četrtek, 05. december 2013

Nocoj ti pišem

Ali ti bom zmogla, mama? Rada bi ti napisala vse tisto, o čemer se nisva uspeli pogovoriti. Zaupala misli, občutke, vprašanja, se ti zahvalila, napisala tisto, za kar nama je zmanjkalo časa, takrat pred dvema desetletjema, ko si tako na hitro odšla.
Vem, tvojega odgovora ne bo. Spiš, morda sanjaš ali si že duša sredi raja. Meni je dovolj, da ti lahko pišem.
Sama sem. Zunaj je noč. Dež. Burja zavija. Kaplje zvončkljajo na zastrta okna.
Voda.
Obe sva imeli potok, obe sva se igrali v drobnem pesku. Z bistrim tokom so najine misli žuborele daleč stran vse do morja. Do takrat ga nobena od naju ni videla. Kljub temu sva si bili tako različni. Ti nežna, skoraj boječa. Zaznamovana s tragedijo naše družine, ki ji je španska gripa v nekaj dneh ugrabila štirinajst otrok. Sama sem bila močna, jezikava, trmasta, neubogljiva, podobna očetu. Usodo nesojenih tet in strica sem poznala, a se me ni pretirano dotaknila. Zame je bilo vse tako daleč v nekem drugem času, ki sva ga imenovali – po starem.
Še pomniš najina jutra? Zbujala si me nežno, z blagim glasom. Z od dela razpokanimi prsti si mi šla skozi kodre. In zajtrk. Bil je nebeški. Vonj po popečeni polenti in ječmenovi kavi mi je dražil brbončice, da so se mi v ustih nabirale sline.
Po pouku si naju z bratom pričakala z mineštro, vsak dan drugačno, da se je nisva nikoli prenajedla. Ko smo sedli za mizo, sva ti pripovedovala o šoli, o tem, koga sva srečala, ko sva se vračala domov, o igrah, klepetu in prepirih s sošolci. Poslušala si naju, nama svetovala in se z nama smejala. Ti si pripovedovala o živalih, domačih in divjih, ki si jih videla tistega dne. Najbolj mi je bilo zanimivo, če si nama povedala o tistih redkih ljudeh, ki jih je pot zanesla v našo samoto. Se spomniš davčnega izterjevalca? Tistega dne si naju pričakala bleda in tresla si se. Redko sem jokala, a ko si nama povedala o njegovi nesramnosti in arogantnosti, mi je bilo tako hudo zate, da so mi solze kar same spolzele izza vek in v dveh potočkih stekle čez lica. Končale so na mojem edinem s čipkami obrobljenem ovratniku, ki sem si ga s takim ponosom pripenjala na obleke. Na gladki beli tkanini so pustile rjavkaste sledi. Še eno delo za tvoje zgarane roke.
Ob večerih, kakršen je nocojšnji, se mi misli vrtinčijo in prestopajo druga v drugo. Prepričujejo me o tvojem razdajanju in v globine mi zavrta črv krivde. Takrat tako zatrpim, da me zadrgne v grlu. Že v naslednjem trenutku uzrem blago modrino tvojih oči in nasmešek, ki ti igra na ustnicah. S kazalcem mi nagajivo požugaš – Ne, otrok! Skrbela sem in se trudila, ker sem vas imela rada. Lepo mi je bilo z vami.
Mama, saj sva bila pridna ali ne? Ob popoldnevih sva ti pomagala na polju, senožeti ali v hlevu. Prav na senožeti sem zaznala, da s tvojim zdravjem ni vse, kot bi moralo biti. Ustrašila sem se prvega napada, ki si ga doživela med spravilom sena. Ti si samo zamahnila z roko in nama obljubila – Saj pojdem k zdravniku. In si šla. Ničesar ni ugotovil, potolažil te je z besedami – To so tista leta.
In leta so tekla, ti si vidno slabela, že ob najmanjšem naporu si bila zadihana.
Ponovno sem sedla za računalnik in se zazrla v temen ekran. Prej, pred uro in več, mi je postalo mučno. Nisem mogla pisati, nisem našla dovolj moči, da bi lahko brskala po tistem času, daljnem, nasičenim s toliko bolečine. Vstala sem in se sprehodila do okna. Čisto malo, le za režo sem odmaknila zaveso in se zagledala v noč. Zunaj je bila megla. V mlačno-rumenem kosmu je skrivala cestno svetilko. Začudeno sem se spraševala, kdaj je ponehala burja in kako da nisem opazila tišine, ki je legla na vas. Skušala sem pozabiti, vsaj prekriti ostre razbitine, ki so se mi zarezovale globoko v drobovje. Mi povzročale rano, ki ji ni bilo dano, da bi zakrvavela v pogovoru. Tako, mama, zdaj veš. Ne bom ovinkarila, le svoje priznanje obelodanim, zapišem ti ga v ta dokument in ga shranim v računalnikov spomin.
Takrat, ko si se v bolnišnici borila s smrtjo in je vse bolj slabo kazalo, sem trpela. Bala sem se zase. Nisem vedela, kako naprej. Te bom lahko vsaj za silo nadomestila? Ali me razumeš, mama? Niti sedemnajst let nisem imela. Bila sem najstnica, le nekoliko večji otrok. Nisi umrla. Bog je uslišal moje molitve, ki sem jih žrebljala v nočeh brez sna.
Nekaj let kasneje sem bila užaljena, ko mi je soseda oponesla – Kako moraš tako bolni mami puščati v varstvo dva majhna otroka? Bolelo me je, ker sem vedela, da ima prav. Na glas sem se izgovarjala – Zakaj mi nič ne reče, zakaj ne pove, da ne more? Kako sem bila lahko tako brezbrižna do tebe? Ali je res šlo za to, ali se mi je zdelo samoumevno, da ti za vse poskrbiš? Koliko laže bi nama bilo, če bi pojamrala, povedala, da ne zmoreš. Nisi hotela? Ali nisi mogla? Si molčala zato, ker si bila prepričana, da je tvoja dolžnost, dolžnost matere, žrtvovati se? Sem bila slepa, ali sem tudi jaz mislila, da je to tvoja dolžnost?
Potem sem šla na svoje. Ne daleč proč. Tistih nekaj kilometrov, ki so naju ločevali, je napolnila megla odtujenosti. Z leti je postajala vse gostejša in se na koncu zgostila v tampon, ki ni prepuščal čustev. Seveda sva se srečevali. Vsak mesec sem prišla domov. Klepetali sva o tem in onem, o očetu, otrocih, službi, o nepomembnih malenkostih. Nobene nisva rekli o tebi.
Takrat v bolnici, tik preden si odšla, sem vedela, da moram, a nisem zmogla. Bila sem tiho. Zamudila sem zadnjo priložnost, da bi se ti opravičila in ti rekla – Hvala!

četrtek, 31. oktober 2013

Epilog

Velika noč leta 1932 ni bila vesela. Praznične dobrote na mizi so dišale po strahu, njihov okus je bil grenak.
Na okenski polici je ležalo pismo, vpoklic v italijansko vojsko. Ninčko je vedel, da je to nepreklicno slovo od mladosti. Slovo od ljubljenih svojcev, lepe vasice. Ločitev od prijateljev, ki so prav tako odhajali.
V zgodnje torkovo jutro se je slišalo Marjutino ihtenje, njeno srce je trgala bolečina, bala se je trenutka slovesa. Tudi ostali so bili žalostni, zavedali so se, da se za Ninčka začenjajo težki dnevi.
Potem je Giovanin rekel:
»Zbogom, sin, vem, ne bova se več videla.«
Na te besede je Ninčko velikokrat mislil v naslednjih trinajstih letih, ko ga je življenje butalo po svetu.
Po očetovem licu so spolzele debele solze. Ninčka je bolel pogled na jokajočega očeta, zato se je obrnil in hitro odšel. Skoraj zbežal je.
Najprej so ga poslali na vojaško usposabljanje v bližino Rima. Pri oblasteh ni bil dobro zapisan, zato je bil poslan v vihar druge italijansko abesinske vojne. Povod zanjo so bile Mussolinijeve skomine po novem rimskem imperiju. Služila naj bi tudi združitvi Eritreje in v tistem času italijanske Somalije. Dežela je mamila s svojimi naravnimi bogastvi. Italijani so vedeli, da je njena vojska šibka, slabo oborožena. Eden izmed vzrokov za ponovno prisvojitev je bil ranjen ponos, bilo je maščevanje za poraz med prvo vojno v letih 1895 in 1896.
Tam je bil Ninčko priča strahotam italijanskega iztrebljanja slabo oboroženih domačinov. Sočustvoval je z njimi, njihovim trpljenjem, ponižanji. Dolgih sedem mesecev, kolikor je trajala vojna, je bil osovražen, kot je osovražen vsak vojak okupacijske vojske. Hkrati pa zaničevan od prav te vojske. Pošiljali so ga v najtežje boje.
Spet so ga poslali na italijanska tla, tokrat na Sicilijo.
Ob izkrcanju angloameriških enot leta 1943 je bil zajet. Kot vojni ujetnik je bil poslan v Alžir. To je bil kratek čas, ko se mu je zares dobro godilo. Opredelil se je za Slovenca in opravil tečaj padalstva. Nihče ga ni poniževal. Imel je pravico do svobodnih izhodov v mesto. Najlepše je bilo, da je bilo vedno dovolj hrane. V tistih dneh mu je skoraj uspelo pozabiti, kaj pomeni lakota.
Ninčka je pot popeljala po nebu. Ustavila se je nad Mladenovcem v Srbiji, tam je s padalom odskočil skozi temo nebo in pristal je med srbskimi partizani. Lepo je bil sprejet, bil je enak med enakimi. Veliko težkih bojev so bilí skupaj, prenašali mraz, trpeli lakoto, če so dobili le skorjico kruha, so jo bratsko razdelili. Kljub vsem nadlogam, ki so ga pestile, mu je bilo lepo. Spoštoval je Srbe, kot so oni spoštovali njega.
Konec vojne je dočakal nekaj kilometrov pred Zagrebom. Takoj je zaprosil za odpust iz partizanske vojske. Ko je komandantu povedal svojo zgodbo, je bil odpuščen. Podal se je na pot proti domu. Večinoma je hodil peš. Moral je biti zelo previden, bil je čas, ko so na popotnika prežale neštete nevarnosti.
Dom je našel zaklenjen, ni deloval zapuščeno, vendar ni bilo nikjer nikogar. Stopil je do strica. Sprejela ga je teta, ki je takoj planila v jok.
Med ihtenjem je hitela:
»Mrtvi so … moja mala Oliva, Giovanin, Bernardka, … vsi so mrtvi. Ne, nikoli ne prebolim, moja mala Oliva, šele julija bi imela osemnajst let.«
Ninčko je objel teto in jo prosil, naj mu pove, kaj se je zgodilo.
Nekoliko se je pomirila in mu povedala:
»Zgodilo se je konec marca. V vas so prišli Nemci, nervozni zaradi razvoja dogodkov. Šli so po hišah in prisilili vse, ki so jih našli, da so šli z njimi. Uporabili so jih kot živi ščit. Više v hribu, na poti proti Vitovljam, je prišlo do streljanja, padlo je nekaj nemških vojakov in trije izmed vaščanov.«
Povedala mu je tudi, da je Marjuta pri Fanici, ki je poročena na Vogrskem. Zato je takoj odšel tja. Ganljivo je bilo srečanje z mamo in sestro, ki je imela že tri otroke.
Marjuta se je z Ninčkom vrnila domov.
Čez nekaj mesecev se je vrnil tudi Tonče, ki je bil najprej v posebnem bataljonu na Sardiniji, po kapitulaciji Italije pa je bil v Franciji, kjer je dočakal konec vojne.
Danica in Nanca sta vojno preživeli sami v hiši ob potoku. Bilo je veliko strahu in pomanjkanja. Najprej so podnevi prihajali v hišo Italijani, pozneje Nemci, ponoči so bili zaradi samote, na kateri je hiša stala, stalni gostje partizani.
Vsem je bilo skupno: »Daj!«
Ženski sta dajali, enim z veseljem, drugim pod prisilo. Sami sta stradali in trepetali od strahu.
Življenje je počasi našlo stare tirnice, postalo je mirno, znosnejše. Ninčko si je poiskal delo na državnem posestvu. V prostem času je delal na kmetiji.
Tako je bilo tudi tistega majskega dne. Proti večeru je nabiral češnje in si ob delu veselo prepeval.
Pod drevesom se je ustavila sosedova Marija in ga ogovorila:
»Ej, Ninčko, lepo poješ. Veš, na misel mi je prišlo, da poznam dekle, ki bi bila kot nalašč zate. Dobra punca je in rada ima petje.«
»Ja, Marija, rad bi kakšno spoznal, saj bi bil že čas, da se spravim h kraju. Vesel bom, če naju seznaniš,« ji je odvrnil.
Že ob prvem srečanju sta si bila mlada človeka všeč.
30. oktobra 1951 sta se Danica in Ninčko poročila. Začela se je zgodba novega rodu.

