sreda, 17. julij 2013

Ninčko je izvedel, da je Ivan

Dnevi so minevali z vrtoglavo hitrostjo. Velikokrat sta se Marjuta in Giovanin z najmlajšim odpravila na kmetijo. Zanj so bila to enkratna doživetja. Ob teh priložnostih je vpijal vase vso lepoto pomladne pokrajine, njene čudovite vonjave in glasove. Predvsem mu je bilo všeč oglašanje ptic. Lepota ljubezenskih spevov, namenjenih drobnim pticam, njihovim družicam. To je bila nepojmljiva lepota, ki je dajala čar in upanje pomladnim jutrom.
Otroku so bila zanimiva tudi srečanja z ženskami, ki so hitele proti prebujajočemu se mestu. Pozdravljale so družino, izmenjale po nekaj prijaznih besed in zaželele lep dan.
Na polju je bilo delo v polnem teku. Kmetje so z vpregami orali in branali. V tako pripravljeno zemljo so sejali in sadili. Garali so, ob tem bili zadovoljni in veseli. Bila je pomlad, to so bili dnevi, ko se je življenje ponovno rojevalo.
Takoj po prihodu na kmetijo so tudi oni poprijeli za delo. Mali je tekal med delavci, po svojih močeh je pomagal, če ne drugega, je žejnim nosil vodo.
Tu je bilo vse boljše, veliko lepše. Bilo je tako svetlo, ni bilo tiste sive utesnjenosti, ki je značilna za mestne ulice. Razgled je bil čudovit, videlo se je daleč in kraji tam spodaj so bili lepi.
Hrana je bila veliko boljša, skromna, a raznolika. Vso zelenjavo so pridelali doma. Ninčko je imel posebno rad regrat, pomešan s kuhanim krompirjem in zabeljen s slanino. Vsakodnevna hrana je bila polenta, kot dodatek so k njej ponudili šimico, peperonato, kislo mleko, kisel fižol, včasih so jo samo zabelili s slanino.
Velikokrat je bila na jedilniku tudi mineštra zelo različnih okusov, tako kot so bile različne njene sestavine. Včasih so njen okus spremenile le začimbe in prav vsakokrat je v mineštro »stopil« prašič, res da prav narahlo, vendar dovolj, da je bila jed zato boljša.
V vasi se je razvedelo, da se bo Marjuta vrnila domov. Sosedje so bili radovedni, zanimalo jih je vse, kar se je pri Polaku dogajalo. Na kmetiji je bilo veliko novega, zanimivega. Ljudje so selitev sprejeli z odobravanjem, ker so si želeli, da bi se življenje pri sosedovih pomirilo, da bi v hišo prišel nekdo, ki bi znal urediti razmere na propadajoči kmetiji. Sosede so mamo spraševale, ali se res vrača domov. Vesele so njen odgovor povedale naprej drugim vaščanom.
Tudi Ninčko je v tistih dneh radovedno opazoval sosede. Pritegnili so ga predvsem otroci, ki jih je bilo veliko, bili so vseh starosti. Vsaka družina je bila številna. Otroci so bili sramežljivi, skrivali so se za vogali, od koder so zvedavo kukali. Mestni deček jih je zelo zanimal, a niso se mu upali približati in z njim navezati stika.
Nekega dne ga je nagovorila soseda Marička, vprašala ga je, kako mu je ime.
»Ninčko,« ji je odvrnil presenečeni deček.
»A, Ivan si, lepo ime imaš in prav prijeten fantiček se mi zdiš,« je rekla prijazna ženica. Tako je Ninčko zvedel, da je Ivan.
Vedno več je bilo tistih, ki so ga ogovarjali. Prijaznemu dečku so se približali tudi otroci in bila so sklenjena številna prijateljstva. Nekatera so, kljub temu, da je usoda vodila njihova življenja zelo burno in jih premetavala sem in tja, trajala vse do pozne starosti.
O vseh teh srečanjih je ob večerih, ko se je s starši vrnil v tesno stanovanje v Gorico, deček pripovedoval sestrici in bratu. Bila sta mu nekoliko nevoščljiva za vse, kar je lepega doživljal. Tudi ona dva sta si želela čim prej na kmetijo, v raj, ki ga je tam v hribu ustvarjala narava. Žal to ni šlo, ker je pouk še trajal in Marjuta je želela, da otroka hodita redno v šolo. Želela je, da si pridobita čim več znanja.

četrtek, 11. julij 2013

Prepovedane igre

Sonce je postajalo vedno bolj toplo, pokukalo je tudi v najbolj temne kotičke ulice Rabatta.
Toplota in svetloba sta naredili svoje, življenje je postalo znosnejše, bolj veselo. Ljudje so bili boljše volje, na ustnicah jim je pogosteje igral nasmeh. Ninčko je postal spet razigran, prešerno se je smejal. Že zgodaj zjutraj sta na vrata potrkala prijateljčka Berto in njegov leto mlajši bratec Karlo, sinova zidarja Alda in njegove žene šivilje Pierine. Stanovala sta v večjem stanovanju na koncu dolgega balkona. Pri njih se je vedno razlegal otroški živ žav. Najstarejši hčerki sta bili že poročeni in sta živeli z možema, kljub temu je bilo doma kar osem otrok. Berto in Karlo sta bila najmlajša. Bila sta prijetna fantiča, z malim sosedom sta se lepo razumela. Vsako jutro so dečki prosili Giovanina, če lahko gredo na dvorišče.
Navadno jim je rekel:
»Lahko, na ulico pa ne smete.«
»Saj ne bomo šli,« so obljubljali dečki, navadno so obljubo tudi držali.
Nekega dne jih je premagala radovednost. Stopili so na ulico, z velikim zanimanjem so opazovali vozove in kočije. Veliko je bilo tudi pešcev, sem pa tja je pripeljal kolesar. Nekaj časa so le opazovali, potem jim je postalo dolgčas.
V njihovih glavah se je porodila ideja:
»Kaj, ko bi se malo vozili?«
»Odpeljali bi se do konca ulice, tam bi počakali na voz iz druge smeri in se pripeljali nazaj,« je modroval Ninčko.
» Ja, ja, to bi bilo zabavno, igro bomo lahko ponavljali še in še, saj je na ulici veliko vozov,« sta se strinjala Berto in Karlo.
Mali je prvi skočil na voz, tik za petami sta mu sledila še prijatelja. Veselo so se zabavali, vse jim je šlo gladko, nobeden od furmanov jih ni opazil.
Potem pa se je zataknilo. Tudi tokrat se je mali prvi zavihtel na voz. Soseda sta mu sledila. Furman je nekaj slišal. Ustavil je konja in stopil na tla. Brata sta hitro skočila in zbežala proti domu. Ninčka je furman med glasnim bentenjem in preklinjanjem zagrabil za uho. Postalo mu je vroče, zelo ga je bilo strah. Zbral je pogum in predvsem moči. Skušal se je izviti iz trdnega prijema. To mu je celo uspelo, ko je skušal steči za prijateljema, ga je presenetila pekoča bolečina. Nogi mu je oplazil furmanov bič, ki se mu je kot kača, ovil okrog golih meč. Deček je zatulil od bolečine. Jokal je še dolgo potem, ko mu je uspelo zbežati na domače dvorišče.
Na balkonu v drugem nadstropju se je pojavil Giovanin, nagnil se je preko ograje in ukazal: »Takoj gor!«
Otrok se je počasi vzpenjal, ni hitel, ker ga je bilo strah. Bal se je očetove jeze. Zdelo se mu je, da je prehitro prišel v drugo nadstropje.
Ko sta stopila v stanovanje, je sledila kazen. Očka ga je z dreto privezal ob mizo ... no, saj bi se lahko brez velikega napora odvezal. Ni si upal ... očeta je spoštoval. Zavedal se je tudi, da je kriv in zato mora odslužiti kazen.
Imel je srečo, da je prav tisti dan prišel na obisk stric Drejc, mamin mlajši brat. Tako je bil čas kazni občutno krajši, pa še na dvorišče je spet smel.
Obiski maminih bratov so bili v tistih dneh zelo pogosti. Otroci niso vsega slišali, vendar so vedeli, da so se dogovarjali, da naj bi se družina preselila na mamin dom, ker je tam podedovala nekaj premoženja, še bolj pa zato, ker je bilo na kmetiji vse v razsulu, bratje so bili mladi in neizkušeni. Skrbnik pa je skrbel samo za svojo korist.
Starša sta se po premisleku odločila, da se preselijo na kmetijo, otroci so se tega razveselili, najbolj vesel je bil mali.

torek, 09. julij 2013

Na pogrebu

Zjutraj je družina krenila na pot proti Šmihelu, mamini rojstni vasi. Spremljalo jih je sonce, ki je pravkar vstalo in se napotilo na svoj dnevni pohod preko jasnega neba. Ninčku je bila jutranja hoja všeč, posebej, ko so za seboj pustili še zadnje mestne hiše. Cesta se je vila med polji, na katerih so pridno delali kmetje. Med potjo so srečevali ženske iz bližnjih vasi, nekatere so porivale lesene burele, natovorjene s kmečkimi pridelki, druge, verjetno revnejše, so nosile na glavah čestele. Vse so bile namenjene v Gorico prodajat svoje pridelke. Med njimi je bilo veliko takih, ki so Marjuto poznale. Pozdravljale so jo, ji izrazile sožalje, jo spraševale, kako živi. Hvalile so jo, kako lepe otroke ima.
Cesta je peljala po ravnini, tu in tam so ob njej stale hiše, zaselki okoliških vasi. Po nekaj kilometrih so zavili na cesto, ki se je dvigala v pobočje hriba, bila je precej strma. Šli so skozi strnjen Ozeljan, hodili med vinogradi in sadovnjaki, ves čas so se vzpenjali.
Nekoliko zadihani so prispeli v majhen zaselek, ki je bil v resnici središče hribovske vasice. Bili so na cilju, tu je bil materin dom. Sestavljala ga je stara hiša, tik ob njej je bila nova hiša, v trikotniku med dvema cestama se je stiskalo gospodarsko poslopje. V zaselku je bilo še nekaj hiš, zgrajenih tesno skupaj in lepa majhna cerkvica svetega Mihaela.
Kako lepo je bilo tukaj, pomladno sonce jih je grelo, božal lahen vetrič. Mali je očaran vsrkaval to nepojmljivo lepoto.
Pokojnik je ležal v stari hiši, pare so bile v veliki črni kuhinji z ognjiščem. Tu je bilo zbranih veliko sorodnikov in v črnino odetih starejših sosed, ki so molile rožni venec. Dečkov pogled je blodil po temnem prostoru. Ustavil se je ob mrliču, ki je ležal v krsti, razpelu, goreči sveči, posodici z blagoslovljeno vodo in vejici pušpana v njej. Čudno mu je bilo, da tega svojega nonota še nikoli ni videl, niti slišal veliko o njem. Družina je postala ob krsti, izkazala spoštovanje pokojniku in pritegnila molitvi za njegovo dušo.
Čez nekaj časa je mama dovolila otrokom, da zapustijo prostor skozi zadnja vrata. Znašli so se na majhnem dvorišču, obdanem z zidovi sosednjih hiš, tla so bila tlakovana s kamenjem. Na zadnji strani hiše so bili hlevi, kletke z zajčki, v nadstropju pa kokošnjak. Stekli so okrog vogala in prišli na prostoren vrt. Na krpici trave sredi njega je rasla košata lipa, pod njo je bila preprosta lesena klopca.
Ninčko je stopil k njej, od tam je imel čudovit razgled. Na bližnjem pobočju so cvetele češnje, v dolini so bila polja, na njih drobne pike, to so bili ljudje, ki so delali na svojih njivah. Na zahodu se je razpotegnjeno dvigala rahla vzpetina, tik za njo nekaj sivih zgradb, ki se niso videle razločno, dale pa so slutiti Gorico. Vse skupaj so obdajali hribi, vzpenjali so se visoko in se stikali z modrino neba. Otroku je v radosti igralo srce, užival je v neizmerni lepoti narave in poslušal petje ptic. Na dan so privreli spomini na Mozirje, tukaj je bilo še veliko lepše. V njegovi duši je tlela želja, da bi lahko za vedno ostal tu, da bi bil to njegov dom.
Mama ga je poklicala, bil je čas za kosilo, pri katerem so bili zbrani skoraj vsi ožji sorodniki. Mali jih je z zanimanjem opazoval, saj ni nikogar poznal.
Popoldne je bil pogreb.
Po končanem obredu se je družina odpravila, ker so želeli priti v Gorico še pred nočjo.

