ponedeljek, 26. avgust 2013

Murko

Murko
Zadnje junijske nedelje se je družina iz hiše ob potoku odpravila na obisk k prijateljem v Čikavc. Od doma so odšli takoj po kosilu. Šli so po stezi, mnogo krajši od ceste, ki je povezovala oba kraja. Vodila jih je čez domačo vas. V senci ob domačijah so sedeli vaščani in uživali v nedeljskem počitku.
Mimoidoči družini so na njen pozdrav odgovarjali:
»Buh dej!«
Sem pa tja je kdo vprašal:
»Kam pa kam, skozi ta lep dan?«
Pepč je na taka vprašanja odgovarjal:
»V Čikavc gremo, k Ofelkovim.«
Tik ob zadnji hiši so se spustili po strmi stezici, previdno so se spuščali v globoko sotesko potoka, ki je spodaj tekel svoj lahkotni tek. V mirnem tolmunu je plavala račja družina.
»Katere živali so to?« je spraševala Danica.
Do tega dne še ni videla račk. Mama ji je potrpežljivo odgovarjala:
»To so račke, ki prav tako kot kokoške nesejo jajčka, le da se zelo rade kopajo.«
Očka je deklico dvignil in jo prenesel preko vode. Na drugem bregu jo je postavil na tla. Začeli so se vzpenjati po strmini v objemu prijetne sence akacij. Pot je vodila visoko v breg. Le malo naprej so akacije zamenjali mogočni hrasti. Tako lepi so bili v svoji mogočnosti. Dvigali so se visoko v nebo. Pod njimi je rasla trava, tam je Danica zagledala majhno zeleno žuželko.
Vesela je zaklicala:
»Tata, poglej! Hvali Bugca!« 
Za trenutek so obstali in opazovali majhno bogomolko.
Nedaleč naprej so prečkali borov gozdiček, v katerem je omamno dišalo. V krošnjah dreves so se oglašale ptice. Občasno se je zaslišal rahel šum. Morda so ga povzročile v gozdu živeče živali, lahko pa je bil le šum vetra, ki je potegnil med drevesi.
Nenadoma so se znašli na čistini. Postalo je svetlo. Obsijalo jih je sonce.
Pred njimi se je razprostirala velika senožet. Sredi tega rajskega travnika je samevala cerkvica sv. Petra. To je bil kraj nepopisne lepote. Med travo, ki je rahlo valovila v mili sapici, je raslo veliko raznobarvnega cvetja, najlepši so bili divji nageljčki. Cvetje je s svojim omamnim vonjem privabljalo veliko pisanih metuljev. Letali s cveta na cvet, igrivo plesali tik nad dišečimi travami, objeti v prijetno topel zrak. Plavooka deklica je vso to lepoto opazila. Bila je očarana.
Potem jo je zagledala. Za trenutek je obstala odprtih ust. Prešinilo jo je spoznanje, kako lepa je ta drobna, rdeča in s črnimi pikami posuta žuželka.
»Pikapolonica!« je zaklicala, da bi na lepotičko opozorila tudi ostale. Vzela jo je v roko, jo podržala na razprti dlani. Gledala jo je, kako se je neodločno prestopala. Opazovala, ko ji je čisto počasi zlezla na drobni kazalec. 
Takrat je rekla Štefanija:
»Reci ji, naj ti pove, kje je tvoj tata!«
Mala jo je ubogala. Vsa resna je nagovorila drobno pikasto žuželko:
»Pikapolonica, povej, kje je moj tata?«
Čudno naključje je hotelo, da je pikapolonica poletela v Pepčevo smer. Vsi so se smejali. Le drobna deklica je verjela, da ji je lepa žuželka pokazala očeta.
Prečkali so še en potok. Šli mimo nekaj vrtov in že so bili med hišami, bili so na cilju. Na Ofelkovem dvorišču je v senci sedela vsa družina, veseli so stopili obiskovalcem naproti in jih pozdravljali:
»Bug dej, da ste le pršli.«
Postregli so jim s pijačo in domačim kruhom, za malo se je našla tudi sladka cidela. Starejši so se pogovarjali, otroci pa so se zbrali ob robu dvorišča in se razposajeno igrali.
Sredi igre je Danica presenečena obstala. Iz hleva je prišla muca, za njo so pritekle štiri mlade mucke. Ob pogledu nanje je presenečeno vzkliknila:
»Mucke! Kako so lepe!«
Ivan je ujel tigrastega mladička in ga prinesel deklici, ta ga je dvignila in nežno božala. Potem je boječe povedala svojo željo:
»Tako rada bi imela tega mucka.«
Na to ni nihče nič odgovoril. Odrasli so stopili v hlev.
Nanca in Pepč sta zaželela srečo pri živini:
»Bug dej srečo!«
Ogledali so si govedo in hvalili, kako lepe so živali.
Pozno popoldne so se gostje začeli odpravljati domov.
Gospodinja je takrat rekla Danici:
»Mucek je tvoj! Lahko ga odneseš domov!«  
Deklica je bila tega zelo vesela, dali so ga v vrečo.
»Da vam ne zbeži,« je ob tem rekla Ofelkova ta mlada.
Nazaj grede so bile otrokove oči neprestano uprte v vrečo, ki jo je nosil Pepč.
Začele so se Daničine srečne ure v Murkovi družbi.
Tistega nesrečnega dne sta se v senci mogočnega hrasta igrala nerazdružljiva prijatelja, mali tigrasti mucek in drobna modrooka deklica. Murko je veselo tekal za drobnimi kamenčki, ki mu jih je metala, potem jih je igraje premikal s tačkami po dvorišču. Mala se je prešerno smejala, v očeh obeh se je lesketalo veselje. Le droben hipec nepazljivosti in veselje se je spremenilo v žalost, ki je legla na otrokovo dušo in tam za vedno ostala. Kriv je bil droben kamenček, ki ga je nerodno vrgla. Zadel je mačka v glavo. Ta je obležal mrtev.
Deklica ga je dvignila v naročje.
Vsa prestrašena je klicala mamo:
»Mama, mama, pomagaj!«
Nanca je hitro pritekla, žal ni mogla ničesar storiti. Murko je bil mrtev.