četrtek, 24. oktober 2013

Strica sta šla v Svet

Ninčko je čutil, da se dogaja nekaj pomembnega. Obiski strica Drejca so postajali pogostejši, velikokrat je z njim prišla tudi teta Lojza. Po prvih besedah so se odrasli poglobili v resne pogovore. Radovedni deček jim je z velikim zanimanjem prisluškoval. Čutil je, da se mama ne strinja z bratovo odločitvijo.
»Drejc, potem si se odločil?« je po krajšem premisleku vprašala.
»Sem, drugače ne bo šlo. Dolgovi so mi zrasli preko glave,« ji je žalostno odgovoril. »Zelo hudo mi je. Pogrešal bom Lojzo in otroka.«
»Davki so vsak dan višji, dela ni nobenega … vseeno premisli. Morda le najdeš kakšno rešitev,« mu je svetovala Marjuta.
»Midva sva ti pripravljena pomagati,« je pristavil Giovanin. »Po svojih močeh.«
»Res nam bosta morala pomagati, ne gre za denar. Mislila sva, da bi vidva vzela Cvetka k sebi.«
»Kako? Zakaj pa, saj Lojza ostane doma?«
»Za deklo grem k Bogataju. Anico lahko vzamem s sabo. Dveh otrok pa si Bogataj noče nakopati. Zato sva upala, da Cvetko lahko ostane pri vaju,« je žalostno pojasnila Lojza.
Marjuta je pohitela z odgovorom: »Za Cvetka rada poskrbim. Še vedno pa mislim, da ne delaš prav.«
Potem so se dogodki vrstili z vrtoglavo hitrostjo.
Cvetko je prišel na kmetijo in se hitro vživel. Drejc je prodal svoje imetje, poravnal dolgove in odšel v Ameriko. Upal je, da bo tam našel srečo.
»Ko bom zaslužil dovolj, vas pokličem k sebi,« je obljubil pred odhodom.
Nesrečna Lojza je z malo Anico odšla za deklo k tujim ljudem v sosednjo vas.
Leta so tekla. Ninčko je prerasel šolske klopi. Pridno je delal na domači kmetiji.
V tistih dneh je Tonče odslužil vojsko, vrnil se je domov. Na kmetiji so bile tako še ene pridne roke.
Iz Amerike je prišlo pismo, stric je pisal: »Znašel sem se, namestil sem se pri irski družini. Zaslužim toliko, da nisem lačen. Verjamem, da bom našel boljše delo. Potem vam pošljem nekaj denarja.«
Za družino bi lahko bil to čas miru. Čas brez večjih skrbi, žal ni bilo tako.
Fašizem je vedno bolj pritiskal na Slovence. Za družino so prišli dnevi tesnobe in strahu.
Na kmetijo so večkrat prišli karabinjerji. Zasliševali so strica Ivana. Brskali po hiši. Našli pa niso ničesar. Vendar si niso pomišljali, odgnali so ga v zapor. Nekaj dni so ga tam zasliševali, potem pa izpustili. Domov se je privlekel pretepen, premražen in izstradan.
»Zakaj,« so se spraševali domači.
Nekje izrečena beseda, morda v gostilni zapeta slovenska pesem in stric je postal sumljiv. Sledila so zaslišanja in preiskave v hiši. Nesrečnega fanta bi lahko za dolgo strpali v zapor, brez kakšnih koli dokazov. V tistih časih si zelo hitro končal v zaporu. Na svobodo je vodila veliko težja pot.
Na kmetiji je zavladal strah.
Sledili so resni pogovori v družinskem krogu. Kmalu je padla odločitev: »Ivan mora proč!«
Edina možnost zanj je bil beg čez mejo v Jugoslavijo. In vzela ga je noč.
Čez nekaj časa je prišlo njegovo pismo. Pisal je, da mu je dobro. Dela … našel si je kletno sobico. Zadovoljen je, čeprav ni tako, kot je bilo doma. Pisma so prihajala redno. Družina si je spet nekoliko oddahnila.
Eno izmed pisem, poslano približno eno leto po begu, jim je prineslo veselo novico: »Spoznal sem dobro dekle. Micka ji je ime. Nameravava se poročiti.«
To je bil vzrok, da je stric Ivan za vedno ostal v Ljubljani.
Drejc ni nikoli zaslužil dovolj, da bi poklical družino k sebi. Čez nekaj let se je ob pomoči neke dobrodelne organizacije, ki mu je plačala prevoz, vrnil domov. Še vedno reven in bolan. Z ženo in Anico so zaživeli skupaj. Tolkli so revščino. Na zunaj je kazalo, da so srečni, da so lahko skupaj. V srcih so si bili tujci.
Cvetko se je odločil ostati pri teti na kmetiji. Izučil se je poklica. Odselil se je šele po svoji poroki.
Stric Ivan je po vojni prišel na obisk z že petčlansko družino. Stiki so se ohranili. Otroci so radi prihajali na kmetijo, še raje so se vračali v mesto.
Mladi so odrasli. Marjuta in Ivan sta umrla, stiki so postajali vse redkejši, dokler niso povsem zamrli.

sreda, 16. oktober 2013

Oporoka

V tistih dneh je bilo zelo živahno. Šola, delo na kmetiji in potepanja s prijatelji so Ninčku do zadnje minute zapolnili dneve. Ob večerih je družina sedela v kuhinji. To je bil čas za resne pogovore, pripovedovanje zgodb in branje knjig. Včasih so skupaj zapeli.
Rad je imel ta večerna druženja. Bil je zvedav deček, zato je vlekel na ušesa resne pogovore med staršema. V dneh po smrti nonota z Rafuta sta se starša veliko pogovarjala o dediščini.
Nekega dne se je oče praznično oblekel in šel v Gorico. Domov je prišel razburjen, tistega večera je bil zelo jezen. Preklinjal je, kar ni bila njegova navada. Mama ga je skušala pomiriti:
»Vem, da nisi kuntent z očetovo oporoko. Pusti stat! Oče je že vedel, kako je najbolj prav. Tebi ne gre ne iz aršta ne v aržet.«
»Res, jaz nisem na izgubi. Vem pa, da je oče ravnal nespametno.«
»Ne razburjaj se!«
»Poglej, Marjuta, Angelo ni sposoben poskrbeti niti zase, kako bo potem lahko skrbel za hišo.«
»Ma, bo že kako, nekaj mu lahko vidva z Guidom pomagata.«
»Oče bi moral hišo zapisati Guidu. On je gospodaren in priden delavec. Ima dobro ženo, ki pridno gospodinji. Njegovi otroci so pridni. Radi primejo za vsako delo.«
»Prav zato je oče želel poskrbeti za Angela, nima družine, ni se izučil poklica. En velik revež je.«
»Poskrbel? Zanj bi oče najbolje poskrbel, če bi mu napisal preužitek. Guido in Nanna bi lepo poskrbela zanj. Hiša bi bila v dobrih rokah. Tako pa ...«
Mama je utihnila, vedela je, da mož pravilno razmišlja. Žal je bilo zapisano, kot je oče v svoji dobroti želel. Guido si je s pomočjo otrok sezidal hišico in se odselil iz domače hiše. Angelo je ostal v hiši sam. Ni skrbel zanjo, zato je vidno propadala in nazadnje prišla v tuje roke. K sreči Giovanin tega ni doživel, njegova prezgodnja smrt mu je prihranila to žalost.