petek, 05. julij 2013

Pazi

slika/internet
Pomlad je prinesla veliko sonca. Posejala je cvetje, svež vonj je lebdel v zraku. Slišalo se je ptičje petje. Življenje je zajelo sapo in postalo živahno.
Družina se je lotila kmečkih opravil. Delali so od jutra do noči. Utrujeni so legli in po dolgih zimskih mesecih nespečnosti in nočnega tuhtanja trdno zaspali. Delo in skrb za kmetijo sta jim polnila ure z veseljem do življenja. Žalost je bledela.
Nanca je garala, delala je več, kot je bilo treba. Želela je pozabiti.
Danica je hodila povsod za njo. Mama ji je spletla kitki, svetli lasje so ji vedno znova uhajali in se svobodno kodrali okrog obraza. V očeh sta ji sijala mir in nedolžna sproščenost. Bila je izrezan oče, visoka za svojo starost, svetlolasa, modrooka, tudi njene poteze in kretnje so kazale njuno podobnost. Mala je bila boječa, ob srečanju z neznanci se je skrivala za staršema ali sestro.
Štefanija jo je imela rada, vendar se je do nje obnašala kot odrasli, bila ji je skoraj druga mama.
Pepč je skušal živeti v sedanjem trenutku, vedel je, da je tako najbolje.
»Preteklosti v resnici ni več,« si je dopovedoval. »Prihodnost pa je še nepopisan list. Kaj mi lahko prinese?«
Skušal je odmisliti preteklost. Delal je, da bi pozabil, da bi pobegnil žalosti. Ni šlo. Razmišljal je o prihodnosti ... Skrbelo ga je, ker je prišla Primorska pod Italijo. Zelo slabe občutke je imel ob tem, slutil je trpljenje, ki se je z naglimi koraki bližalo.
Iskal je mir. Garal je na domači kmetiji in na posestvih grofa Coroninija. Ob slabem vremenu je popravljal hišo, ki je bila pred vojno premajhna. Zato je takrat dozidal še štiri prostore, sedaj so bili prazni. Ustvarjali so bolečino in občutek izgube.
Posejano je raslo. Kazalo je na dobro letino.
Nekega majskega dne je prišel na obisk Lojze, Nancin bratranec. Prinesel je malo, lisički podobno kepo, s košatim repom in toplim pogledom, ki so jo poimenovali Pazi.
Od dne, ko je prišel k hiši, je imela Danica dobrega prijatelja in družbo pri igri. Vedno je bil z njo, tako prijazen in zvest.

četrtek, 04. julij 2013

Hripa

Lep dan je bil, bilo je jasno in sonce je prav prijetno grelo, skoraj preveč toplo je bilo za oktober. Vstala je zelo zgodaj, pohitela je z delom v hlevu. Potem je skuhala polento, veliko jo je treba za njeno številno družino, jedli so jo z mlekom. Žal je njihova Liska breja, zato ga je namolzla premalo. Lačni otroci so si želeli dovolj hrane, ker te ni bilo, je mleko razredčila z vodo in mu dodala ščepec soli, tako otroci vsaj nekaj časa niso čutili lakote.
Po zajtrku so šli na njivo, veliko koruze je bilo treba pospraviti, jo olupiti, splesti kite in jih obesiti na suho pod streho.
Kosila ji je uspelo narediti dovolj, res je lahko srečna, da je še dovolj zelenjave. Nihče ni šel od mize lačen.
Popoldne, ko se je ravno odpravljala na njivo, je prišla po vodo Tinca Bričeva. Za nekaj kratkih trenutkov sta poklepetali, povedala ji je, da je v Gorici slišala o neki čudni bolezni, pravijo ji hripa. Zelo je kužna, veliko ljudi je že zbolelo in zelo veliko jih je umrlo. Strah jo je, upa, da jim Bog prizanese s to preizkušnjo.
Sinoči je Pepč legel k njej, želel si je nežnosti, kako rada bi se prepustila njegovim dotikom in z njim odplavala v višave užitkov. Ni šlo. Tako strah jo je bilo, da bi dobila še enega otroka, še ena lačna usta. Vsa trda je čakala, da je on končal, ob tem pa prosila Boga, naj je ne kaznuje s še eno nosečnostjo, že tako so njuni otroci večkrat lačni kot siti. Rada ima svoje otroke in hvali Boga, da jima jih je dal, in prav zato si jih ne želi še več.
Zjutraj, bilo je še temno, jo je prebudilo Adelmino kihanje. Vse skupaj se je začelo tako nedolžno. Samo kihanje in malo toplejša je bila. Ni se vznemirjala. Deklici je pripravila čaj in jo pustila počivat. V urah, ki so sledile, se je otrokovo stanje hitro slabšalo, vročina je skokovito naraščala, dihanje se je spremenilo v hropenje. Mala je izgubila zavest. Naredila je vse, kar je mislila, da bi otroku pomagalo. Ovijala jo je v mrzle obkladke. Skušala ji je znižati visoko vročino, ki je kuhala njeno drobno telo. S čajem ji je velikokrat navlažila razpokane ustnice. Pepč jo je dvignil v naročje, ljubeče ji je božal od potu zlepljene lase. Sedel je na posteljo in jo umirajočo nežno držal v naročju, njena glava je slonela na njegovih prsih, prav tam, kjer se je čutilo bitje njegovega srca. Izdihnila je v njegovem varnem naročju. Nežno jo je položil na ležišče.
Ob njeni glavici je prižgala svečo, katere plamen je svetil njeni duši na poti v nebesa. Vsi so klečali in molili zanjo, njihova lica so močile solze, v njihovih srcih je bila žalost, v dušah je zevala praznina.
Karbidovka, viseča na steni nad veliko mizo, je metala hladno modrikasto svetlobo čez veliko kuhinjo. Zunaj je bila oktobrska noč, slišala je sovo, ki je skovikala nekje v bližini, njen glas ji je prinašal slutnjo bližajoče smrti. V srcu jo je bolelo, bilo jo je groza, ... le kaj jim pripravlja Nebo?  
V vasi je bilo vse strah, mrličev je bilo vsak dan več. Hišo na robu vasi so spremenili v bolnišnico, ki ni zaslužila tega imena, vsakdo, ki so ga odnesli ali odpeljali tja, je bil zapisan gotovi smrti. Ljudje se niso več družili, še pozdravljali se niso. Zaželen je bil čim prejšnji pokop mrličev, krste so bile preprosti, doma zbiti zaboji, ni bilo pogrebcev, ki bi mrtve spremljali na njihovi zadnji poti. Strah in groza pred smrtjo sta bila prevelika, niso si upali niti iz svojih hiš.
Adelmo so pokopali popoldne, pospremili so jo le kaplan in domači.
