sreda, 16. oktober 2013

Oporoka

V tistih dneh je bilo zelo živahno. Šola, delo na kmetiji in potepanja s prijatelji so Ninčku do zadnje minute zapolnili dneve. Ob večerih je družina sedela v kuhinji. To je bil čas za resne pogovore, pripovedovanje zgodb in branje knjig. Včasih so skupaj zapeli.
Rad je imel ta večerna druženja. Bil je zvedav deček, zato je vlekel na ušesa resne pogovore med staršema. V dneh po smrti nonota z Rafuta sta se starša veliko pogovarjala o dediščini.
Nekega dne se je oče praznično oblekel in šel v Gorico. Domov je prišel razburjen, tistega večera je bil zelo jezen. Preklinjal je, kar ni bila njegova navada. Mama ga je skušala pomiriti:
»Vem, da nisi kuntent z očetovo oporoko. Pusti stat! Oče je že vedel, kako je najbolj prav. Tebi ne gre ne iz aršta ne v aržet.«
»Res, jaz nisem na izgubi. Vem pa, da je oče ravnal nespametno.«
»Ne razburjaj se!«
»Poglej, Marjuta, Angelo ni sposoben poskrbeti niti zase, kako bo potem lahko skrbel za hišo.«
»Ma, bo že kako, nekaj mu lahko vidva z Guidom pomagata.«
»Oče bi moral hišo zapisati Guidu. On je gospodaren in priden delavec. Ima dobro ženo, ki pridno gospodinji. Njegovi otroci so pridni. Radi primejo za vsako delo.«
»Prav zato je oče želel poskrbeti za Angela, nima družine, ni se izučil poklica. En velik revež je.«
»Poskrbel? Zanj bi oče najbolje poskrbel, če bi mu napisal preužitek. Guido in Nanna bi lepo poskrbela zanj. Hiša bi bila v dobrih rokah. Tako pa ...«
Mama je utihnila, vedela je, da mož pravilno razmišlja. Žal je bilo zapisano, kot je oče v svoji dobroti želel. Guido si je s pomočjo otrok sezidal hišico in se odselil iz domače hiše. Angelo je ostal v hiši sam. Ni skrbel zanjo, zato je vidno propadala in nazadnje prišla v tuje roke. K sreči Giovanin tega ni doživel, njegova prezgodnja smrt mu je prihranila to žalost.

Ni komentarjev:

Objavite komentar