ponedeljek, 14. oktober 2013

Lupljenje koruze

Dnevi so postajali vse hladnejši in vse krajši. Moč sonca je slabela, veter je šumel v žareče obarvanih krošnjah dreves. Dozoreli so prvi pridelki. Prišel je čas trgatve. V vinogradih je odmevala pesem trgačev. Tudi večerne opravke v kleteh je spremljala pesem. Veliko dela je bilo s spravilom sadja in njegovo predelavo. Začelo je deževati in zapihali so hladni vetrovi. Ljudje so hodili v gmajno nabirat gobe, ki so izboljšale vsakodnevne obroke, tiste boljše vrste pa so posušili in spravili za zimske dni. Prišel je čas za pobiranje koruze, ki so jo kmetje pridelali na njivah v dolini. Ko so jo pripeljali domov, jo je bilo treba olupiti in splesti v kite in jih obesiti na tramove pod streho. Prav spravilo koruze je bilo Ninčku najbolj všeč. Lepi so bili ti večeri, ko so ob petrolejki ličkali. Sosedje so si pomagali, se družili ob pripovedovanju zgodb, smehu in pesmi. Že ob prvem mraku so se v velikem, takim delom namenjenem prostoru pred kletjo začeli zbirati sosedje, prišli so prav vsi, od starcev do otrok. Sedli so na kup koruze in pričeli z delom. V prostoru je bilo veselo, veliko so klepetali, se smejali in peli slovenske pesmi. Marjuta jim je postregla pečen krompir in ponudila pijačo; odraslim je nalila vina, otroci so imeli na izbiro pinjenec ali topel čaj. Vzdušje je bilo prijetno, vsi so hiteli delat.
Oglasil se je Pepi ... nastala je tišina, vsi so čakali, kaj jim bo povedal ... Odkašljal se je in začel počasi pripovedovati:
»Prav vsi ste poznali ta starega Polaka in veste tudi, kako bogat, tršat, samosvoj, surov in neverjetno trmast človek je bil. Imel pa je zdravo kmečko pamet. Nekega dne je odšel po opravkih v Selo. V tistih dneh so bili tam nastanjeni vojni ujetniki. Rusi, Poljaki in še nekateri, ki so bili drugih narodnosti. Pa pristopi k Polaku razcapan ujetnik in ga vpraša:
»Poljak, káko se zove ovo selo?«
Odgovor je sledil kot iz topa: »Du hudič ti je povidou, da sm jest Polak in d' je tu Sjelo?«
»Dej no, Pepi, povej še kašno tako!« so ljudje prosili med smehom.
»Rad vam še kaj povem, a prej je treba grlo ovlažit,« je rekel in naredil dolg požirek dobrega vina.
»Kaj pa tisto, ko je šel Slovenc na žrnado k Furlanu, ste že slišali?«
»Ne, ne,« so hiteli zatrjevat zbrani.
Počasi je začel:
»Slovenc je šel na žrnado k Furlanu, lepo sta se razumela in pridno delala, zalomilo se je, ko je gospodinja prinesla za južino skledo kislega fižola. Gospodar je začel priganjati:
»Manjej, manjej!«
Delavec, ki je do tedaj zajemal polno žlico, je začel nositi v usta manjše količine hrane. Upal je, da bo tako ustregel gospodarju. Ta pa je spet začel s svojim:
»Manjej, manjej!«
Sedaj že prestrašen dninar je začel zajemati po en fižol:
»Mogoče bom tako le ustregel gospodarju,« si je ob tem mislil.
Gospodar pa je gonil svojo:
»Manjej, manjej!«
Nesrečnemu delavcu je bilo sedaj dovolj, jezen je odvrgel žlico in dejal:
»Po pol fižola pa ne bom zajemal.«
Spet so se sosedje smejali in želeli slišati še kakšno zgodbo, otroci so kar požirali to, kar je Pepi pripovedoval, on pa si je spet ovlažil grlo.
»Ja, a Toneta izpod hriba ste tudi poznali?« je spraševal.
Ko mu je večina pritrdila, je nadaljeval:
»On ni znal pisat in računat tudi ne, ni hodil v šolo. Preden je odšel na dnino, je za nasvet poprosil ženo, ki je bila v računanju bolj vešča. Zabičala mu je:
»V nobenem primeru ne smeš pristati na manj kot pet lir na dan!«
Kmet mu je glede plačila dejal:
»Dam ti osem lir in tobak.«
Tone se je temu odločno uprl. »Ne, pet lir in nič tobaka,« je trmoglavil.
Ni treba posebej poudarjati, kako je bil tega vesel kmet.
Spet se je po prostoru razlegal smeh, otroci so bili tiho in upali, da bodo slišali še kakšno tako zanimivo zgodbo. Odrasli so pričeli govoriti, kako mehko je ličkanje in kako prijetno bo spati na njem.
Zapeli so nekaj pesmi, potem se je oglasila Marička. Pripovedovala je, da živijo gori v gmajni nešteta nenavadna bitja. Govorila je o dobrih vilah, ki rade pomagajo in so zelo lepe, in potem je pripovedovala o palčkih, ki so tudi dobri, le ponagajajo radi. Beseda je nanesla tudi na vedomce, teh so se vsi bali. Vedomci naj bi bili ljudje z nadnaravno močjo, ki škodijo navadnim ljudem. Ponoči njihove duše zapuščajo telesa in zganjajo grdobije po vasi in bližnji okolici. Ljudje, ki se rodijo z nogami naprej, so vedomci. Če si takega človeka srečal, te je ponoči tlačil, in ne samo to, še za veliko drugih slabih stvari so bili krivi. V hiše so vdirali skozi ključavnico, zato so ljudje vanje vtaknili nož ali kak drug oster predmet. Tako so se skušali zavarovati pred njimi.
Povedala je tudi to zgodbo:
»Nekaj moških je v gozdu pripravljalo drva, kuhala jim je hči enega izmed njih. Nekega večera je skuhala polento, zabeljeno z ocvirki, nekdo med njimi je pripomnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli nekaj mleka. Takrat je eden izmed moških vstal, vzel vrv in jo zavezal okrog bližnje smreke, pristavil je lonec in posnemal molžo. Iz vrvi je priteklo mleko. Moški ga je namolzel poln lonec in samozavestno rekel:
»Se bo Micka čudila, ko danes ne bo mleka.«
Očitno je bil ta človek vedomec in je imel nadnaravno moč.
Vzdušje je postajalo napeto, zato je Marička začela pripovedovati o strahovih. Najprej je pripovedovala, kako se je Lojze ponoči vračal iz Gorice, kamor je peljal drva. Nazaj grede se je ustavil v kar nekaj gostilnah, ki so stale ob cesti. V vsaki je nekaj popil, tako da je bil že pošteno nasekan. Ura se je bližala enajsti, ki je veljala za uro strahov. On je bil zelo vraževeren, popita pijača pa je to samo še povečala, zato ga je bilo tiste noči pošteno strah. Prišel je do križišča, kjer naj bi strašilo, in res je tam zagledal sprevod, ki se mu je bližal. Pogledal je bolje in zatrepetal od strahu. Približeval se mu je pogreb, a vsi pogrebci so bili brez glav. Revež ni vedel, kako mu je uspelo priti domov, od tiste noči si ni upal sam ponoči nikamor več.
Druga zgodba je pripovedovala o vdovi Minki, ki je umirajočemu možu obljubila, da se ne bo več poročila. Čas je tekel in ženska si je premislila, sprejela je snubitev dobrega snubca in naročila sta oklice. Na dom je poklicala šiviljo, da bi ji sešila, kar je potrebovala za bližajočo se poroko. Ta je bila velikokrat sama v hiši. Nekega dne, ko je vdova odšla po opravkih v Gorico, je zaslišala, kako se nekdo vzpenja po stopnicah. Vznemirjena je prenehala z delom in prisluhnila korakom, ki so se bližali sobi, kjer je šivala. Slišala je, kako je nekdo vstopil in se ji približal, potem je začutila roko, ki se je spustila na njeno ramo, in moški glas je rekel:
»Pa si mi obljubila, da se ne boš več ženila.«
Prestrašena ženska se je ozrla, vendar za njo ni bilo nikogar.
Planila je pokonci, zdirjala po stopnicah, stekla iz hiše in zbežala domov.
Vdovi je povedala, kaj se je zgodilo, svetovala ji je, naj odpove poroko, a ženska ni hotela o tem nič slišati. Poročila se je in živela mirno življenje, duh njenega prejšnjega moža se ni vrnil nikoli več.
Tretja zgodba je govorila o zelo pogumnem dekletu, ki se ni prav ničesar bala, s tem se je rada tudi hvalila. Nekega dne se je s fanti pogovarjala o pokopališču in se pobahala, da si upa sama na pokopališče ob uri strahov. Niso ji hoteli verjeti, zato so sklenili stavo. Zmenili so se, da bo punca ob uri zapičila palico v grob in tako bodo vedeli, da je bila v resnici tam. Ob enajstih se je mladenka odpravila proti vaškemu pokopališču. Fantje so jo nestrpno čakali, marsikateri med njimi si ne bi upal sam na tisti kraj. Minila je ura, nje pa ni bilo od nikoder, spraševali so se, kje se mudi. Minevale so ure, nje pa še vedno ni hotelo biti od nikoder ... Prišlo je jutro in šli so jo šli iskat. Našli so jo mrtvo na grobu. Palico je zapičila skozi krilo, tako ni mogla proč in umrla je od strahu. »Prevzetnica, ni spoštovala mrtvih,« je dodala Marička.
Četrta zgodba pa je pripovedovala o Pepci, ki se je učila za šiviljo na drugem koncu vasi. Delala je pozno v noč, potem se je sama vračala mimo pokopališča proti domu. Bilo jo je zelo strah. Neke noči je s pokopališča skočila v belo odeta postava in stekla za njo. Prestrašena je pritekla domov in pripovedovala bratu, da ji je sledil duh. Naslednje večere se je zgodba ponovila, dekle je postajalo vse bolj prestrašeno.
Njen brat ni bil preveč vraževeren, sklenil je, da stvar razišče. Skril se je v bližini pokopališča in čakal na sestro. Dekle je prišlo do pokopališča, ven je skočila bela postava in stekla za njo. Mladenič je stekel za obema. Dohitel je duha in ga pošteno premikastil. Zanimivo je bilo, da je bil naslednji dan sosedov Francelj bolan. Njegova bolezen pa je bila zelo čudna, bil je poln modric.
Ljudje so si potem, ko je Marička povedala zadnjo zgodbo, nekoliko oddahnili, sedaj so spet poprosili Pepija, naj pove kaj bolj veselega.
Mož se je najprej izgovarjal, da je zaspan, potem pa je le začel pripovedovati:
»Janez je ob nedeljah rad zahajal v sosednjo vas, tam je stopil v gostilno, posedal je z znanci, z njimi pomoževal, seveda so skupaj zvrnili tudi nekaj kvartinov. Tudi tiste nedelje je odšel v priljubljeno gostilno in se pomudil v prijetni družbi ob dobri kapljici. Čas je hitro mineval, nad deželo se je spustila noč. Ko se je Janez končno odpravil proti domu, je bila tema kot v rogu. Ni mu bilo prijetno, tudi zato ne, ker je nekoliko pregloboko pogledal v kozarec. Nerodno se je opotekal, ko je hitel skozi temno noč proti domu, ki je stal visoko v hribu. Primajal se je do kapelice, v kateri je gorela lučka in osvetljevala Marijino podobo. Vzel je lučko in se opravičeval:
»Ti, mamka božja si tu, jaz pa moram domov, zato mi, te lepo prosim, posodi lumin.«
Svetilka mu je svetila in njegov korak ni bil več tako negotov. Hitro je prišel v breg do svoje hiše. Vesel je hitel pripovedovat ženi, kako dobra je bila Marija, ki mu je posodila svetilko. Ženska se je pokrižala, pograbila svetilko in z njo odhitela v vas, da bi jo tam položila na njeno mesto pred sveto podobo. Kljub njenemu naglemu ukrepanju so se naslednjega dne oglasili v njuni hiši žandarji. Nekdo je prijavil, da je ponoči Janez ukradel svetilko v vaški kapelici.
To je bila veliko bolj vesela pripoved, ljudje so se smejali in Pepi je med smehom nadaljeval:
»Tinca je imela gmajno visoko na pobočju hriba. Nekega sončnega popoldneva je vzela grablje in koš, odpravila se je po steljo. Nemalo je bila presenečena, ko je videla, da jo je nekdo prehitel. Zagnano se je lotila grabljenja, iz najbolj skritih kotičkov je izbrskala še poslednje suhe liste. Ko ji je končno uspelo napolniti koš, je bila zelo utrujena. Pobito se je odvlekla proti domu. Sredi vasi ji je prišel naproti sosedov Štefan:
»Buh dej, Tinca,« jo je pozdravil in mencajoče dodal. »Nisem bil jaz … jaz nisem kradel.«
Tako je zvedela, kdo je pokradel steljo na njeni gmajni, ne da bi o tem vprašala ali kar koli rekla.
Lupljenje se je bližalo koncu, postajalo je še bolj veselo, zato je Pepi povedal še zadnjo zgodbo:
»Polde je občasno hodil delat k advokatu v Gorico. Postoril je, kar je bilo potrebno na vrtu, okrog hiše, tudi drva je nasekal in jih pospravil v drvarnico. Goriški gospod je bil z njegovim delom zadovoljen, zato je bil z njim prijazen, včasih mu je v roko stisnil kako liro več v zahvalo za njegovo dobro delo. Advokat je imel psa Luksa. Zelo je bil zaskrbljen, ko ta ni hotel jesti, zato je prosil delavca, naj vzame psa k sebi na vas, na dober zrak. Polde ga je peljal domov, da se bo naužil dobrega zraka, hrano zanj mu je dal lastnik, ki ob tem ni skoparil. Tega je bila zelo vesela žena Anica, ki je bila iznajdljiva, hrano je razdelila otrokom, pes je več ali manj stradal, zato ni bilo čudno, da je zelo rad jedel, ko ga je prišel gospodar iskat. Zgodilo se je nekaj čudnega, pes je pojedel tudi strok česna, ki mu ga je vrgel Polde. Bil ozdravljen, advokat pa nadvse zadovoljen in delavec je ob tem zaslužil lepo nagrado, ker je tako lepo skrbel za Luksa.
Koruza je bila olupljena, ljudje so se zadovoljni vrnili na svoje domove, kjer so se spravili k počitku. Naslednjega dne so lupili pri drugi hiši in tako naprej, dokler ni bil olupljen zadnji koruzni storž v vasi.

sreda, 02. oktober 2013

Marica

V hiši bratranca Lojzeta se je skoraj vsako leto rodilo drobno dete.
Vesela sta bila prav vsakega rojstva. Rada sta imela svoje malčke in njihov živ žav. Otroci so jima prinašali veliko veselja in še več skrbi.
»Le kako naj nahraniva toliko lačnih ust,« sta se spraševala. Garala sta na svoji krpici zemlje in se udinjala na žarnadah pri okoliških kmetih.
Nanca in Pepč sta jima pomagala, kolikor sta lahko.
V tistih dneh je Marija spet pričakovala, zato je Nanca rekla: »Skoči do Lojzeta, da vidiš, kako je tam!«
V mraku se je vrnil, ni bil sam. V naročju je nosil malo Marico, do tistega dne najmlajšo. Obema so veselo žarele oči.
Mala je hitela čebljat: »Veš, teta, štorklja je bila pri nas. Prinesla nam je čisto majhnega otročička.«
Mož je pojasnil, bolj sebi kot ženi: »Nekaj dni bo Marica pri nas, toliko, da si Marija opomore.«
Tistih nekaj dni se je nategnilo v skoraj dve desetletji.
Malo je družina vzljubila, pomenila je žarek sonca v hiši ob potoku. V posebno veselje je bila Pepču, on je punčko prav oboževal.
Domov je hodila le na krajše obiske. Spoštovala je starše in rada ju je imela. S sestrama in kopico bratov so se lepo razumeli. Še raje je imela teto in strica ter »veliki« dekleti v hiši ob potoku.
Iz te hiše, ki je bila njen dom, je hodila v šolo. Teta in stric sta poskrbela za vse, kar je potrebovala. Življenje ji je bilo lepo in vsi so jo crkljali in razvajali.
Štefanija se je poročila, odšla je v nov dom. Potem, ko je rodila sinčka, je odšla Marica k njej, da bi ji pomagala. Pepča so vedno bolj zapuščale moči, zbolel je in umrl.
Začela se je druga svetovna vojna in prinesla veliko novega gorja.
Šele nekaj let po vojni je Marica šla domov. Takrat je bila že zaposlena na državnem posestvu, le nekaj mesecev, preden se je poročila in se preselila na možev dom v sosednjo vas.

sobota, 28. september 2013

Ko so umrle sanje

Večer je bil podoben neštetim pred njim in neštetim po njem. Vendar je bil to poseben večer, v tistih urah so Danici umrle sanje, dokončno se je morala posloviti od svojih želja. Po večerji je družina sedla. Pepč je pletel košaro, Nanca in Štefanija sta šivali. Ona je stopila po knjigo. Potem je sedla k mizi tik pod petrolejko, pripravljena, da začne brati.
Oče jo je ustavil:
»Samo malo, Danica, nocoj se morava pogovoriti.«
Deklica ga je presenečeno, skoraj prestrašeno pogledala.
On se ji je blago nasmehnil:
»Vem, da si želiš v šolo v Gorico.«
»Ja, tata,« ji je uspelo tiho, skoraj šepetaje odgovoriti.
»Glej, veliko sva z mamo razmišljala,« je resno nadaljeval. »Stroški bi bili veliki, vendar bi nekako šlo. Veliko bolj naju skrbi stanje v državi. Gonja proti vsemu, kar je slovensko ali samo spominja na nas Slovence.«
Za trenutek je pomolčal, pogledal deklico, ki je čisto bleda sedela ob mizi. Pogled nanjo ga je bolel, globoko v srcu je čutil bolečino nemoči. Vedel je, da mora z besedo na dan, povedati ji mora vso resnico.
»Dovolj si pridna in dovolj tiha, zato sem prepričan, da bi šolo kljub vsemu uspešno končala,« je razpredal naprej. »Problem bo nastal, ko boš želela v službo. Tudi če poteptaš svoj ponos in se opredeliš za Italijanko, ne bo lahko. Službo boš dobila nekje na jugu italijanskega škornja. Daleč od doma boš, med tujimi ljudmi. Možnosti, da prideš na obisk, skoraj ne boš imela. Morda ostaneš za vedno tam.«
»Ne, tata, nikoli se ne bom izdajala za Italijanko, dobro vem, kdo sem!«
»Oba z mamo verjameva vate, veva, da veš, čigava si.«
»Nikoli ne bom učiteljica,« je rekla deklica. Njene oči so bile vlažne od solz, ki so prav počasi polzele preko mladih lic.
»Žal, res ne boš. Zato sem razmišljal, kako naprej. Mislim, da bi lahko mama vprašala Pepco, če bi te vzela v uk. Šivilje nimajo težkega dela, vedno so na toplem. Kaj misliš?«
Vprašujoče se je zazrl v objokano Danico.
Njej je med ihtenjem uspelo iztisniti le: »Prav, tata.«
Pepca jo je rada vzela za vajenko. Danica se je pridno učila in pozneje je z veseljem šivala. Bolečino je skrila globoko vase, le redko komu jo je razkrila.

petek, 20. september 2013

Koledar

Nekega dne je na dvorišče pritekel sosedov Francelj. Ves prestrašen je zadihano zajecljal:
»Pepč, skrij, … skrij Mohorjev koledar! Zažgali ga bodo, ne dovoli, da ga dobijo v roke!«
Oče je pohitel. Brez besed je stekel v hišo. Knjigo je odnesel na vrt, tam jo je skril.
Kmalu so se na dvorišče pripeljali kričavi varuhi postave. Zahtevali so, naj jim takoj izroči koledar.
»Nimam ga, gospod kaplan mi ga niso dali,« se je izgovarjal gospodar.
Niso mu verjeli. Stopili so v hišo in vse premetali. Ničesar niso našli. Osramočeni so postopali po dvorišču. Grozili so, da se bodo vrnili, ker vedo, da je koledar v hiši.

