četrtek, 06. december 2012

Zamujena priložnost

Z bolečino gleda mamo, kako nemočna, visoko podprta z belimi blazinami, leži v bolniški postelji. Vsa siva je. Ustnice imajo barvo pepela. Bleda lica mrežijo temno sive proge pregloboko zarezanih gub. Na modre oči brez leska silijo sivi prameni las. Modrikasto siva roka gladi rumeno pregrinjalo. S komaj zaznavnim nasmehom dahne:
„Pridi, sedi k meni, na posteljo.“
Sede. Sili se k lahkotnemu klepetu. Seveda, vse je v redu. Vsi so dobro, tata, otroci, mož. Ne, ne, najstarejši ne piše, zakaj bi, saj prihaja vsak vikend domov. Tako je vesela, da je njegov brat popravil oceno iz angleščine. Ta mala je nekoliko muhasta, daje jo puberteta. Mož veliko dela, tudi popoldne, takrat šušmari, da lažje plačujejo položnice. Tata, on sprašuje, kdaj ona, mama, ozdravi in pride domov. Res, doma je vse dobro. Z muko stresata poslednje minute iz nekoč, ne tako davno, polnega mošnjička življenjskih ur.
„Tudi ti si danes bolje,“ se zlaže in obmolkne.
Skozi senco žalosti pokuka in nato zasveti sonce. Je še čisto majhna deklica. Prebuja se v kmečki sobi, na podu, v hiši ob potoku. Mama sedi na njeni postelji, z zgaranimi prsti ji nežno gre skozi svetle kodre.
„Deklič, vstati bo treba!“
V času kosila sedijo za mizo v prostorni kuhinji. Z velikim užitkom jé mineštro, svojo najljubšo jed. Klepeta. Zelo se razvnema, hiti pripovedovati, da skoraj pozabi na hrano. Skupaj se smejejo. Čuti pripadnost, ljubezen, varnost.
Miren večer. Sliši se samo prasket ognja. Mama vzame knjigo, sede tik pod petrolejko, ki brli na steni. Lažnivi baron jih sili v smeh. Prostor preveva domačnost.
Podobe lebdijo v jasnini, združujejo se v roje davno doživetih trenutkov. Blagih, žalostnih, veselih, trenutkov iz nekega drugega časa, obenem tako živih, kot bi se ravnokar odvili. Mlada ženska jih lovi, si jih ogleduje in jih ljubeče polaga v predalčke spomina.
Ve, tam so varni, tam jo bodo čakali. Samo nekoliko zbledeli bodo na dolgi poti skozi čas. Iz njih se ji bo vedno smehljala mama, zvenela ji bo njena blaga beseda, božala jo bo njena dlan.
Dnevi in dogodki se vrstijo, vsak je po svoje lep, vsak drugačen od prejšnjega.
Potem se zave: z veliko hitrostjo se bliža čas, ko se bo v ta barviti roj vtisnil še zadnji dogodek, žalosten, črn, kot velika pika na koncu stavka. Čas, ko bodo veke prekrile ljubljene oči in bo življenje zdrsnilo v prepad onstranstva.
Boli. Globoko v njej vpije misel, kako je dolžna mami reči vsaj, da jo ima rada in ji je hvaležna. Molči, ker se boji, da bi s temi besedami razkrila resnico. Privabila strah. Zaplodila bolečino.
„Ne, ne, tega ne smem in ne zmorem.“
Vstopi sestra. Brklja med aparati. Si nekaj zapisuje. Prijazno se obrne k bolnici.
„Saj ste dobro, ali ne? Če boste karkoli potrebovali, mi pozvonite, prosim,“ reče in odide skozi vrata.
Mamo skrbi, namršči čelo in s suhim komaj slišnim glasom pravi:
„Prosim, poskrbi za očeta!“
„Zakaj, mama, zakaj vedno misliš samo na druge? Zakaj si se in se še vedno žrtvuješ?“
Odgovora ni. Le plitko neenakomerno dihanje. Oči so zaprte. Roke mlahavo ležijo ob telesu. Obraz postaja odsoten, pokrit s kot meglica rahlo sivino. Spi.
Hči obsedi. Čuti: zamudila je še zadnjo priložnost.



na podu – v prvem nadstropju (v nadstropju)