sreda, 17. julij 2013

Ninčko je izvedel, da je Ivan

Dnevi so minevali z vrtoglavo hitrostjo. Velikokrat sta se Marjuta in Giovanin z najmlajšim odpravila na kmetijo. Zanj so bila to enkratna doživetja. Ob teh priložnostih je vpijal vase vso lepoto pomladne pokrajine, njene čudovite vonjave in glasove. Predvsem mu je bilo všeč oglašanje ptic. Lepota ljubezenskih spevov, namenjenih drobnim pticam, njihovim družicam. To je bila nepojmljiva lepota, ki je dajala čar in upanje pomladnim jutrom.
Otroku so bila zanimiva tudi srečanja z ženskami, ki so hitele proti prebujajočemu se mestu. Pozdravljale so družino, izmenjale po nekaj prijaznih besed in zaželele lep dan.
Na polju je bilo delo v polnem teku. Kmetje so z vpregami orali in branali. V tako pripravljeno zemljo so sejali in sadili. Garali so, ob tem bili zadovoljni in veseli. Bila je pomlad, to so bili dnevi, ko se je življenje ponovno rojevalo.
Takoj po prihodu na kmetijo so tudi oni poprijeli za delo. Mali je tekal med delavci, po svojih močeh je pomagal, če ne drugega, je žejnim nosil vodo.
Tu je bilo vse boljše, veliko lepše. Bilo je tako svetlo, ni bilo tiste sive utesnjenosti, ki je značilna za mestne ulice. Razgled je bil čudovit, videlo se je daleč in kraji tam spodaj so bili lepi.
Hrana je bila veliko boljša, skromna, a raznolika. Vso zelenjavo so pridelali doma. Ninčko je imel posebno rad regrat, pomešan s kuhanim krompirjem in zabeljen s slanino. Vsakodnevna hrana je bila polenta, kot dodatek so k njej ponudili šimico, peperonato, kislo mleko, kisel fižol, včasih so jo samo zabelili s slanino.
Velikokrat je bila na jedilniku tudi mineštra zelo različnih okusov, tako kot so bile različne njene sestavine. Včasih so njen okus spremenile le začimbe in prav vsakokrat je v mineštro »stopil« prašič, res da prav narahlo, vendar dovolj, da je bila jed zato boljša.
V vasi se je razvedelo, da se bo Marjuta vrnila domov. Sosedje so bili radovedni, zanimalo jih je vse, kar se je pri Polaku dogajalo. Na kmetiji je bilo veliko novega, zanimivega. Ljudje so selitev sprejeli z odobravanjem, ker so si želeli, da bi se življenje pri sosedovih pomirilo, da bi v hišo prišel nekdo, ki bi znal urediti razmere na propadajoči kmetiji. Sosede so mamo spraševale, ali se res vrača domov. Vesele so njen odgovor povedale naprej drugim vaščanom.
Tudi Ninčko je v tistih dneh radovedno opazoval sosede. Pritegnili so ga predvsem otroci, ki jih je bilo veliko, bili so vseh starosti. Vsaka družina je bila številna. Otroci so bili sramežljivi, skrivali so se za vogali, od koder so zvedavo kukali. Mestni deček jih je zelo zanimal, a niso se mu upali približati in z njim navezati stika.
Nekega dne ga je nagovorila soseda Marička, vprašala ga je, kako mu je ime.
»Ninčko,« ji je odvrnil presenečeni deček.
»A, Ivan si, lepo ime imaš in prav prijeten fantiček se mi zdiš,« je rekla prijazna ženica. Tako je Ninčko zvedel, da je Ivan.
Vedno več je bilo tistih, ki so ga ogovarjali. Prijaznemu dečku so se približali tudi otroci in bila so sklenjena številna prijateljstva. Nekatera so, kljub temu, da je usoda vodila njihova življenja zelo burno in jih premetavala sem in tja, trajala vse do pozne starosti.
O vseh teh srečanjih je ob večerih, ko se je s starši vrnil v tesno stanovanje v Gorico, deček pripovedoval sestrici in bratu. Bila sta mu nekoliko nevoščljiva za vse, kar je lepega doživljal. Tudi ona dva sta si želela čim prej na kmetijo, v raj, ki ga je tam v hribu ustvarjala narava. Žal to ni šlo, ker je pouk še trajal in Marjuta je želela, da otroka hodita redno v šolo. Želela je, da si pridobita čim več znanja.

2 komentarja:

  1. vsega spoštovanja vredna in kapo dol pred Marjuto
    kaj vse je zmogla
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. veš kako je, ko je treba, daš vse od sebe :)
    Hvala za branje, še bolj za komentar :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši