Epilog

Velika noč leta 1932 ni bila vesela. Praznične dobrote na mizi so dišale po strahu, njihov okus je bil grenak.
Na okenski polici je ležalo pismo, vpoklic v italijansko vojsko. Ninčko je vedel, da je to nepreklicno slovo od mladosti. Slovo od ljubljenih svojcev, lepe vasice. Ločitev od prijateljev, ki so prav tako odhajali.
V zgodnje torkovo jutro se je slišalo Marjutino ihtenje, njeno srce je trgala bolečina, bala se je trenutka slovesa. Tudi ostali so bili žalostni, zavedali so se, da se za Ninčka začenjajo težki dnevi.
Potem je Giovanin rekel:
»Zbogom, sin, vem, ne bova se več videla.«
Na te besede je Ninčko velikokrat mislil v naslednjih trinajstih letih, ko ga je življenje butalo po svetu.
Po očetovem licu so spolzele debele solze. Ninčka je bolel pogled na jokajočega očeta, zato se je obrnil in hitro odšel. Skoraj zbežal je.
Najprej so ga poslali na vojaško usposabljanje v bližino Rima. Pri oblasteh ni bil dobro zapisan, zato je bil poslan v vihar druge italijansko abesinske vojne. Povod zanjo so bile Mussolinijeve skomine po novem rimskem imperiju. Služila naj bi tudi združitvi Eritreje in v tistem času italijanske Somalije. Dežela je mamila s svojimi naravnimi bogastvi. Italijani so vedeli, da je njena vojska šibka, slabo oborožena. Eden izmed vzrokov za ponovno prisvojitev je bil ranjen ponos, bilo je maščevanje za poraz med prvo vojno v letih 1895 in 1896.
Tam je bil Ninčko priča strahotam italijanskega iztrebljanja slabo oboroženih domačinov. Sočustvoval je z njimi, njihovim trpljenjem, ponižanji. Dolgih sedem mesecev, kolikor je trajala vojna, je bil osovražen, kot je osovražen vsak vojak okupacijske vojske. Hkrati pa zaničevan od prav te vojske. Pošiljali so ga v najtežje boje.
Spet so ga poslali na italijanska tla, tokrat na Sicilijo.
Ob izkrcanju angloameriških enot leta 1943 je bil zajet. Kot vojni ujetnik je bil poslan v Alžir. To je bil kratek čas, ko se mu je zares dobro godilo. Opredelil se je za Slovenca in opravil tečaj padalstva. Nihče ga ni poniževal. Imel je pravico do svobodnih izhodov v mesto. Najlepše je bilo, da je bilo vedno dovolj hrane. V tistih dneh mu je skoraj uspelo pozabiti, kaj pomeni lakota.
Ninčka je pot popeljala po nebu. Ustavila se je nad Mladenovcem v Srbiji, tam je s padalom odskočil skozi temo nebo in pristal je med srbskimi partizani. Lepo je bil sprejet, bil je enak med enakimi. Veliko težkih bojev so bilí skupaj, prenašali mraz, trpeli lakoto, če so dobili le skorjico kruha, so jo bratsko razdelili. Kljub vsem nadlogam, ki so ga pestile, mu je bilo lepo. Spoštoval je Srbe, kot so oni spoštovali njega.
Konec vojne je dočakal nekaj kilometrov pred Zagrebom. Takoj je zaprosil za odpust iz partizanske vojske. Ko je komandantu povedal svojo zgodbo, je bil odpuščen. Podal se je na pot proti domu. Večinoma je hodil peš. Moral je biti zelo previden, bil je čas, ko so na popotnika prežale neštete nevarnosti.
Dom je našel zaklenjen, ni deloval zapuščeno, vendar ni bilo nikjer nikogar. Stopil je do strica. Sprejela ga je teta, ki je takoj planila v jok.
Med ihtenjem je hitela:
»Mrtvi so … moja mala Oliva, Giovanin, Bernardka, … vsi so mrtvi. Ne, nikoli ne prebolim, moja mala Oliva, šele julija bi imela osemnajst let.«
Ninčko je objel teto in jo prosil, naj mu pove, kaj se je zgodilo.
Nekoliko se je pomirila in mu povedala:
»Zgodilo se je konec marca. V vas so prišli Nemci, nervozni zaradi razvoja dogodkov. Šli so po hišah in prisilili vse, ki so jih našli, da so šli z njimi. Uporabili so jih kot živi ščit. Više v hribu, na poti proti Vitovljam, je prišlo do streljanja, padlo je nekaj nemških vojakov in trije izmed vaščanov.«
Povedala mu je tudi, da je Marjuta pri Fanici, ki je poročena na Vogrskem. Zato je takoj odšel tja. Ganljivo je bilo srečanje z mamo in sestro, ki je imela že tri otroke.
Marjuta se je z Ninčkom vrnila domov.
Čez nekaj mesecev se je vrnil tudi Tonče, ki je bil najprej v posebnem bataljonu na Sardiniji, po kapitulaciji Italije pa je bil v Franciji, kjer je dočakal konec vojne.
Danica in Nanca sta vojno preživeli sami v hiši ob potoku. Bilo je veliko strahu in pomanjkanja. Najprej so podnevi prihajali v hišo Italijani, pozneje Nemci, ponoči so bili zaradi samote, na kateri je hiša stala, stalni gostje partizani.
Vsem je bilo skupno: »Daj!«
Ženski sta dajali, enim z veseljem, drugim pod prisilo. Sami sta stradali in trepetali od strahu.
Življenje je počasi našlo stare tirnice, postalo je mirno, znosnejše. Ninčko si je poiskal delo na državnem posestvu. V prostem času je delal na kmetiji.
Tako je bilo tudi tistega majskega dne. Proti večeru je nabiral češnje in si ob delu veselo prepeval.
Pod drevesom se je ustavila sosedova Marija in ga ogovorila:
»Ej, Ninčko, lepo poješ. Veš, na misel mi je prišlo, da poznam dekle, ki bi bila kot nalašč zate. Dobra punca je in rada ima petje.«
»Ja, Marija, rad bi kakšno spoznal, saj bi bil že čas, da se spravim h kraju. Vesel bom, če naju seznaniš,« ji je odvrnil.
Že ob prvem srečanju sta si bila mlada človeka všeč.
30. oktobra 1951 sta se Danica in Ninčko poročila. Začela se je zgodba novega rodu.