Tudi pesem pripoveduje o tem dogodku:

Schiavo

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!


Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.

sobota, 14. september 2013

Krivica

Prišla je mrzla zima, ki je prinesla nekaj snega, prav za božične praznike. Danica je vedno raje hodila v šolo. S Pavlo sta postali nerazdružljivi, rada se je družila tudi z drugimi otroki, prijetne so ji bile igre na šolskem dvorišču. Želela si je novega znanja. Pouk je bil v italijanščini, kar ji ni bilo posebno všeč. Žal se tega ni dalo spremeniti. V prvem razredu so še imeli dve uri slovenskega jezika na teden, tudi verouk je bil v njenem jeziku. Potem so prišla leta, ko tudi tega ni bilo več, zato jo je ob večerih oče učil slovenščine. Veliko sta skupaj brala in pisala. Pomagala sta si s starimi šolskimi knjigami. Učil jo je, predvsem pa ji je skušal vcepiti ljubezen do maternega jezika. Uspelo mu je, res ga je vzljubila. Zelo rada je imela verouk. Gospod kaplan je bil prijazen in zaveden Slovenec. Po svojih najboljših močeh je skušal otrokom približati jezik njihovih staršev.
Potem se je zgodilo nekaj, kar ji je za vedno zagrenilo obiskovanje verouka. Po tem dogodku se je gospoda kaplana bala, ni mu več zaupala. V razredu je bilo tiho, vsi so z zanimanjem poslušali zgodbo o Jezusu v templju. Danica je mirno sedela, roki je držala na hrbtu. Naenkrat je začutila, da jo srbi nos, podzavestno je dvignila roko in se popraskala. Gospod kaplan je to videl, jezno jo je poklical iz klopi.
»Takoj pridi pred kateder!« je jezno zavpil.
Deklica ga je vsa prestrašena ubogala.
Vzel je palico in ji velel:
»Razpri dlan!«
Šlo ji je na jok, vendar je ubogala. On je nekajkrat zamahnil. Vsakokrat se je od bolečine zdrznila. Bolele so jo dlani, še bolj jo je bolelo ponižanje. Prepričana je bila, da si kazni ni zaslužila. Učiteljica je ni nikoli tepla, tudi zaprta ni bila nikoli.

petek, 13. september 2013

Aurora

Jesensko jutro bi lahko bilo prelepo. Žal ni bilo tako. Vsaj zanjo ne ... deklico, ki je negotovo stopala po stezi. V grlu jo je tiščalo, tam ji je zrasel velik cmok. Strah jo je bilo. Modre oči so se navlažile, lica so močile solze, počasi so drsele in padale na jopico. Za šestletno punčko so bili to prvi samostojni koraki v življenje. Šla je v šolo. Od hiše na drugi strani se je zaslišal pasji lajež. Sosedov Tar je zaznal njene korake. Hitro si je obrisala solze. Na ustnice je priklicala bled nasmeh. Stopila je po brvi, ki je vodila čez potok, in stekla na veliko dvorišče.
»Buh dej!« je zaklicala sosedi, ki je krmila kokoši.
»Buh dej, Danica,« ji je odvrnila nuna Marička, »Pavla te že čaka.«
V tistem trenutku je skozi vrata kot metuljček priplavala mala kodrolaska. Vsa lepa in igriva, ponosna je bila na svojo rožnato oblekico. Usta so se ji razlezla v širok nasmeh. Vznemirjena je hitela klepetati:
»Veš, mama mi je zavila košček kruha, imela ga bom za malico.«
»Zbogom!« sta še zaklicali in že ju ni bilo več, hiteli sta proti vasi.
Pavla je neprestano čebljala, se smejala ... vedeti je hotela, kaj Danica misli, kako jima bo v šoli. Hitro sta prispeli na šolsko dvorišče. Tam je bilo že nekaj otrok. Zbirali so se v dve gruči, deklice v eno, dečki v drugo. V trenutku, ko je v zvoniku odbilo osem, se je na šolskih vratih pojavil učitelj. Majhen, črnolas, južnjaškega videza in pozvonil je z zvončkom. Starejši otroci so se zganili, začeli so se pomikati proti vhodu. Sledili so jim malčki. Večina med njimi je bila prestrašena. Kolena so se jim tresla, usta so imeli suha. Spraševali so se:
»Kaj me čaka, kako bo, bomo tepeni?«
V hiši jih je pričakala učiteljica in jih odpeljala v eno izmed učilnic. Najprej so molili, v italijanskem jeziku, ki je bil v šoli obvezen. Potem je začela učiteljica preverjati prisotnost, klicala je popačene priimke in v italijanščino prevedena imena. Tako so Anica, Pavla, Marička postale Anna, Paola, Maria. Ko je prišla do Danice, je zaklicala:
»Aurora.«
Otroci so bruhnili v smeh, ki ni ostal nekaznovan.
Ona je zajokala:
»Zakaj imam ravno jaz tako grdo ime?« je potiho razmišljala.
Učiteljica jo je skušala potolažiti, saj ni bila slaba ženska, le za službo se je bala. Ime je ostalo in deklica je bila zelo nesrečna zaradi njega.

sreda, 04. september 2013

Velika sestra

Lojze je pogosto prihajal na obisk, bil je prijazen in vedno nasmejan, s Pepčem je rad pomoževal. Veliko sta si imela povedati. Tistega nedeljskega popoldneva je prišel z namenom, da vpraša za Štefanjino roko, že dolgo je ljubil to lepo dekle. Oče je bil vesel njegove prošnje in takoj mu je povedal, da mu hčer rad da, le ona se mora s tem strinjati. Poklical jo je in vprašal.
»Sem še veliko premlada, da bi se ženila,« se je glasil njen odločni odgovor.
Fant se je žalosten, sklonjene glave poslovil.
Pepč pa je hčeri očital:
»Kako si mogla odgnati tako dobrega snubca?«
Začudena je mala Danica gledala, ko se je sestra odločno uprla očetu.
»Ne, tata, sem še premlada, nočem se še poročiti!« je odločno rekla postavna mladenka svetlih las, spletenih v debelo kito, ovito okrog glave, in lepih modrih oči, s katerimi je uporno gledala očeta.
»Poglej, Štefanija! Lojze je dober fant, pravi je zate! To vem! Postal bo dober gospodar, znal bo poskrbeti za družino, dober mož ti bo in dober oče bo vajinim otrokom,« jo je prepričeval. »Jaz se staram, zato je prav, da pride v hišo zet, ki bo poskrbel za moška opravila.«
»Ne,« je samozavestno rekla in odločno odšla iz hiše.
»Ne sili je, punca je pametna, ona že ve, kaj dela,« je skušala Nanca posredovati.
»Ne bom je silil, a me skrbi ... ta je že tretji, ki ga je zavrnila.«
»Ne skrbi, ko bo prišel pravi, se bo poročila.«
»Lojze je res dober fant, želim si, da bi postal moj zet. Tista njiva, ki bi jo dobil za doto, bi tudi prav prišla.«
»Pepč, saj ne želiš, da bi bila nesrečna?«
»Tega si res ne želim,« je rekel in zaskrbljen odšel k živini.
Tam je sam pri sebi razmišljal:
»Če bo dekle zavračalo snubce, ne bo nihče več prosil za njeno roko.«
»Dekle je pridno in iznajdljivo,« je v hiši razmišljala mama, »med ljudmi je priljubljena in tudi lepa je. Delati zna vse; pridna je na polju, veliko si je že prislužila z delom na grofovih posestvih. Z denarjem zna varčno ravnati; vsako prisluženo liro je porabila za nakup bale, vse je sama izvezla in zašila. Vse zimske večere je presedela z iglo v roki. Nikoli ni brez dela, tudi plete zelo lepo in pri gospodinjskih delih se zna obrniti. Ja, pridna je naša Štefanija. Ni pa dobro, da je tako odločna, to jo bo še teplo.«
Dekle je sedelo ob potoku, tako kot velikokrat ob nedeljah popoldne, in tuhtalo:
»Ne, ne bodo me prepričali. Ne bom se še poročila, sama lahko skrbim zase. Kaj me čaka, če se že sedaj poročim, in to z nekom, ki je res dober fant, a ga jaz nimam rada? Premlada sem še in nekega dne bo prišla ljubezen, takrat si bom želela poroke in želela si bom otrok. Zakaj me toliko silijo? Zakaj mi ne pustijo moje mladosti? Ne, ne bodo me prepričali, saj sem še tako mlada. Poročila se bom takrat, ko bom sama želela.«
Vrnila se je v hišo, nihče ji ni nič več rekel, le mala sestrica jo je začudena gledala. Niso je prepričali, oče je ni silil več, mama pa je bila tako že ves čas na njeni strani. Pravi je prišel, resda šele čez veliko let, poročila se je, ko je bila stara dvaintrideset let, poroke si je želela in bila je srečna. Poročila se je s svojo veliko ljubeznijo.

ponedeljek, 26. avgust 2013

Murko

Murko
Zadnje junijske nedelje se je družina iz hiše ob potoku odpravila na obisk k prijateljem v Čikavc. Od doma so odšli takoj po kosilu. Šli so po stezi, mnogo krajši od ceste, ki je povezovala oba kraja. Vodila jih je čez domačo vas. V senci ob domačijah so sedeli vaščani in uživali v nedeljskem počitku.
Mimoidoči družini so na njen pozdrav odgovarjali:
»Buh dej!«
Sem pa tja je kdo vprašal:
»Kam pa kam, skozi ta lep dan?«
Pepč je na taka vprašanja odgovarjal:
»V Čikavc gremo, k Ofelkovim.«
Tik ob zadnji hiši so se spustili po strmi stezici, previdno so se spuščali v globoko sotesko potoka, ki je spodaj tekel svoj lahkotni tek. V mirnem tolmunu je plavala račja družina.
»Katere živali so to?« je spraševala Danica.
Do tega dne še ni videla račk. Mama ji je potrpežljivo odgovarjala:
»To so račke, ki prav tako kot kokoške nesejo jajčka, le da se zelo rade kopajo.«
Očka je deklico dvignil in jo prenesel preko vode. Na drugem bregu jo je postavil na tla. Začeli so se vzpenjati po strmini v objemu prijetne sence akacij. Pot je vodila visoko v breg. Le malo naprej so akacije zamenjali mogočni hrasti. Tako lepi so bili v svoji mogočnosti. Dvigali so se visoko v nebo. Pod njimi je rasla trava, tam je Danica zagledala majhno zeleno žuželko.
Vesela je zaklicala:
»Tata, poglej! Hvali Bugca!« 
Za trenutek so obstali in opazovali majhno bogomolko.
Nedaleč naprej so prečkali borov gozdiček, v katerem je omamno dišalo. V krošnjah dreves so se oglašale ptice. Občasno se je zaslišal rahel šum. Morda so ga povzročile v gozdu živeče živali, lahko pa je bil le šum vetra, ki je potegnil med drevesi.
Nenadoma so se znašli na čistini. Postalo je svetlo. Obsijalo jih je sonce.
Pred njimi se je razprostirala velika senožet. Sredi tega rajskega travnika je samevala cerkvica sv. Petra. To je bil kraj nepopisne lepote. Med travo, ki je rahlo valovila v mili sapici, je raslo veliko raznobarvnega cvetja, najlepši so bili divji nageljčki. Cvetje je s svojim omamnim vonjem privabljalo veliko pisanih metuljev. Letali s cveta na cvet, igrivo plesali tik nad dišečimi travami, objeti v prijetno topel zrak. Plavooka deklica je vso to lepoto opazila. Bila je očarana.
Potem jo je zagledala. Za trenutek je obstala odprtih ust. Prešinilo jo je spoznanje, kako lepa je ta drobna, rdeča in s črnimi pikami posuta žuželka.
»Pikapolonica!« je zaklicala, da bi na lepotičko opozorila tudi ostale. Vzela jo je v roko, jo podržala na razprti dlani. Gledala jo je, kako se je neodločno prestopala. Opazovala, ko ji je čisto počasi zlezla na drobni kazalec. 
Takrat je rekla Štefanija:
»Reci ji, naj ti pove, kje je tvoj tata!«
Mala jo je ubogala. Vsa resna je nagovorila drobno pikasto žuželko:
»Pikapolonica, povej, kje je moj tata?«
Čudno naključje je hotelo, da je pikapolonica poletela v Pepčevo smer. Vsi so se smejali. Le drobna deklica je verjela, da ji je lepa žuželka pokazala očeta.
Prečkali so še en potok. Šli mimo nekaj vrtov in že so bili med hišami, bili so na cilju. Na Ofelkovem dvorišču je v senci sedela vsa družina, veseli so stopili obiskovalcem naproti in jih pozdravljali:
»Bug dej, da ste le pršli.«
Postregli so jim s pijačo in domačim kruhom, za malo se je našla tudi sladka cidela. Starejši so se pogovarjali, otroci pa so se zbrali ob robu dvorišča in se razposajeno igrali.
Sredi igre je Danica presenečena obstala. Iz hleva je prišla muca, za njo so pritekle štiri mlade mucke. Ob pogledu nanje je presenečeno vzkliknila:
»Mucke! Kako so lepe!«
Ivan je ujel tigrastega mladička in ga prinesel deklici, ta ga je dvignila in nežno božala. Potem je boječe povedala svojo željo:
»Tako rada bi imela tega mucka.«
Na to ni nihče nič odgovoril. Odrasli so stopili v hlev.
Nanca in Pepč sta zaželela srečo pri živini:
»Bug dej srečo!«
Ogledali so si govedo in hvalili, kako lepe so živali.
Pozno popoldne so se gostje začeli odpravljati domov.
Gospodinja je takrat rekla Danici:
»Mucek je tvoj! Lahko ga odneseš domov!«  
Deklica je bila tega zelo vesela, dali so ga v vrečo.
»Da vam ne zbeži,« je ob tem rekla Ofelkova ta mlada.
Nazaj grede so bile otrokove oči neprestano uprte v vrečo, ki jo je nosil Pepč.
Začele so se Daničine srečne ure v Murkovi družbi.
Tistega nesrečnega dne sta se v senci mogočnega hrasta igrala nerazdružljiva prijatelja, mali tigrasti mucek in drobna modrooka deklica. Murko je veselo tekal za drobnimi kamenčki, ki mu jih je metala, potem jih je igraje premikal s tačkami po dvorišču. Mala se je prešerno smejala, v očeh obeh se je lesketalo veselje. Le droben hipec nepazljivosti in veselje se je spremenilo v žalost, ki je legla na otrokovo dušo in tam za vedno ostala. Kriv je bil droben kamenček, ki ga je nerodno vrgla. Zadel je mačka v glavo. Ta je obležal mrtev.
Deklica ga je dvignila v naročje.
Vsa prestrašena je klicala mamo:
»Mama, mama, pomagaj!«
Nanca je hitro pritekla, žal ni mogla ničesar storiti. Murko je bil mrtev.

