sreda, 29. oktober 2014

Ženska (cikel)

srebrna
ob robu
kuhaš samo zase

ko najdeš sebe
hočeš proč

pozabljena
zaman iščeš sonce

***


Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
požiraš tišino

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš

odrineš se daleč
za rob čistine

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Pozabljena

spotikaš se ob lastne vzdihe

v praznini e-pošte
pestuješ domotožje

med prsti
ti podrhteva
orumenel list

pogled utapljaš
pod gladino črk

z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo

v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj

zaspiš zvita v klobčič mor

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

***

stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime

zgrbljena vase
zakleneš besede

dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica
.
.

ponedeljek, 20. oktober 2014

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

torek, 07. oktober 2014

Zmaj, pik in tai či

Bolna od osamljenosti sedim na klopi v skoraj praznem parku. Nočem misliti o sebi. Nočem se primerjati s Charlotte iz Francoskega testamenta. Z njeno pretresljivo usodo. S Charlotte, ujeto med Francijo in Rusijo, med kolesja dveh vojn, med posilstvo in režim. Med drobce ljubezni, ki kot blaga začimba blažijo krutost in ustvarjajo lažno prevaro o možnosti svobodnih odločitev. Namesto v knjigo, ta mi odprta leži na kolenih, strmim v kažipot cvetnega prahu, ki se vrtinči navzgor proti prostrani jasnini.
Mimo pride mlada družina. On visok, na kratko postrižen, kljub džinsu in vetrovki daje videz uspešnega poslovneža. Ona je krhka, svetli lasje ji svedrasto padajo prek ramen. Ne bi ji prisodila več kot petindvajset let. Oblečena je v pajkice in tuniko iz mehkega flisa. Za temnimi očali slutim pogleda, ki ljubeče sledita otroku, obutem v nove superge s sijočima lučkama, pravzaprav kljukicama, ob strani. Deček se podi po pokošeni travi, na dolgi vrvici vodi pisanega zmaja, ki se dviga visoko med krošnje platan.
Srce se mi razleze v prsnem košu in sončni pletež postaja prijetno topel.
Nedeljsko popoldne. Oče in mama sedita za kamnito mizo v senci gostega latnika. Mama iz krep papirja šiva kroge in jih spleta v barvito kito. Oče z enakim papirjem oblači v križ zbiti letvici. Z bratom sediva zraven in tiho zadržujeva dih. Potem oboje združita. Mama z nekaj navskrižnimi šivi pritrdi pisan rep ob en vogal in drugemu doda dolgo vrvico. Midva v en glas zakričiva - ZMAJ! Sledijo dnevi igre. Radostno se podiva naokrog, visoko nad nama poplesuje dolgorepi zmaj. Najlepša so jutra, ko nama rosna trava umiva stopala. Prav rosa je kriva, da preprosta igrača razpade.
Mlada človeka sedeta na bližnjo klop. Držita se za roke in polglasno kramljata. On dvigne pogled, nasmehne se in pokaže visoko med veje. Tam veverica s košatim repom spretno krmari svoje vratolomne skoke z drevesa na drevo. Mladenka se zvonko zasmeje. Tudi deček se smeje. Zmaju poje pesem o Zmaju.
Opazujem jih s kančkom zavisti. Vračam se štiri desetletja nazaj. Midva si ne moreva privoščiti česa podobnega. Zaradi varstva sva ukleščena v nasprotni izmeni. Otroci imajo tako vedno enega od naju, nikoli obeh. Hudo je. Skoraj ne poznava se več.
Otrok krikne. Starša se zdrzneta. Skočita pokonci. Oče je v dveh korakih ob njem. Dvigne ga v naročje. Mama, vsa prestrašena, išče vzrok za glasen jok. Opazi mesto pika. Osa.
- O Bog, kaj če je alergičen? Lahko umre. Takoj mora k zdravniku! z vreščavim glasom prepričuje moža. Ali naj pristopim in jima povem o hčeri? Morda ju lahko pomirim.
Niti šest mesecev ni stara. Smo na moževem domu visoko v hribih. Z deklico sediva v senci pod lipo. Zrak je nasičen s prijetnim vonjem njenih cvetov. Pribrenči osa. Nekajkrat naju obleti. Spusti se na otrokovo nogo. Obmiruje. In piči. Mala neutolažljivo joka. Obraz ima zaripel in moker od solz. Popade me strah. V žlički me stiska. Skoraj ne morem dihati. Do mesta in dežurnega zdravnika je daleč. Bolečine ji lajšam z edinim, kar mi je na voljo, v kisu in vodi namočeno plenico. Vreščanje se umirja v jok, potem utihne, le tu in tam zahlipa. Oddahnem si.
Ne, nič ne bom rekla. Bolje, da sem tiho. Nočem, da me imata za vsiljivko, za staro vsevednico, ki se v vse vtika.
V parku je tiho. Na travi leži pozabljen zmaj. Sonce mi vztrajno krade senco. Ko se razleze čez celo klop, zaprem knjigo. Vstanem in se počasi odpravim proti domu.
Ob poti, posuti z grobim peskom, zagledam soseda. Njegovi gibi so v skladnem sozvočju s soncem in zelenilom, ki ga obdaja. Vadi tai či. Začudeno se spogledava, nasmehneva se, izmenjava pozdrav, mu dodava nekaj obrabljenih fraz. Pridruži se mi in odpraviva se v staro vilo na robu mesta, kjer sta v drugem nadstropju najini samotni gnezdi. Upam, da že jutri premagava razdaljo širine hodnika, ki naju loči.

sobota, 04. oktober 2014

Haikuja



zametek svita
na ustnicah spečega
porojen nasmeh
.
.
noč brez sna
navdih zapoje
s pticami
.
.
(prvi je pohvaljen, drugi objavljen na 16. natečaju APK)