ponedeljek, 08. oktober 2012

Razmišljam o pravljicah - P.S. za eDnevnik

Vnukinja je v spanju veliko jokala, starša sta se spraševala, kaj je temu vzrok. Povsem po naključju sta odkrila, da otrok joka takrat, ko mu pred spanjem bereta Janka in Metko, Rdečo kapico, Sneguljčico, … Odločila sta se, da ji bosta brala samo moderne pravljice. Od takrat je deklica mirno spala in nočne more so za vedno prenehale krasti spanec, tako otroku, kot staršema.
Takrat sem se spomnila na svoja predšolska leta, ko mi je mama brala in pripovedovala pravljice. Vsak večer sem upala, da mi ne bo treba ponovno slišati Rdeče kapice, Sedem kozličkov ali Janka in Metke. Bala sem se za junake, ki sem jih imela rada. Še bolj sem se bala volka, ki jih je požrl, isto je poskušala narediti tudi hudobna čarovnica. Ob poslušanju pravljic, ki naj bi bile lepe in bi otroke marsičesa naučile sem neznosno trpela. Že res, da je na koncu prišel lovec, ki je volku razparal trebuh, vanj so mu naložili kamenje in pretežka zverina je utonila. Živela sem na kmetih, velikokrat sem opazovala mačko, kako je zgrizla in prežvečila miško, šele potem jo je pojedla. Zato nisem mogla verjeti srečnim koncem, ko naj bi iz volkovega trebuha zlezli živi in zdravi babica, Rdeča kapica in neubogljivi kozlički.
Veliko raje sem prisluhnila dogodivščinam Lažnivega barona ali vragolijam Naših paglavcev. To so bile zabavne obenem verjetne zgodbe.
Pozneje, ko sem sama brala, sem se iz knjig veliko naučila, žal tudi tega, da je življenje kruto. V lepem spominu so mi ostale: Pestrna, Pastirci, Grivarjevi otroci, Lukec in njegov škorc, Rudi, Deček z dvema imenoma, Mrzla reka, Deklica iz Luisiane in še gora podobnih zgodb.
Svoje otroke sem hotela zaščititi pred krutostjo pravljic, kar mi ni povsem uspelo saj so obiskovali vrtec in hodili v šolo. Doma sem jim brala Pikija Jakoba, Mačka Murija in podobno.
Pred kratkim sem mlajšima vnukoma kupila pravljico Kometek Raketek – Aleksandre Kocmut, bila sem prijetno presenečena. Avtorica z lepo besedo igrivo popelje malčke v vesolje in jih o njem, na njihovim letom primeren način, pouči. Knjiga je lepo ilustrirana, kar jo dela še bolj privlačno.
Mimogrede bi omenila še Smeholovčke – Katjuše Trampuž, ta knjigica je po moji presoji primernejša za deklice. Junakinji sta sošolki in prijateljici Živa in Katarina. Deklici bereta pesmi o tem in onem, potem si o prebranem izmenjujeta SMS – se.