sreda, 14. avgust 2013

Vodnjak

Pepč je popravljal kolo starega voza, z mislimi je bil pri delu. Delal je natančno, ni si hotel privoščiti napak, ki bi ga stale časa in denarja.
Njegovo veselo žvižganje je kazalo, kako dobro je razpoložen. Od časa do časa je pogledal k najmlajši, ki se je igrala pred lopo nedaleč stran. Pestovala je novo punčko, ki ji jo je prejšnji večer sešila Štefanija. Igračko je klicala Marička. Glasno se je z njo pogovarjala, jo nežno ujčkala in ljubeče uspavala. V Pepčevem pogledu, ki je božal hčerko, je bila ljubezen in bil je ponos očeta na lepega in prisrčnega otroka.
Naenkrat je zaslišal kričanje, ki je prihajalo od studenca ... Bolj zbrano je prisluhnil in slišal Nanco in sosedovega Ivana, ki sta se prepirala zaradi vode. Slišal je ženo, ki je sosedu očitala, da je za zalivanje njive porabil vso vodo, zato je nimajo niti za prvo silo.
Ni bil prepirljiv moški, zato ni šel k studencu, da bi potegnil z Nanco. Vedel je, da je dovolj odločna in iznajdljiva …, prav gotovo ne bo kratke potegnila.
Čez nekaj minut je jezno privihrala na dvorišče. Sedaj je bil na vrsti on, da jih pošteno sliši.
»Tako, ti si pa kar tu! Jaz sem se morala pri studencu sama bosti s tistim kradljivim grobijanom.«
»Vem, Ivan ni naredil prav, vendar se ne bom prepiral z njim. Tega nočem, pa tudi zmorem ne.«
Ob tem mirnem in odločnem odgovoru se je njena jeza polegla. Za trenutek je še pogledala k Danici, ki ju je gledala z velikimi modrimi očmi, v katerih se je zrcalilo vprašanje
zakaj.
Nanci je postalo nerodno in si je mislila:
»Pepč ima prav.«
Urno se je lotila dela, ki jo je čakalo. Po vodo je šla čez nekaj ur. Do takrat se je že natekla in brez večjih težav je napolnila škaf.
Naslednjega dne je bila sobota, dan, ko je vozila pridelke na trg v Gorico. Vse je pripravila že zvečer. Zjutraj je vstala bolj zgodaj, nabrala še svežo zelenjavo. Oblekla se je nekoliko bolje in si privezala boljši predpasnik.
Zbudila je malo zlatolaso deklico, jo nahranila, lepše oblekla in ji  počesala lepe lase. Ko je bilo vse postorjeno, jo je posedla na voziček in že sta hiteli proti mestu. Na cesti nista bili sami, veliko žensk je peljalo pridelke v Gorico. Nanca je vse pridelke oddala sestri Ani, ki je bila branjevka na tržnici.
Sestri sta si na hitro izmenjali novice. Ana je potožila o težkem življenju, o pomanjkanju, ki ga trpi njena družina, pritoževala se je čez moža in njegov način življenja in na koncu vsa obupana dodala:
»Še v grob me bo spravil.«
Ana je bila leto mlajša, pri izbiri moža ni imela najbolj srečne roke. Pepi je bil lep, postaven, vedno nasmejan, znal je dvoriti, zato je bil ženskam všeč. Zelo rad je pregloboko pogledal v kozarec, še raje je tekal za vsakim krilom, ki mu je prekrižalo pot. Velikokrat je bil v težavah, ko so zanj zvedeli prevarani možje. Veliko tega je prišlo tudi ženi na uho. Ob takih novicah jo je zelo bolelo srce, ki je še vedno ljubilo.
Živela sta pri njegovih starših, v majhni hiški ob Soči. Ob njegovem načinu življenja ni zaslužil niti zase, tako da je skrb za družino padla na Anina ramena. Skrb za štiri otroke ni bila lahka naloga. Srečo je imela, da ji je najstarejša hči Ana pridno pomagala na trgu. Žal so dekle razmere v domači hiši zaznamovale za vse življenje. Nikoli se ni poročila, če je kdo spraševal o vzroku, je mirno razložila:
»Kdo, ki bi bil kaj vreden, me ni zaprosil, pijanca pa nisem hotela. Raje garam sama zase kot za ničvrednega moža in kopico lačnih otrok.«
Pepiju ni uspelo spraviti Ane v prerani grob. Še zelo mlad je neke noči, ko se je pijan vračal domov, padel v globok jarek. Zjutraj ga je še živega našel sosed, čez nekaj dni je za posledicami padca umrl.
Nanca je skočila tudi k starejši sestri Pavli, ki je imela trgovino v eni izmed najbolj prometnih ulic. Trgovina je dobro poslovala, Njej je šlo zelo dobro, kljub temu, da je izgubila moža v vojni. Bila je spoštovana vdova, primerna partija za marsikaterega moškega. Veliko je bilo takih, ki so jo želeli vzeti za ženo, ona ni hotela nobenega, izgovarjala se je, da to počne v dobro svojih hčera. Gracija in Pavla sta bili lepi, nekoliko prevzetni dekleti. Dovolj sta bili stari za delo v trgovini. Pomagali sta mami in čakali na primerna snubca.
Pavla je Danico pobožala po mehkih kodrih in ji v roko stisnila bonbonček. Nanca je kupila nekaj malenkosti, se poslovila od sestre in odhitela proti domu.
Med potjo je mala neprestano čebljala o teti, ki ji je dala bonbon.
»Mmm ... tako dober je,« je zaupala mami. »In teta je tako pridna,« je še dodala, vsa vesela male sladkarije.
Doma je Nanco čakalo presenečenje. Pepča je našla, ko je kopal vodnjak. Začudena ga je vprašala:
»Zakaj?«
Nekaj trenutkov je bil tiho, potem ji je mirno odgovoril:
»Ni mi do prepirov s sosedi, zaradi vode še najmanj, upam in znam si pomagati, prav kmalu bomo imeli dovolj vode.«

sreda, 07. avgust 2013

Radosti otroštva

Danica je bila nežna in zelo občutljiva punčka, ki je globoko čutila. Bila je dovzetna za majhne dogodke, katerih marsikdo še opazil ni. Občudovala je naravo. Že toplo sonce in rahla sapica sta ji pomenili užitek, celo srečo. Rada je imela živali in se z njimi igrala.
Ob vrnitvi z Rodin je mama prinesla kokoš. Ta je spomladi ubogala klic narave in postala je koklja. Nanca je šla v sosednjo vas, kjer je kupila osem oplojenih jajčk. Položila jih je v gnezdo in nanje položila kokljo, ki jih je pridno grela. Prišel je dan, ko so se izvalili drobni piščančki. Bili so ljubke, rumene kepice, ki so neprestano čivkale. Kokošja mama je lepo skrbela za svoj naraščaj. Pognala se je v vsakogar, ki se jim je preveč približal. Danici so bile drobne živalce všeč, stegnila je ročico in skušala pobožati eno izmed čivkajočih kepic. Nič kaj vesela kokoš se je zagnala vanjo. Kljuvala jo je v rokico. Ob vsakem udarcu močnega kljuna se je na nežni koži pojavila kapljica krvi. Deklica je prestrašena jokala in klicala mamo. Pritekla je Štefanija, ki je bila v bližini. Nagnala je kokljo, otroka pa vzela v naročje. Pihala ji je v ranice in jo tolažila. Dogodek je bil za malo dobra šola, nikoli več se ni preveč približala hudi koklji. Piščančke je opazovala le iz primerne razdalje.
V sadovnjaku pred hišo je raslo nekaj češnjevih dreves, ki so spomladi prva vzcvetela. Odeta v belino so bila neizmerno lepa. Danica, ki je lepoto občutila kot nežen dotik, je posedala pod njimi in sanjarila. Njena duša je lebdela nekje daleč v svetu te bele idile, oblite z zlatilom pomladnega sonca. Posedala je pod njimi tudi potem, ko so že odcvetele. Opazovala je drobne plodove, ki so se počasi večali. Tako je opazila, da postajajo vse bolj svetli, nežno rumeni in nato vedno bolj rdeči. To je bil trenutek, ko je spoznala, da so češnje nadvse prijetnega okusa. Očka, ki je te drobne plodove nabiral, jih je nekaj spustil na tla. Pristali so v dekličini roki, nosila jih je v usta jih vesela okušala in pri tem pozabljala, da imajo koščice.
Ob žetvi so žanjice odhajale na njive, takoj ko se je zdanilo. Tudi Nanca in Štefanija sta bili med njimi, za njima je tekala Danica, nič je ni moglo ustaviti. Zbudila se je sama, potem je nestrpno čakala, da se odpravijo na pšenična polja. Uživala je v ranih jutrih, opazovala jutranjo zarjo in božala roso, ki je ponoči prekrila rastline. Sončno svetlobo je opazila na zahodu. Prav počasi se je obrnila proti vzhodu; zdaj je lahko opazovala, kako se je sonce počasi dvigalo izza hriba. Potem je zaplavalo na kristalno čisto nebo. Dogajanje je spremljalo nešteto glasov. Daleč najljubše ji je bilo petje drobnih ptičkov v grmovju ob potoku. Postajalo je vedno topleje. Tako prijetno je znalo božati sonce. Ona je razigrana tekala po strnišču in klepetala z žanjicami. Pozneje, ko je pritisnila vročina, so ženske odšle domov. Vesele, da je žetev za tisti dan končana. Vesela je bila tudi deklica, ki so jo že čakale nove igre in nova sanjarjenja.
Čas košnje je bil zanjo nekaj posebnega, rada se je motala med grabljicami in se predajala toploti poletnega sonca. Veselila se je ob večerih, ko je Pepč spravil seno v kopo. Najbolj jo je vznemirjalo, ko se je pripravljalo k nevihti. Njene velike oči so opazovale odrasle, ki so hiteli v upanju, da rešijo seno suho. Ob tem je postajalo vse bolj temno in je zavel jugo, ki je bil vse močnejši. Potem je zagrmelo in zabliskalo se je, v zraku je bilo nekaj tako nenavadnega, in to jo je prevzelo. Zelo je uživala v teh trenutkih, ki za večino niso pomenili nič dobrega. Poletne plohe so ji bile všeč, rada je tekala po dežju in uživala v prijetnem hladu deževnih kapelj. Strah pa jo je bilo toče, tistih ledenih zrnc, ki so poškodovale rastline in jo boleče pikale. Ne, toče pa res ni marala.
Veselila se je tudi nedelj. Zjutraj so se vsi lepo oblekli in šli k maši. Nedeljsko kosilo je bilo nekaj posebnega, vedno je bilo tako okusno. Potem so bili tu popoldnevi, tako prijetni, saj so v hišo ob potoku prihajali nedeljski obiski. Ti so Danici postajali vedno bolj všeč, kako prijetno je bilo, ko je bila hiša polna. Prihajali sta Nancini sestri in njuni otroci, skoraj vsako nedeljo je prišel bratranec Lojze, včasih so prišli tudi Ofelkovi. Bilo je veselo. Otroci so se igrali in klepetali. Nanca je na mizo postavila dobrote, ki jih običajno ni bilo na jedilniku. Obiskovalci so malo hvalili, kako je pridna in lepa, to ji je še kako godilo. Posebno vesela je bila Aninih obiskov. Ona je bila že velika, nežna in prijazna, že ob prvem srečanju je osvojila dekličino srce. Njenega brata Paola ni marala, ker jo je dražil, velikokrat jo je spravil tudi v jok. Obiskovalci so zvečer odhajali. V dekličini duši so puščali občutke vznesene lepote in prijetnega vznemirjanja.