Že zgodaj zjutraj je zbolela Jerica. Spet se je začelo s kihanjem in rahlo povišano vročino. Iz minute v minuto je postajalo vse huje, tokrat je bila v skrbeh že od samega začetka, in vendar ... kaj je lahko storila? Goreče je molila, prosila je Boga za njeno zdravje, prosila ga je, naj ji ne vzame še nje.
Pred desetimi leti so jo nesli h krstu. Na vprašanje starega duhovnika, kako bo otroku ime, je babica pohitela:
»Jra bo.«
»Kaj? Še nobenega otroka nisem krstil s takim imenom in tudi tega ne bom,« se je hudoval župnik. 
Pepč, ki je bil vedno miren, je pojasnil:
»Mislili smo, da bo Jerica, doma bi jo pa klicali Jra.«
Župnik je bil s pojasnilom zadovoljen, dodal je le:
»Tudi doma jo lahko kličete Jerica.«
Mož ji je o tem pripovedoval, ko se je z malo vrnil od krsta; ona se je ob tem prisrčno nasmejala.
Deklica je trpela, ona ji je lahko le lajšala muke in trepetala za njeno življenje. Vedela je, da ni veliko upanja. To je vedel tudi oče, ki je ves skrušen sedel ob otroku in z molitvijo prosil Boga za njeno zdravje.
Zunaj je v tišino noči skovikala sova ...  
Mala bolnica je v ranem jutru borila svoj poslednji boj. Starša sta bila nemočna, nista ji mogla pomagati. Sedela sta ob umirajoči, ki je vsa vročična hlastala za zrakom. Na njenih ustnicah se je pojavila krvava sled. Umrla je pred njunimi obupanimi očmi in očmi prestrašenih sestric in bratca. Še preden so jo pokopali, sta zboleli Marička in Anica, tudi pri njiju se je začelo enako. Smrt je prišla zelo hitro. Anica je preminila že čez nekaj ur. Marička je trpela več časa, žal tudi pri njej ni bilo upanja na ozdravitev, bilo je le kruto trpljenje, ki je mučilo vročičnega in hropečega otroka. Potem jo je odrešila smrt.
Nesrečna mati se je spraševala:
„Zakaj? So najini otroci podhranjeni in zato manj odporni?“
Družina se je utaplja v solzah, lahko so le molili, žalovali in trepetali, kdo bo naslednji. Ni bilo načina, da bi kaj spremenili. Ni bilo zdravil, ki bi premagala to strašno bolezen, ki je morila in pri tem ni izbirala. Morila je otroke, pred katerimi bi moralo biti še celo življenje. Iz vasi ni bilo nikogar, da bi povedal, kaj se tam dogaja, velikokrat je slišala zvonjenje, zato je vedela, da umirajo tudi v drugih hišah. Tudi Pepč je zbolel in najstarejša sedemnajstletna Tinčka je prav tako obležala, upanje je dokončno umrlo. Negovala je bolne, skušala jim je olajšati poslednje ure, toda prihodnosti ni videla več. Ni imela časa za razmišljanje in tudi ni zmogla več.
„Oh, kdaj bo konec te strašne more?“
Najmlajšo Danico je posadila na ležišče k očetu, ki se je zgubljal v blodnjah zaradi visoke vročine. Deklica je bila pridna, tam je mirno sedela, ko ji postalo dolgčas, se je igra s prsti. Nekaj je pripovedovala očku, ki je ni poslušal. Ostali otroci so ji skušali pomagati. Veliko stvari je bilo treba postoriti na kmetiji. Bala se je slabega vremena. Kaj, če ji ne uspe pospraviti koruze? Potem jih čaka lakota …
Zunaj je vedno znova skovikala sova, ptica je oznanjala smrt, ona je vedela, da je prerano upati.
V nedeljo ni šla k maši, kljub temu je molila več kot kadarkoli v življenju. Boga je prosila, naj ji pomaga, naj dovoli živeti njeni družini, naj odžene smrt. Njena molitev ni bila uslišana.
