sreda, 04. september 2013

Velika sestra

Lojze je pogosto prihajal na obisk, bil je prijazen in vedno nasmejan, s Pepčem je rad pomoževal. Veliko sta si imela povedati. Tistega nedeljskega popoldneva je prišel z namenom, da vpraša za Štefanjino roko, že dolgo je ljubil to lepo dekle. Oče je bil vesel njegove prošnje in takoj mu je povedal, da mu hčer rad da, le ona se mora s tem strinjati. Poklical jo je in vprašal.
»Sem še veliko premlada, da bi se ženila,« se je glasil njen odločni odgovor.
Fant se je žalosten, sklonjene glave poslovil.
Pepč pa je hčeri očital:
»Kako si mogla odgnati tako dobrega snubca?«
Začudena je mala Danica gledala, ko se je sestra odločno uprla očetu.
»Ne, tata, sem še premlada, nočem se še poročiti!« je odločno rekla postavna mladenka svetlih las, spletenih v debelo kito, ovito okrog glave, in lepih modrih oči, s katerimi je uporno gledala očeta.
»Poglej, Štefanija! Lojze je dober fant, pravi je zate! To vem! Postal bo dober gospodar, znal bo poskrbeti za družino, dober mož ti bo in dober oče bo vajinim otrokom,« jo je prepričeval. »Jaz se staram, zato je prav, da pride v hišo zet, ki bo poskrbel za moška opravila.«
»Ne,« je samozavestno rekla in odločno odšla iz hiše.
»Ne sili je, punca je pametna, ona že ve, kaj dela,« je skušala Nanca posredovati.
»Ne bom je silil, a me skrbi ... ta je že tretji, ki ga je zavrnila.«
»Ne skrbi, ko bo prišel pravi, se bo poročila.«
»Lojze je res dober fant, želim si, da bi postal moj zet. Tista njiva, ki bi jo dobil za doto, bi tudi prav prišla.«
»Pepč, saj ne želiš, da bi bila nesrečna?«
»Tega si res ne želim,« je rekel in zaskrbljen odšel k živini.
Tam je sam pri sebi razmišljal:
»Če bo dekle zavračalo snubce, ne bo nihče več prosil za njeno roko.«
»Dekle je pridno in iznajdljivo,« je v hiši razmišljala mama, »med ljudmi je priljubljena in tudi lepa je. Delati zna vse; pridna je na polju, veliko si je že prislužila z delom na grofovih posestvih. Z denarjem zna varčno ravnati; vsako prisluženo liro je porabila za nakup bale, vse je sama izvezla in zašila. Vse zimske večere je presedela z iglo v roki. Nikoli ni brez dela, tudi plete zelo lepo in pri gospodinjskih delih se zna obrniti. Ja, pridna je naša Štefanija. Ni pa dobro, da je tako odločna, to jo bo še teplo.«
Dekle je sedelo ob potoku, tako kot velikokrat ob nedeljah popoldne, in tuhtalo:
»Ne, ne bodo me prepričali. Ne bom se še poročila, sama lahko skrbim zase. Kaj me čaka, če se že sedaj poročim, in to z nekom, ki je res dober fant, a ga jaz nimam rada? Premlada sem še in nekega dne bo prišla ljubezen, takrat si bom želela poroke in želela si bom otrok. Zakaj me toliko silijo? Zakaj mi ne pustijo moje mladosti? Ne, ne bodo me prepričali, saj sem še tako mlada. Poročila se bom takrat, ko bom sama želela.«
Vrnila se je v hišo, nihče ji ni nič več rekel, le mala sestrica jo je začudena gledala. Niso je prepričali, oče je ni silil več, mama pa je bila tako že ves čas na njeni strani. Pravi je prišel, resda šele čez veliko let, poročila se je, ko je bila stara dvaintrideset let, poroke si je želela in bila je srečna. Poročila se je s svojo veliko ljubeznijo.

6 komentarjev:

  1. hja...
    bi rekla, da je imela punca res srečo
    samo... kaj pa, če se ne bi tako odvilo
    a misliš, da ji potem pa ne bi bilo nič žal za tem ali pa katerim drugim pridnim fantom?
    in takrat so dekleta prek trideset že tudi veljala za stare device
    ;-)
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. Dušan, se strinjam (teto Štefanjo sem imela zelo rada in priznam, da je bila moja vzornica).

    OdgovoriIzbriši
  3. Tetka,
    saj, ampak po drugi strani, kakšno življenje bi imela s kopico otrok in možem, ki ji ne bi nič pomenil. Saj morda nimam prav, ampak tudi sama sem zbrala s srcem in ni mi žal. (no, jaz nisem imela 30 let) :))

    OdgovoriIzbriši
  4. hja veš...
    ko pa v začetku tudi ne veš kakšno bo življenje s tistim, ki si (si) ga izbral po srcu
    saj se tudi takrat da "vsekat mimo"
    no, marsikdo (sploh od starejših) pa je znal povedati, da je potem pa partnerja tudi vzljubil
    pač usoda...
    ;-)
    lp
    tetka

    OdgovoriIzbriši
  5. Saj, ampak vedno, ko je teta pravila o svojem življenju,
    ni pozabila povedati, kako je za smrt svojih sestra in brata
    krivila lakoto, ker je bilo preveč ust pri hiši. Zato je sama
    sklenila, da se ne poroči mlada in se s tem izogne prevelikemu številu otrok. Verjetno bi si premislila, če bi srečala tapravega.
    Tako je čakala in dočakala "princa na belem konju" in vse se ji je
    izšlo.
    lp,
    :-)
    Lea

    OdgovoriIzbriši