ponedeljek, 05. avgust 2013

Ninčko gre v šolo

Poletje je zelo hitro minilo. Prišel je čas, ko je moral Ninčko v šolo. Tega ni bil niti najmanj vesel. Veliko je že slišal o učitelju. Da je strog, da tepe otroke za vsako malenkost in da jih kaznuje s klečanjem na pesku, zato ga je bilo šole strah. Tistega jutra mu je dala Marjuta v roke torbico, v kateri so bile tablica, kreda in krpica za brisanje. Preden se je podal na pot proti šoli, mu je govorila:
»Bodi tiho! Ubogaj gospoda učitelja! Lepo mu odgovori, če te kaj vpraša! Ne pretepaj se s fanti na poti v šolo in iz nje!«
Obrnila se je še k Fanici in jima rekla:
»Zdaj pa le pojdita, drugače bosta zamudila.«
Nista šla sama, v zaselku je bilo še več otrok njune starosti. Skupaj so šli proti šoli, ki je stala sredi Ozeljana, spodaj ležeče vasi. Velika večina ni bila navdušena nad učenjem, šolo in učiteljem. Učitelj je bil starejši, zahteval je strogo disciplino, učenci so sedeli vzravnano z rokami na hrbtu, med poukom so morali biti popolnoma tiho. Kdor se tega ni držal, dovolj je bil le rahel premik ali roka, ki je za kratek trenutek ušla in popraskala po glavi, je bil tepen. Ob hujših prekrških je moral kaznovani k potoku po pesek, na katerem je potem klečal. Pouk je bil v italijanščini, ki je večina otrok ni razumela.
Pri verouku jih je učil kaplan, tudi on je bil strog, že malenkost je bila dovolj, da je njegova palica po nekajkrat udarila nežno otroško dlan. Vendar je bilo učenje pri gospodu kaplanu prijetnejše, saj je učil po slovensko. Ne samo učil, jezik je tudi ljubil in ga spoštoval.
Za slovenske otroke je v italijanski šoli postajalo iz dneva v dan huje. Ninčka je v višjih razredih poučevala starejša učiteljica, ki je prihajala iz južne Italije, klicati so jo morali signorina maestra, bila je ostarela gospodična, ki se ji ni uspelo poročiti. Doma je bila daleč na jugu, zato ni imela nobenih možnosti, da bi obiskovala svoje domače. Nezadovoljstvo v zasebnem življenju jo je naredilo hudobno in svojo slabo voljo je izživljala nad nič krivimi učenci. Tepla jih je, predvsem pa zmerjala. Za to je uporabljala najbolj grde zmerljivke, ki jih premore italijanski jezik. Če je koga imenovala schiavo, niti ni bilo tako hudo. Huje je bilo, ko so otroci postali figlio di puttana, kar je zelo bolelo v nežnih otroških dušah.
Dečku so se minute v šoli vlekle, zdele so se mu dolge kot ure. Mirno je sedel, v mislih je potoval ven med ptice, ki so prelepo pele. Učitelj ga je včasih poklical in mu zastavil vprašanje, seveda ni vedel odgovora, saj je bil še pred nekaj trenutki v mislih sredi visoke trave, tam je poslušal prelepe glasove narave. Pogosto je zaradi tega pela šiba in v njem ubila že tako majhno željo po šoli.
Kmalu so se začeli dečki na daleč izogibati šoli in strogemu učitelju, ki so se ga bali. Vsako jutro so odšli od doma; že za prvim grmovjem pa so zavili v drugo smer, tako so imeli prav prijetne dopoldneve ob igri; le pozorni so morali biti, kdaj so se deklice vračale. Dolgo je trajalo to lepo obdobje, deklice jih niso zatožile, učitelju je bilo prav malo mar, koliko slovenskih otrok hodi v šolo. Potem je prišel dan, ko so jih čisto po naključju odkrili. Videla jih je Marička. Odhitela je v vas in pri vsaki hiši povedala:
»Danes sem bila na Livišču, nazaj grede sem videla mulce, ki so se v času pouka igrali tam spodaj ob poti. Povem vam, da mularija ne hodi v šolo.«
Giovanin je dečka privezal ob balkonsko ograjo, tam je moral prestajati naloženo kazen; očka ga ni nikoli tepel. Veliko njegovih prijateljev ni imelo te sreče, bili so tepeni. Vsi so morali obljubiti, da bodo redno hodili v šolo. Tega so se potem tudi držali.

nedelja, 04. avgust 2013

Kresovanje

Tisto leto je prišlo poletje skoraj neopazno. Bilo je eno izmed najlepših v Ninčkovem življenju. Preživel ga je v naravi, v družbi številnih prijateljev. Med igro so dihali čisti zrak in toplo sonce jih je božalo. Zato jim je koža lepo porjavela.
Tudi Tonče je bil vesel novega doma. Veselil se je toplega poletja na vasi. Veliko se je družil z najmlajšim stricem. Vedno sta tičala skupaj, tako pri delu kot pri igrah, včasih tudi pri zelo resnih pogovorih.
Fani je postala zgovornejša. Našla si je nekaj prijateljic, s katerimi se je igrala. Vsaka je imela svojo punčko iz cunj. Igrale so se, da so mamice, zelo resno so skrbele za svoje malčice. Pestovale so jih, jih ujčkale in jih zvečer, ko je postalo temno, dajale spat. Deklice so bile skrbne. Tako resno so se držale, da so se starejši veselo muzali, ko so jih opazovali.
Marjuta je vsak prosti trenutek izkoristila za nabiranje divjih rastlin, da je z njimi popestrila jedilnik. Že zgodaj pomladi je nabirala koprive, ki so bile dobra in zelo zdrava zelenjava. Nabirala je tudi divje šparglje in vršičke divjega hmelja, razne vrste dišavnic, ki jih je dodajala hrani v majhnih količinah in tako izboljšala njen okus. Čaje je nabirala skozi vse leto, sušila jih je v senci in spravljala v platnene vrečke. Pili so jih med boleznijo ali kot topel napitek v mrzlih zimskih mesecih. Nabirala je tudi jagode, robidnice, drnulje, jagode črnega trna, šipek, lešnike in veliko vrst užitnih gob.
Sadje, ki so ga pridelali, je rezala na krhlje in ga sušila. Pripravljala je tudi več vrst okusnih marmelad.
Vsak teden je odnesla nekaj pridelkov, jajc in masla, v Gorico. To je na tržnici prodala, z denarjem je kupila najbolj potrebne stvari za družino. Vendar ni porabila vsega denarja, saj je bilo treba plačati tudi davke.
Kres je postal junija glavna tema pogovorov med dečki. Obujali so spomine, kako lepa je bila lanska kresna noč. Velik kres so prižgali in dolgo je trajalo, da je dogorel.
»Naš Lojze ga je preskočil, ko so bili plameni najvišji,« se je hvalil Pepček.
Tudi Frančko se je oglasil in dodal:
»Ni bil samo on tako pogumen, skočili so še Janko, Tonče in Janez. Ko bom dovolj velik, bom tudi jaz skakal.«
»Mi ob kresu pojemo, rajamo in poslušamo starejše, ki pripovedujejo neverjetne zgodbe,« je nadaljeval pogovor Frančko.
Zavzeto so iskali primerno kurjavo, jo nosili na kup, da bo njihov kres res mogočen, največji v okolici in bo dolgo dogoreval.
Zanje je bil kres v čast Janeza Kresnika. Nič niso vedeli, da so nekoč kresovi goreli v čast boga Kresnika, niti slutili niso, da ljudje kmalu ne bodo več prižigali ognja.
Končno je prišel tako pričakovani večer pred praznikom sv. Janeza Krstnika, ko se je zbrala vsa vas ob kresu. Bilo je živo, slišala se je pesem, telesa so se gibala v ritmu glasbe, pogumni mladeniči so skakali čez in skozi ogenj. Starejše ženske so pripovedovale o kresni noči. Rastline, nabrane v tej noči, naj bi imele čudežno moč, Ninčko je poslušal o nadnaravnih bitjih, o škratih in vilah, pa o praprotnem semenu. To seme v čevljih je pomagalo razumeti živalsko govorico. Že ogenj prižganega kresa ščiti pred uroki in hudobnimi nadnaravnimi bitji. Za boljšo zaščito so dekleta in žene proti jutru natrgale rumenega, še rosnega cvetja in ga spletale v venčke, ki so jih obesile na glavna vrata hiš.
Ob zori so se kresovalci razšli. Venčki cvetja so ostali obešeni na vratih vse do drugega leta, ko so jih zamenjali sveže spleteni.

petek, 02. avgust 2013

Nova hiša

V dneh, ko se je vreme skazilo, si je družina urejala stanovanje v novi hiši. Njen lastnik je bil Marjutin starejši brat, ki ni živel doma. Njegovo nerazumevanje s pokojnim očetom, ki je bil grob in nesramen, hudoben do svojih otrok, je še za časa očetovega življenja preraslo v sovraštvo.
V fantovem srcu je bilo veliko bolečine, zato je čutil nepremagljiv odpor do vsega, kar ga je spominjalo na pokojnega očeta. Zaposlil se je kot hlapec pri bližnjem kmetu. Tam je imel pravico do hrane in skromne sobice nad hlevi, ki je sčasoma postala njegov dom. Bil je dober fant. Sestri je dovolil uporabo stanovanja v novi hiši brez vsakega plačila, kar je prišlo družini še kako prav.
Sam je bil odločen, da ne bo živel pod očetovo streho. Tudi pozneje, ko je v hiši živel Tonče z družino in ga vabil, naj pride živet k njim, je ostal neomajen. Bolečina v starem možu je bila še vedno prehuda. Trmasto je vztrajal:
»Pod očetovo streho ne bom nikoli živel.«
Res ni, umrl je v sobici, ki je bila njegov dom pri kmetu, kjer je delal celo življenje.
Vsem v družini je bilo stanovanje v novi hiši zelo všeč. Bilo je svetlo in prostorno. Po lesenih zunanjih stopnicah si se lahko povzpel na genk, ki je bil prav tako lesen. Okrašen je bil z lepo izrezljano ograjo. Skozi težka vhodna vrata si vstopil v veliko prehodno sobo, ki so jo imenovali hiša. Iz nje so vodila štiri vrata. Od tu si skozi zadnja vrata prišel na dvorišče. Leva vrata so vodila v veliko kuhinjo, desna v spalnico, iz prostorne spalnice pa si prišel v manjšo sobico, ki je bila v zadnjem delu hiše. V sobico si lahko prišel tudi z dvorišča. V vseh prostorih so bila tla iz novih rumenkastih desk. V levem kotu kuhinje je stal zidan štedilnik. Veliko lepih ur je Ninčko preživel na klopi ob njem. Svetloba je v kuhinjo prihajala skozi dve okni, obzidani s kamnom, ki sta gledali na genk.
Pohištva še ni bilo, zato sta se starša oglasila pri mizarju v sosednji vasi. Tam sta naročila dve omari, postelje, vitrino, mizo in stole, po premisleku pa še skrinjo in lesen obešalnik za na steno v prehodni sobi, za kuhinjo pa klop, ki sta jo nameravala postaviti ob štedilnik.
Pohištvo je bilo narejeno v zelo kratkem času. Namestili so ga v pravkar pobeljene prostore. Marjuta je poskrbela še za rože na oknih in stanovanje je postalo čudovit dom. Sedaj so si želeli le čimprejšnje vselitve. Veliko je bilo večerov, ko so prespali tu. Žal sta starejša otroka še vedno hodila v šolo v Gorici. Zanju je bilo naporno hoditi vsak dan več kot uro do šole. Zato so nestrpno pričakovali konec šolskega leta. Spali pa enkrat tu, drugič tam.
Mali je imel rad jutra, ko se je zbudil na kmetiji. Stekel na vrt in občudoval razgled na spodaj ležeče kraje. Šele nato je pojedel, kar je pripravila mama. Nekega oblačnega jutra ga je čakalo presenečenje. Na vrtu je obstal kot vkopan. Sivobela gladina se je razprostirala vse do okoliških hribov, le tam proti Gorici se je iz gladine dvigal z gozdom porasel otok.
Le nekaj trenutkov je bilo potrebnih, da se je megla razblinila, znova se je prikazala tista njemu ljuba pokrajina tam spodaj. Oddahnil si je, ko je videl, da lepota še vedno obstaja.