Zjutraj je zbolela Štefanija, rojena na Štefanovo pred petnajstimi leti, kot datum rojstva so ji napisali prvi januar, tako je bila uradno leto mlajša. Popoldne so kihale in počasi tonile v vročičnost tudi Lucija, Rozalija in Johana. Njihovo počutje se je vidno slabšalo. Spustila se je tema, noč, ki ji je sledila, je bila ena najstrašnejših v hiši. Smrt je pokosila vse tri deklice, ki so bile še pred nekaj urami zdrave. Obupana je stopila k moževi postelji in v upanju na samo besedico tolažbe, ki bi ji pomagala preživeti, povedala, kaj se je zgodilo z njunimi deklicami. On pa se je zgubljal v blodnjah, na njene besede je odgovarjal le:
»Tiho bodi, Nanca, in pazi na otroke.«
Ponoči je zbolela Angela, vedno resna in zamišljena deklica. Slabo sta se počutili tudi Vida in Tončka.
Zunaj se je v temno noč oglaša sova, njeno skovikanje je bilo tako zlovešče ... grlo ji je stiskal strah.
Mora se je nadaljevala, jokala je, molila, ... nič ni pomagalo. Objokovanju Angeline smrti se je že po nekaj urah pridružila še bolečina ob izgubi Vide in Tončke. Zboleli sta Lojzka in Pavla. Tako kot sta vedno tičali skupaj pri igri, jima je usoda namenila tudi skupne zadnje trenutke. Mami pa še eno bolečino, ki ji je trgala srce.
V pomoč ji je bil sosedov Francelj, ni ga bilo strah bolezni in smrti. Mladenič je rad pogledal za Tinčko. Še vedno je upal, da njegova ljubljena ozdravi in postane njegova nevesta. Rad je pomagal njeni materi. Zbijal je preproste zaboje za krste, v katerih so pokopavali umrle. Opravljal je vsa moška dela. Potem pa stopil k postelji svojega dekleta, molil in upal, da bo ozdravelo.
Samo teden je minil, odkar je za vedno odšla Adelma. V tem času groze so iz hiše ob potoku odnesli deset majhnih krst in temu še ni bilo videti konca. Pepč in starejši dve so bili nekaj ur boljši, upala je, ... potem se jim je stanje močno poslabšalo. Zvečer je umrla Tinčka, tik pred smrtjo je bila pri zavesti, v njenih očeh je videla strah, videla je prošnjo:
» Pomagaj mi, mama!« so govorile njene oči.
Dekle je vedelo, kaj se dogaja. Vedela je, da za vedno odhaja. Ob njeni smrtni postelji je bil tudi njen ljubi, držal jo je za roko in si za trenutek zaželel oditi z njo. Ona je bila mrtva. Francelj in Nanca sta sedela ob mizi, nista imela besed, ki bi si jih lahko rekla v tolažbo. Sedela sta in molče žalovala.
Zunaj je bila noč in sova se je oglaša čisto blizu hiše.
Z grozo je opazila, da je zbolel Pepček, edini fant med številnimi deklicami. Njen petletnik je bil nabrit, na njegovih ustnicah je vedno igral vesel nasmeh. Sedaj so njegovo telo zapuščale moči, razpokane ustnice niso več silile v nasmeh, njegova dobrodušnost je izginila v blodnjah. Upala je, da bo dečku prizaneseno, ker je bil vedno zunaj na zraku in soncu. Njeno upanje se je zjutraj sesulo kot hiša iz kart.
Tiho, skoraj brez pogrebcev, so odnesli na pokopališče še tri krste, za vedno so odšle še tri njune deklice.
Potem je umrl mali, kako jo je bolelo, ko so drug za drugim za vedno odhajali njeni otroci.
„Kdaj bo temu konec? Ko bi bil vsaj Pepč zdrav.“
Francelj jo je skušal potolažiti:
»Saj bo bolje, Nanca, ta groza ne bo trajala večno.«
Ob tem pa je videla, kako je obupan, govori ji je besede, katerim niti sam ni verjel. Bili so trenutki, ko je pomislila:
„Kaj pa mi Bog še lahko vzame? Naša hiša je prazna. Sprašujem se, zakaj? Sem Boga užalila, ker si nisem želela še več materinske sreče? Ali nas je bilo preveč lačnih ust in je podhranjenost pripomogla k manjši odpornosti, tako da je imela smrt lahko delo?«
Zunaj je bila temna noč. Tako tiho je bilo, ... ni bilo slišati skovikanja sove.
Že zjutraj ji je posijal žarek sonca. Štefanija se ji je rahlo nasmehnila. Potem … Pepč, tudi njemu je bilo bolje.

