ponedeljek, 5. avgust 2013

Ninčko gre v šolo

Poletje je zelo hitro minilo. Prišel je čas, ko je moral Ninčko v šolo. Tega ni bil niti najmanj vesel. Veliko je že slišal o učitelju. Da je strog, da tepe otroke za vsako malenkost in da jih kaznuje s klečanjem na pesku, zato ga je bilo šole strah. Tistega jutra mu je dala Marjuta v roke torbico, v kateri so bile tablica, kreda in krpica za brisanje. Preden se je podal na pot proti šoli, mu je govorila:
»Bodi tiho! Ubogaj gospoda učitelja! Lepo mu odgovori, če te kaj vpraša! Ne pretepaj se s fanti na poti v šolo in iz nje!«
Obrnila se je še k Fanici in jima rekla:
»Zdaj pa le pojdita, drugače bosta zamudila.«
Nista šla sama, v zaselku je bilo še več otrok njune starosti. Skupaj so šli proti šoli, ki je stala sredi Ozeljana, spodaj ležeče vasi. Velika večina ni bila navdušena nad učenjem, šolo in učiteljem. Učitelj je bil starejši, zahteval je strogo disciplino, učenci so sedeli vzravnano z rokami na hrbtu, med poukom so morali biti popolnoma tiho. Kdor se tega ni držal, dovolj je bil le rahel premik ali roka, ki je za kratek trenutek ušla in popraskala po glavi, je bil tepen. Ob hujših prekrških je moral kaznovani k potoku po pesek, na katerem je potem klečal. Pouk je bil v italijanščini, ki je večina otrok ni razumela.
Pri verouku jih je učil kaplan, tudi on je bil strog, že malenkost je bila dovolj, da je njegova palica po nekajkrat udarila nežno otroško dlan. Vendar je bilo učenje pri gospodu kaplanu prijetnejše, saj je učil po slovensko. Ne samo učil, jezik je tudi ljubil in ga spoštoval.
Za slovenske otroke je v italijanski šoli postajalo iz dneva v dan huje. Ninčka je v višjih razredih poučevala starejša učiteljica, ki je prihajala iz južne Italije, klicati so jo morali signorina maestra, bila je ostarela gospodična, ki se ji ni uspelo poročiti. Doma je bila daleč na jugu, zato ni imela nobenih možnosti, da bi obiskovala svoje domače. Nezadovoljstvo v zasebnem življenju jo je naredilo hudobno in svojo slabo voljo je izživljala nad nič krivimi učenci. Tepla jih je, predvsem pa zmerjala. Za to je uporabljala najbolj grde zmerljivke, ki jih premore italijanski jezik. Če je koga imenovala schiavo, niti ni bilo tako hudo. Huje je bilo, ko so otroci postali figlio di puttana, kar je zelo bolelo v nežnih otroških dušah.
Dečku so se minute v šoli vlekle, zdele so se mu dolge kot ure. Mirno je sedel, v mislih je potoval ven med ptice, ki so prelepo pele. Učitelj ga je včasih poklical in mu zastavil vprašanje, seveda ni vedel odgovora, saj je bil še pred nekaj trenutki v mislih sredi visoke trave, tam je poslušal prelepe glasove narave. Pogosto je zaradi tega pela šiba in v njem ubila že tako majhno željo po šoli.
Kmalu so se začeli dečki na daleč izogibati šoli in strogemu učitelju, ki so se ga bali. Vsako jutro so odšli od doma; že za prvim grmovjem pa so zavili v drugo smer, tako so imeli prav prijetne dopoldneve ob igri; le pozorni so morali biti, kdaj so se deklice vračale. Dolgo je trajalo to lepo obdobje, deklice jih niso zatožile, učitelju je bilo prav malo mar, koliko slovenskih otrok hodi v šolo. Potem je prišel dan, ko so jih čisto po naključju odkrili. Videla jih je Marička. Odhitela je v vas in pri vsaki hiši povedala:
»Danes sem bila na Livišču, nazaj grede sem videla mulce, ki so se v času pouka igrali tam spodaj ob poti. Povem vam, da mularija ne hodi v šolo.«
Giovanin je dečka privezal ob balkonsko ograjo, tam je moral prestajati naloženo kazen; očka ga ni nikoli tepel. Veliko njegovih prijateljev ni imelo te sreče, bili so tepeni. Vsi so morali obljubiti, da bodo redno hodili v šolo. Tega so se potem tudi držali.

7 komentarjev:

  1. Šola brez radosti, zapor za otroke.
    Le kdo bi se je veselil.

    OdgovoriIzbriši
  2. Šola v naših krajih je bila šola, v letih ko je bila Primorska pod Italijo, za večino otrok prava mora. Spomnim se pripovedi, kako je jetični učitelj, otrokom pljuval v usta. Boris Pahor opisuje deklico, ki jo je učitelj, za kazen obesil za kitke. Nič hudega ni naredila, le med odmorom je spregovorila v Slovenščini.

    OdgovoriIzbriši
  3. še slovarček:
    schiavo - suženj (zelo pogosta zmerljivka za Slovenca)
    figlio di puttana - prostitutkin (kurbin) sin

    OdgovoriIzbriši
  4. Oni nam balkance, cccc.
    "Naši" so bili isti, 1000 let.

    OdgovoriIzbriši
  5. Saj, povsod in v vseh časih smo bili teptani. Seveda vsak ve najbolj za svoje kraje in čas ki mu je bliže. (pripovedovanje svojcev, ki so doživljali)

    OdgovoriIzbriši
  6. ja, ja,...
    je bilo nekoč v šoli občuuutnooo drugače kot je to dandanes
    tudi pri nas so še letele klofute, pa kakšen pocuk za tasladke, da o navitih ušesih raje ne govorim
    pa stati v kotu ali pa celo iti na hodnik
    je pa bil tudi en učitelj, ki je pa imel navado metati kredo po razredu
    vse dokler ni nekega dne pa namesto nje pograbil šop ključev...
    ki pa so v čelo neupravičeno zadele - njegovega nečaka
    v lep večer
    gita

    OdgovoriIzbriši
  7. nas ni nihče tepel
    le enkrat me je ravnatelj s knjigo po glavi (seveda ne močno), ko sem prišepetavala sošolcu :)
    na šolo imam zares lepe spomine
    (dovolj sem mlada, da sem obiskovala slovensko)
    lp, lea

    OdgovoriIzbriši