sreda, 17. julij 2013

Ninčko je izvedel, da je Ivan

Dnevi so minevali z vrtoglavo hitrostjo. Velikokrat sta se Marjuta in Giovanin z najmlajšim odpravila na kmetijo. Zanj so bila to enkratna doživetja. Ob teh priložnostih je vpijal vase vso lepoto pomladne pokrajine, njene čudovite vonjave in glasove. Predvsem mu je bilo všeč oglašanje ptic. Lepota ljubezenskih spevov, namenjenih drobnim pticam, njihovim družicam. To je bila nepojmljiva lepota, ki je dajala čar in upanje pomladnim jutrom.
Otroku so bila zanimiva tudi srečanja z ženskami, ki so hitele proti prebujajočemu se mestu. Pozdravljale so družino, izmenjale po nekaj prijaznih besed in zaželele lep dan.
Na polju je bilo delo v polnem teku. Kmetje so z vpregami orali in branali. V tako pripravljeno zemljo so sejali in sadili. Garali so, ob tem bili zadovoljni in veseli. Bila je pomlad, to so bili dnevi, ko se je življenje ponovno rojevalo.
Takoj po prihodu na kmetijo so tudi oni poprijeli za delo. Mali je tekal med delavci, po svojih močeh je pomagal, če ne drugega, je žejnim nosil vodo.
Tu je bilo vse boljše, veliko lepše. Bilo je tako svetlo, ni bilo tiste sive utesnjenosti, ki je značilna za mestne ulice. Razgled je bil čudovit, videlo se je daleč in kraji tam spodaj so bili lepi.
Hrana je bila veliko boljša, skromna, a raznolika. Vso zelenjavo so pridelali doma. Ninčko je imel posebno rad regrat, pomešan s kuhanim krompirjem in zabeljen s slanino. Vsakodnevna hrana je bila polenta, kot dodatek so k njej ponudili šimico, peperonato, kislo mleko, kisel fižol, včasih so jo samo zabelili s slanino.
Velikokrat je bila na jedilniku tudi mineštra zelo različnih okusov, tako kot so bile različne njene sestavine. Včasih so njen okus spremenile le začimbe in prav vsakokrat je v mineštro »stopil« prašič, res da prav narahlo, vendar dovolj, da je bila jed zato boljša.
V vasi se je razvedelo, da se bo Marjuta vrnila domov. Sosedje so bili radovedni, zanimalo jih je vse, kar se je pri Polaku dogajalo. Na kmetiji je bilo veliko novega, zanimivega. Ljudje so selitev sprejeli z odobravanjem, ker so si želeli, da bi se življenje pri sosedovih pomirilo, da bi v hišo prišel nekdo, ki bi znal urediti razmere na propadajoči kmetiji. Sosede so mamo spraševale, ali se res vrača domov. Vesele so njen odgovor povedale naprej drugim vaščanom.
Tudi Ninčko je v tistih dneh radovedno opazoval sosede. Pritegnili so ga predvsem otroci, ki jih je bilo veliko, bili so vseh starosti. Vsaka družina je bila številna. Otroci so bili sramežljivi, skrivali so se za vogali, od koder so zvedavo kukali. Mestni deček jih je zelo zanimal, a niso se mu upali približati in z njim navezati stika.
Nekega dne ga je nagovorila soseda Marička, vprašala ga je, kako mu je ime.
»Ninčko,« ji je odvrnil presenečeni deček.
»A, Ivan si, lepo ime imaš in prav prijeten fantiček se mi zdiš,« je rekla prijazna ženica. Tako je Ninčko zvedel, da je Ivan.
Vedno več je bilo tistih, ki so ga ogovarjali. Prijaznemu dečku so se približali tudi otroci in bila so sklenjena številna prijateljstva. Nekatera so, kljub temu, da je usoda vodila njihova življenja zelo burno in jih premetavala sem in tja, trajala vse do pozne starosti.
O vseh teh srečanjih je ob večerih, ko se je s starši vrnil v tesno stanovanje v Gorico, deček pripovedoval sestrici in bratu. Bila sta mu nekoliko nevoščljiva za vse, kar je lepega doživljal. Tudi ona dva sta si želela čim prej na kmetijo, v raj, ki ga je tam v hribu ustvarjala narava. Žal to ni šlo, ker je pouk še trajal in Marjuta je želela, da otroka hodita redno v šolo. Želela je, da si pridobita čim več znanja.

četrtek, 11. julij 2013

Prepovedane igre

Sonce je postajalo vedno bolj toplo, pokukalo je tudi v najbolj temne kotičke ulice Rabatta.
Toplota in svetloba sta naredili svoje, življenje je postalo znosnejše, bolj veselo. Ljudje so bili boljše volje, na ustnicah jim je pogosteje igral nasmeh. Ninčko je postal spet razigran, prešerno se je smejal. Že zgodaj zjutraj sta na vrata potrkala prijateljčka Berto in njegov leto mlajši bratec Karlo, sinova zidarja Alda in njegove žene šivilje Pierine. Stanovala sta v večjem stanovanju na koncu dolgega balkona. Pri njih se je vedno razlegal otroški živ žav. Najstarejši hčerki sta bili že poročeni in sta živeli z možema, kljub temu je bilo doma kar osem otrok. Berto in Karlo sta bila najmlajša. Bila sta prijetna fantiča, z malim sosedom sta se lepo razumela. Vsako jutro so dečki prosili Giovanina, če lahko gredo na dvorišče.
Navadno jim je rekel:
»Lahko, na ulico pa ne smete.«
»Saj ne bomo šli,« so obljubljali dečki, navadno so obljubo tudi držali.
Nekega dne jih je premagala radovednost. Stopili so na ulico, z velikim zanimanjem so opazovali vozove in kočije. Veliko je bilo tudi pešcev, sem pa tja je pripeljal kolesar. Nekaj časa so le opazovali, potem jim je postalo dolgčas.
V njihovih glavah se je porodila ideja:
»Kaj, ko bi se malo vozili?«
»Odpeljali bi se do konca ulice, tam bi počakali na voz iz druge smeri in se pripeljali nazaj,« je modroval Ninčko.
» Ja, ja, to bi bilo zabavno, igro bomo lahko ponavljali še in še, saj je na ulici veliko vozov,« sta se strinjala Berto in Karlo.
Mali je prvi skočil na voz, tik za petami sta mu sledila še prijatelja. Veselo so se zabavali, vse jim je šlo gladko, nobeden od furmanov jih ni opazil.
Potem pa se je zataknilo. Tudi tokrat se je mali prvi zavihtel na voz. Soseda sta mu sledila. Furman je nekaj slišal. Ustavil je konja in stopil na tla. Brata sta hitro skočila in zbežala proti domu. Ninčka je furman med glasnim bentenjem in preklinjanjem zagrabil za uho. Postalo mu je vroče, zelo ga je bilo strah. Zbral je pogum in predvsem moči. Skušal se je izviti iz trdnega prijema. To mu je celo uspelo, ko je skušal steči za prijateljema, ga je presenetila pekoča bolečina. Nogi mu je oplazil furmanov bič, ki se mu je kot kača, ovil okrog golih meč. Deček je zatulil od bolečine. Jokal je še dolgo potem, ko mu je uspelo zbežati na domače dvorišče.
Na balkonu v drugem nadstropju se je pojavil Giovanin, nagnil se je preko ograje in ukazal: »Takoj gor!«
Otrok se je počasi vzpenjal, ni hitel, ker ga je bilo strah. Bal se je očetove jeze. Zdelo se mu je, da je prehitro prišel v drugo nadstropje.
Ko sta stopila v stanovanje, je sledila kazen. Očka ga je z dreto privezal ob mizo ... no, saj bi se lahko brez velikega napora odvezal. Ni si upal ... očeta je spoštoval. Zavedal se je tudi, da je kriv in zato mora odslužiti kazen.
Imel je srečo, da je prav tisti dan prišel na obisk stric Drejc, mamin mlajši brat. Tako je bil čas kazni občutno krajši, pa še na dvorišče je spet smel.
Obiski maminih bratov so bili v tistih dneh zelo pogosti. Otroci niso vsega slišali, vendar so vedeli, da so se dogovarjali, da naj bi se družina preselila na mamin dom, ker je tam podedovala nekaj premoženja, še bolj pa zato, ker je bilo na kmetiji vse v razsulu, bratje so bili mladi in neizkušeni. Skrbnik pa je skrbel samo za svojo korist.
Starša sta se po premisleku odločila, da se preselijo na kmetijo, otroci so se tega razveselili, najbolj vesel je bil mali.

torek, 09. julij 2013

Na pogrebu

Zjutraj je družina krenila na pot proti Šmihelu, mamini rojstni vasi. Spremljalo jih je sonce, ki je pravkar vstalo in se napotilo na svoj dnevni pohod preko jasnega neba. Ninčku je bila jutranja hoja všeč, posebej, ko so za seboj pustili še zadnje mestne hiše. Cesta se je vila med polji, na katerih so pridno delali kmetje. Med potjo so srečevali ženske iz bližnjih vasi, nekatere so porivale lesene burele, natovorjene s kmečkimi pridelki, druge, verjetno revnejše, so nosile na glavah čestele. Vse so bile namenjene v Gorico prodajat svoje pridelke. Med njimi je bilo veliko takih, ki so Marjuto poznale. Pozdravljale so jo, ji izrazile sožalje, jo spraševale, kako živi. Hvalile so jo, kako lepe otroke ima.
Cesta je peljala po ravnini, tu in tam so ob njej stale hiše, zaselki okoliških vasi. Po nekaj kilometrih so zavili na cesto, ki se je dvigala v pobočje hriba, bila je precej strma. Šli so skozi strnjen Ozeljan, hodili med vinogradi in sadovnjaki, ves čas so se vzpenjali.
Nekoliko zadihani so prispeli v majhen zaselek, ki je bil v resnici središče hribovske vasice. Bili so na cilju, tu je bil materin dom. Sestavljala ga je stara hiša, tik ob njej je bila nova hiša, v trikotniku med dvema cestama se je stiskalo gospodarsko poslopje. V zaselku je bilo še nekaj hiš, zgrajenih tesno skupaj in lepa majhna cerkvica svetega Mihaela.
Kako lepo je bilo tukaj, pomladno sonce jih je grelo, božal lahen vetrič. Mali je očaran vsrkaval to nepojmljivo lepoto.
Pokojnik je ležal v stari hiši, pare so bile v veliki črni kuhinji z ognjiščem. Tu je bilo zbranih veliko sorodnikov in v črnino odetih starejših sosed, ki so molile rožni venec. Dečkov pogled je blodil po temnem prostoru. Ustavil se je ob mrliču, ki je ležal v krsti, razpelu, goreči sveči, posodici z blagoslovljeno vodo in vejici pušpana v njej. Čudno mu je bilo, da tega svojega nonota še nikoli ni videl, niti slišal veliko o njem. Družina je postala ob krsti, izkazala spoštovanje pokojniku in pritegnila molitvi za njegovo dušo.
Čez nekaj časa je mama dovolila otrokom, da zapustijo prostor skozi zadnja vrata. Znašli so se na majhnem dvorišču, obdanem z zidovi sosednjih hiš, tla so bila tlakovana s kamenjem. Na zadnji strani hiše so bili hlevi, kletke z zajčki, v nadstropju pa kokošnjak. Stekli so okrog vogala in prišli na prostoren vrt. Na krpici trave sredi njega je rasla košata lipa, pod njo je bila preprosta lesena klopca.
Ninčko je stopil k njej, od tam je imel čudovit razgled. Na bližnjem pobočju so cvetele češnje, v dolini so bila polja, na njih drobne pike, to so bili ljudje, ki so delali na svojih njivah. Na zahodu se je razpotegnjeno dvigala rahla vzpetina, tik za njo nekaj sivih zgradb, ki se niso videle razločno, dale pa so slutiti Gorico. Vse skupaj so obdajali hribi, vzpenjali so se visoko in se stikali z modrino neba. Otroku je v radosti igralo srce, užival je v neizmerni lepoti narave in poslušal petje ptic. Na dan so privreli spomini na Mozirje, tukaj je bilo še veliko lepše. V njegovi duši je tlela želja, da bi lahko za vedno ostal tu, da bi bil to njegov dom.
Mama ga je poklicala, bil je čas za kosilo, pri katerem so bili zbrani skoraj vsi ožji sorodniki. Mali jih je z zanimanjem opazoval, saj ni nikogar poznal.
Popoldne je bil pogreb.
Po končanem obredu se je družina odpravila, ker so želeli priti v Gorico še pred nočjo.

petek, 05. julij 2013

Pazi

slika/internet
Pomlad je prinesla veliko sonca. Posejala je cvetje, svež vonj je lebdel v zraku. Slišalo se je ptičje petje. Življenje je zajelo sapo in postalo živahno.
Družina se je lotila kmečkih opravil. Delali so od jutra do noči. Utrujeni so legli in po dolgih zimskih mesecih nespečnosti in nočnega tuhtanja trdno zaspali. Delo in skrb za kmetijo sta jim polnila ure z veseljem do življenja. Žalost je bledela.
Nanca je garala, delala je več, kot je bilo treba. Želela je pozabiti.
Danica je hodila povsod za njo. Mama ji je spletla kitki, svetli lasje so ji vedno znova uhajali in se svobodno kodrali okrog obraza. V očeh sta ji sijala mir in nedolžna sproščenost. Bila je izrezan oče, visoka za svojo starost, svetlolasa, modrooka, tudi njene poteze in kretnje so kazale njuno podobnost. Mala je bila boječa, ob srečanju z neznanci se je skrivala za staršema ali sestro.
Štefanija jo je imela rada, vendar se je do nje obnašala kot odrasli, bila ji je skoraj druga mama.
Pepč je skušal živeti v sedanjem trenutku, vedel je, da je tako najbolje.
»Preteklosti v resnici ni več,« si je dopovedoval. »Prihodnost pa je še nepopisan list. Kaj mi lahko prinese?«
Skušal je odmisliti preteklost. Delal je, da bi pozabil, da bi pobegnil žalosti. Ni šlo. Razmišljal je o prihodnosti ... Skrbelo ga je, ker je prišla Primorska pod Italijo. Zelo slabe občutke je imel ob tem, slutil je trpljenje, ki se je z naglimi koraki bližalo.
Iskal je mir. Garal je na domači kmetiji in na posestvih grofa Coroninija. Ob slabem vremenu je popravljal hišo, ki je bila pred vojno premajhna. Zato je takrat dozidal še štiri prostore, sedaj so bili prazni. Ustvarjali so bolečino in občutek izgube.
Posejano je raslo. Kazalo je na dobro letino.
Nekega majskega dne je prišel na obisk Lojze, Nancin bratranec. Prinesel je malo, lisički podobno kepo, s košatim repom in toplim pogledom, ki so jo poimenovali Pazi.
Od dne, ko je prišel k hiši, je imela Danica dobrega prijatelja in družbo pri igri. Vedno je bil z njo, tako prijazen in zvest.