torek, 02. julij 2013

Vrnitev

Ajdovščina - slika/internet
»Domov, domov, končno gremo domov,« si je po tihem ponavljala, ko je zvedela, da se lahko vrnejo na Goriško. V ljubljeno domačo vas, v hišo, ki je bila topel dom.
Hitela je zlagati mizerno premoženje na voz, vse tisto malo, kar je njena družina premogla.
»Da bo čim več pripravljenega, takoj ko bodo Ofelkovi rekli, bomo krenili na pot,« si je ob tem mislila.
Zvečer je stekla k sosedovim, tam so našli zatočišče starejša zakonca, njuna nevesta in štiriletni vnuček Ladko, to so bili Ofelkovi iz Čikavca, vasice blizu Ozeljana, njenega domačega kraja. Spoznali so se v Rodinah kmalu po prihodu v begunstvo in družini sta si bili v veliko pomoč. Lojze in Ivanka sta bila krstna botra male Danice.
Zmenili so se, da skupaj odrinejo proti domu že naslednje jutro.
Nanca je legla k svojim otrokom, a spanca ni in ni bilo, jutro je pričakala budna. Bila je vesela, obenem jo je davil strah, v glavi so se ji motala vprašanja in dvomi. Spraševala se je:
»Bo šlo, bom zmogla, bom otroke varno pripeljala domov?«
Zjutraj je na voz zložila še zadnje stvari in vpregla kravo. Poslovila in zahvalila se je domačim, ki so jo sprejeli in ji nudili zavetje. Dvignila je najmlajše in jih posadila na voz, potem je pogumno zapeljala na prašno cesto. Vedela je, da jo čaka dolga in naporna pot, kljub temu je bila srečna.
Ceste so bile polne vračajočih se beguncev, vendar med njimi ni bilo nikogar poznanega.
Potovali so počasi. Od časa do časa je zajokal lačen in utrujen otrok. Mama je stopila k vozu, nežno pobožala malčkovo glavo, mu zašepetala par besed v tolažbo. Otrok je utihnil in voz je drdral naprej.
Ustavili so se le, da so počivali, pojedli in se pomenili, kako naprej. Takrat je Nanca tudi najmlajše postavila na tla. Posebno Danica je bila tega vesela, vsa nasmejana je racala ob vozu. Vozili so se mimo lepih vasi in pustih nenaseljenih krajev. Otroci so zastavljali vprašanja, ko so videli kaj zanimivega. Ona je skušala odgovarjati in zadostiti njihovim radovednostim.
Potovanje je bilo naporno, pot se je vlekla, vendar so se kilometer za kilometrom bližali domu. Prispeli so v Vipavsko dolino. Kako domač je bil pogled na kamnite hiše in na strehe, obložene s kamenjem, ki jih je varovalo pred močnimi sunki burje. Na enem izmed križišč, na južnem delu te prelepe doline, sta se družini poslovili. Ofelkovi so obljubili, da pridejo kmalu na obisk, zavili so na desno v hrib, proti domači vasici, ki je čepela v strmini na pobočju hriba.
Kmalu so tudi oni ugledali domačo vas. V njihovih pogledih se je zrcalila ljubezen do rojstnega kraja.
Na nekaterih dvoriščih so stali vozovi, kar je pomenilo, da so se domači že vrnili. Ljudje so hiteli, urejali so najnujnejše v hišah in okoli njih. Veseli so pozdravljali pravkar prispelo družino. Končno so se vrnili živi in zdravi. Spraševali so Nanco, kako je preživela te dolge žalostne mesece. Dobro je, tako kot je, lahko bi bilo veliko huje, je odgovarjala in se zanimala, kaj in kako je bilo z drugimi.
Še kilometer po kolovozu in stali so pred domačo hišo, ki je samevala sredi polj ob žuborečem potoku. Nepopisna sreča se je v trenutku razblinila. Domačija, njen sen v dolgih mesecih begunstva, je bila izropana, pokradeno je bilo prav vse, kar se je ukrasti dalo. Izginile so deske iz novih lesenih podov, bile so izruvane in odpeljane neznano kam.
Ženska se je sesedla in obupana jokala. V dušo se ji je zažirala skrb, v glavi so se ji porajala vprašanja:
»Kako naprej? Kako naj poskrbim za tisto najnujnejše? Za zavetje v mrzlih nočeh in slabem vremenu?«
Šestnajst parov otroških oči jo je prestrašeno gledalo, želeli so pomagati in potolažiti nesrečno mamo. Niso vedeli, kaj lahko naredijo, zato so si le želeli, da ne bi bila žalostna. Tisti najmlajši so zajokali.
Ona je vzdihnila, vstala, zavihala rokave in s pomočjo večjih otrok uredila prostor, kjer so lahko prespali.
Prebudili so se v novo jutro, v svetlobi jutranjega sonca je bil pogled v prihodnost bolj vesel. Hitela je, delala in urejala najbolj potrebne stvari, da se je prazna hiša počasi spreminjala v dom.
Poslušala je žuborenje potoka, veselila se je teh šumov domačnosti, ki so ji budili lepe spomine. Upala je, da se Pepč kmalu vrne. Njene želje so se uresničile že tretji dan. Prišel je, ves prašen in utrujen, vendar vesel, da je končno doma. Nanca je jokala in tarnala, kaj vse je izginilo iz hiše, on pa je mirno rekel:
»Bomo že, bomo že, samo da smo skupaj, živi in zdravi.«
Lotili so se dela, skušali so si urediti življenje, ga spraviti na stare tirnice.