četrtek, 04. julij 2013

Hripa

Lep dan je bil, bilo je jasno in sonce je prav prijetno grelo, skoraj preveč toplo je bilo za oktober. Vstala je zelo zgodaj, pohitela je z delom v hlevu. Potem je skuhala polento, veliko jo je treba za njeno številno družino, jedli so jo z mlekom. Žal je njihova Liska breja, zato ga je namolzla premalo. Lačni otroci so si želeli dovolj hrane, ker te ni bilo, je mleko razredčila z vodo in mu dodala ščepec soli, tako otroci vsaj nekaj časa niso čutili lakote.
Po zajtrku so šli na njivo, veliko koruze je bilo treba pospraviti, jo olupiti, splesti kite in jih obesiti na suho pod streho.
Kosila ji je uspelo narediti dovolj, res je lahko srečna, da je še dovolj zelenjave. Nihče ni šel od mize lačen.
Popoldne, ko se je ravno odpravljala na njivo, je prišla po vodo Tinca Bričeva. Za nekaj kratkih trenutkov sta poklepetali, povedala ji je, da je v Gorici slišala o neki čudni bolezni, pravijo ji hripa. Zelo je kužna, veliko ljudi je že zbolelo in zelo veliko jih je umrlo. Strah jo je, upa, da jim Bog prizanese s to preizkušnjo.
Sinoči je Pepč legel k njej, želel si je nežnosti, kako rada bi se prepustila njegovim dotikom in z njim odplavala v višave užitkov. Ni šlo. Tako strah jo je bilo, da bi dobila še enega otroka, še ena lačna usta. Vsa trda je čakala, da je on končal, ob tem pa prosila Boga, naj je ne kaznuje s še eno nosečnostjo, že tako so njuni otroci večkrat lačni kot siti. Rada ima svoje otroke in hvali Boga, da jima jih je dal, in prav zato si jih ne želi še več.
Zjutraj, bilo je še temno, jo je prebudilo Adelmino kihanje. Vse skupaj se je začelo tako nedolžno. Samo kihanje in malo toplejša je bila. Ni se vznemirjala. Deklici je pripravila čaj in jo pustila počivat. V urah, ki so sledile, se je otrokovo stanje hitro slabšalo, vročina je skokovito naraščala, dihanje se je spremenilo v hropenje. Mala je izgubila zavest. Naredila je vse, kar je mislila, da bi otroku pomagalo. Ovijala jo je v mrzle obkladke. Skušala ji je znižati visoko vročino, ki je kuhala njeno drobno telo. S čajem ji je velikokrat navlažila razpokane ustnice. Pepč jo je dvignil v naročje, ljubeče ji je božal od potu zlepljene lase. Sedel je na posteljo in jo umirajočo nežno držal v naročju, njena glava je slonela na njegovih prsih, prav tam, kjer se je čutilo bitje njegovega srca. Izdihnila je v njegovem varnem naročju. Nežno jo je položil na ležišče.
Ob njeni glavici je prižgala svečo, katere plamen je svetil njeni duši na poti v nebesa. Vsi so klečali in molili zanjo, njihova lica so močile solze, v njihovih srcih je bila žalost, v dušah je zevala praznina.
Karbidovka, viseča na steni nad veliko mizo, je metala hladno modrikasto svetlobo čez veliko kuhinjo. Zunaj je bila oktobrska noč, slišala je sovo, ki je skovikala nekje v bližini, njen glas ji je prinašal slutnjo bližajoče smrti. V srcu jo je bolelo, bilo jo je groza, ... le kaj jim pripravlja Nebo?  
V vasi je bilo vse strah, mrličev je bilo vsak dan več. Hišo na robu vasi so spremenili v bolnišnico, ki ni zaslužila tega imena, vsakdo, ki so ga odnesli ali odpeljali tja, je bil zapisan gotovi smrti. Ljudje se niso več družili, še pozdravljali se niso. Zaželen je bil čim prejšnji pokop mrličev, krste so bile preprosti, doma zbiti zaboji, ni bilo pogrebcev, ki bi mrtve spremljali na njihovi zadnji poti. Strah in groza pred smrtjo sta bila prevelika, niso si upali niti iz svojih hiš.
Adelmo so pokopali popoldne, pospremili so jo le kaplan in domači.
Že zgodaj zjutraj je zbolela Jerica. Spet se je začelo s kihanjem in rahlo povišano vročino. Iz minute v minuto je postajalo vse huje, tokrat je bila v skrbeh že od samega začetka, in vendar ... kaj je lahko storila? Goreče je molila, prosila je Boga za njeno zdravje, prosila ga je, naj ji ne vzame še nje.
Pred desetimi leti so jo nesli h krstu. Na vprašanje starega duhovnika, kako bo otroku ime, je babica pohitela:
»Jra bo.«
»Kaj? Še nobenega otroka nisem krstil s takim imenom in tudi tega ne bom,« se je hudoval župnik. 
Pepč, ki je bil vedno miren, je pojasnil:
»Mislili smo, da bo Jerica, doma bi jo pa klicali Jra.«
Župnik je bil s pojasnilom zadovoljen, dodal je le:
»Tudi doma jo lahko kličete Jerica.«
Mož ji je o tem pripovedoval, ko se je z malo vrnil od krsta; ona se je ob tem prisrčno nasmejala.
Deklica je trpela, ona ji je lahko le lajšala muke in trepetala za njeno življenje. Vedela je, da ni veliko upanja. To je vedel tudi oče, ki je ves skrušen sedel ob otroku in z molitvijo prosil Boga za njeno zdravje.
Zunaj je v tišino noči skovikala sova ...  
Mala bolnica je v ranem jutru borila svoj poslednji boj. Starša sta bila nemočna, nista ji mogla pomagati. Sedela sta ob umirajoči, ki je vsa vročična hlastala za zrakom. Na njenih ustnicah se je pojavila krvava sled. Umrla je pred njunimi obupanimi očmi in očmi prestrašenih sestric in bratca. Še preden so jo pokopali, sta zboleli Marička in Anica, tudi pri njiju se je začelo enako. Smrt je prišla zelo hitro. Anica je preminila že čez nekaj ur. Marička je trpela več časa, žal tudi pri njej ni bilo upanja na ozdravitev, bilo je le kruto trpljenje, ki je mučilo vročičnega in hropečega otroka. Potem jo je odrešila smrt.
Nesrečna mati se je spraševala:
„Zakaj? So najini otroci podhranjeni in zato manj odporni?“
Družina se je utaplja v solzah, lahko so le molili, žalovali in trepetali, kdo bo naslednji. Ni bilo načina, da bi kaj spremenili. Ni bilo zdravil, ki bi premagala to strašno bolezen, ki je morila in pri tem ni izbirala. Morila je otroke, pred katerimi bi moralo biti še celo življenje. Iz vasi ni bilo nikogar, da bi povedal, kaj se tam dogaja, velikokrat je slišala zvonjenje, zato je vedela, da umirajo tudi v drugih hišah. Tudi Pepč je zbolel in najstarejša sedemnajstletna Tinčka je prav tako obležala, upanje je dokončno umrlo. Negovala je bolne, skušala jim je olajšati poslednje ure, toda prihodnosti ni videla več. Ni imela časa za razmišljanje in tudi ni zmogla več.
„Oh, kdaj bo konec te strašne more?“
Najmlajšo Danico je posadila na ležišče k očetu, ki se je zgubljal v blodnjah zaradi visoke vročine. Deklica je bila pridna, tam je mirno sedela, ko ji postalo dolgčas, se je igra s prsti. Nekaj je pripovedovala očku, ki je ni poslušal. Ostali otroci so ji skušali pomagati. Veliko stvari je bilo treba postoriti na kmetiji. Bala se je slabega vremena. Kaj, če ji ne uspe pospraviti koruze? Potem jih čaka lakota …
Zunaj je vedno znova skovikala sova, ptica je oznanjala smrt, ona je vedela, da je prerano upati.
V nedeljo ni šla k maši, kljub temu je molila več kot kadarkoli v življenju. Boga je prosila, naj ji pomaga, naj dovoli živeti njeni družini, naj odžene smrt. Njena molitev ni bila uslišana.
Zjutraj je zbolela Štefanija, rojena na Štefanovo pred petnajstimi leti, kot datum rojstva so ji napisali prvi januar, tako je bila uradno leto mlajša. Popoldne so kihale in počasi tonile v vročičnost tudi Lucija, Rozalija in Johana. Njihovo počutje se je vidno slabšalo. Spustila se je tema, noč, ki ji je sledila, je bila ena najstrašnejših v hiši. Smrt je pokosila vse tri deklice, ki so bile še pred nekaj urami zdrave. Obupana je stopila k moževi postelji in v upanju na samo besedico tolažbe, ki bi ji pomagala preživeti, povedala, kaj se je zgodilo z njunimi deklicami. On pa se je zgubljal v blodnjah, na njene besede je odgovarjal le:
»Tiho bodi, Nanca, in pazi na otroke.«
Ponoči je zbolela Angela, vedno resna in zamišljena deklica. Slabo sta se počutili tudi Vida in Tončka.
Zunaj se je v temno noč oglaša sova, njeno skovikanje je bilo tako zlovešče ... grlo ji je stiskal strah.
Mora se je nadaljevala, jokala je, molila, ... nič ni pomagalo. Objokovanju Angeline smrti se je že po nekaj urah pridružila še bolečina ob izgubi Vide in Tončke. Zboleli sta Lojzka in Pavla. Tako kot sta vedno tičali skupaj pri igri, jima je usoda namenila tudi skupne zadnje trenutke. Mami pa še eno bolečino, ki ji je trgala srce.
V pomoč ji je bil sosedov Francelj, ni ga bilo strah bolezni in smrti. Mladenič je rad pogledal za Tinčko. Še vedno je upal, da njegova ljubljena ozdravi in postane njegova nevesta. Rad je pomagal njeni materi. Zbijal je preproste zaboje za krste, v katerih so pokopavali umrle. Opravljal je vsa moška dela. Potem pa stopil k postelji svojega dekleta, molil in upal, da bo ozdravelo.
Samo teden je minil, odkar je za vedno odšla Adelma. V tem času groze so iz hiše ob potoku odnesli deset majhnih krst in temu še ni bilo videti konca. Pepč in starejši dve so bili nekaj ur boljši, upala je, ... potem se jim je stanje močno poslabšalo. Zvečer je umrla Tinčka, tik pred smrtjo je bila pri zavesti, v njenih očeh je videla strah, videla je prošnjo:
» Pomagaj mi, mama!« so govorile njene oči.
Dekle je vedelo, kaj se dogaja. Vedela je, da za vedno odhaja. Ob njeni smrtni postelji je bil tudi njen ljubi, držal jo je za roko in si za trenutek zaželel oditi z njo. Ona je bila mrtva. Francelj in Nanca sta sedela ob mizi, nista imela besed, ki bi si jih lahko rekla v tolažbo. Sedela sta in molče žalovala.
Zunaj je bila noč in sova se je oglaša čisto blizu hiše.
Z grozo je opazila, da je zbolel Pepček, edini fant med številnimi deklicami. Njen petletnik je bil nabrit, na njegovih ustnicah je vedno igral vesel nasmeh. Sedaj so njegovo telo zapuščale moči, razpokane ustnice niso več silile v nasmeh, njegova dobrodušnost je izginila v blodnjah. Upala je, da bo dečku prizaneseno, ker je bil vedno zunaj na zraku in soncu. Njeno upanje se je zjutraj sesulo kot hiša iz kart.
Tiho, skoraj brez pogrebcev, so odnesli na pokopališče še tri krste, za vedno so odšle še tri njune deklice.
Potem je umrl mali, kako jo je bolelo, ko so drug za drugim za vedno odhajali njeni otroci.
„Kdaj bo temu konec? Ko bi bil vsaj Pepč zdrav.“
Francelj jo je skušal potolažiti:
»Saj bo bolje, Nanca, ta groza ne bo trajala večno.«
Ob tem pa je videla, kako je obupan, govori ji je besede, katerim niti sam ni verjel. Bili so trenutki, ko je pomislila:
„Kaj pa mi Bog še lahko vzame? Naša hiša je prazna. Sprašujem se, zakaj? Sem Boga užalila, ker si nisem želela še več materinske sreče? Ali nas je bilo preveč lačnih ust in je podhranjenost pripomogla k manjši odpornosti, tako da je imela smrt lahko delo?«
Zunaj je bila temna noč. Tako tiho je bilo, ... ni bilo slišati skovikanja sove.
Že zjutraj ji je posijal žarek sonca. Štefanija se ji je rahlo nasmehnila. Potem … Pepč, tudi njemu je bilo bolje.