sreda, 14. avgust 2013

Vodnjak

Pepč je popravljal kolo starega voza, z mislimi je bil pri delu. Delal je natančno, ni si hotel privoščiti napak, ki bi ga stale časa in denarja.
Njegovo veselo žvižganje je kazalo, kako dobro je razpoložen. Od časa do časa je pogledal k najmlajši, ki se je igrala pred lopo nedaleč stran. Pestovala je novo punčko, ki ji jo je prejšnji večer sešila Štefanija. Igračko je klicala Marička. Glasno se je z njo pogovarjala, jo nežno ujčkala in ljubeče uspavala. V Pepčevem pogledu, ki je božal hčerko, je bila ljubezen in bil je ponos očeta na lepega in prisrčnega otroka.
Naenkrat je zaslišal kričanje, ki je prihajalo od studenca ... Bolj zbrano je prisluhnil in slišal Nanco in sosedovega Ivana, ki sta se prepirala zaradi vode. Slišal je ženo, ki je sosedu očitala, da je za zalivanje njive porabil vso vodo, zato je nimajo niti za prvo silo.
Ni bil prepirljiv moški, zato ni šel k studencu, da bi potegnil z Nanco. Vedel je, da je dovolj odločna in iznajdljiva …, prav gotovo ne bo kratke potegnila.
Čez nekaj minut je jezno privihrala na dvorišče. Sedaj je bil na vrsti on, da jih pošteno sliši.
»Tako, ti si pa kar tu! Jaz sem se morala pri studencu sama bosti s tistim kradljivim grobijanom.«
»Vem, Ivan ni naredil prav, vendar se ne bom prepiral z njim. Tega nočem, pa tudi zmorem ne.«
Ob tem mirnem in odločnem odgovoru se je njena jeza polegla. Za trenutek je še pogledala k Danici, ki ju je gledala z velikimi modrimi očmi, v katerih se je zrcalilo vprašanje
zakaj.
Nanci je postalo nerodno in si je mislila:
»Pepč ima prav.«
Urno se je lotila dela, ki jo je čakalo. Po vodo je šla čez nekaj ur. Do takrat se je že natekla in brez večjih težav je napolnila škaf.
Naslednjega dne je bila sobota, dan, ko je vozila pridelke na trg v Gorico. Vse je pripravila že zvečer. Zjutraj je vstala bolj zgodaj, nabrala še svežo zelenjavo. Oblekla se je nekoliko bolje in si privezala boljši predpasnik.
Zbudila je malo zlatolaso deklico, jo nahranila, lepše oblekla in ji  počesala lepe lase. Ko je bilo vse postorjeno, jo je posedla na voziček in že sta hiteli proti mestu. Na cesti nista bili sami, veliko žensk je peljalo pridelke v Gorico. Nanca je vse pridelke oddala sestri Ani, ki je bila branjevka na tržnici.
Sestri sta si na hitro izmenjali novice. Ana je potožila o težkem življenju, o pomanjkanju, ki ga trpi njena družina, pritoževala se je čez moža in njegov način življenja in na koncu vsa obupana dodala:
»Še v grob me bo spravil.«
Ana je bila leto mlajša, pri izbiri moža ni imela najbolj srečne roke. Pepi je bil lep, postaven, vedno nasmejan, znal je dvoriti, zato je bil ženskam všeč. Zelo rad je pregloboko pogledal v kozarec, še raje je tekal za vsakim krilom, ki mu je prekrižalo pot. Velikokrat je bil v težavah, ko so zanj zvedeli prevarani možje. Veliko tega je prišlo tudi ženi na uho. Ob takih novicah jo je zelo bolelo srce, ki je še vedno ljubilo.
Živela sta pri njegovih starših, v majhni hiški ob Soči. Ob njegovem načinu življenja ni zaslužil niti zase, tako da je skrb za družino padla na Anina ramena. Skrb za štiri otroke ni bila lahka naloga. Srečo je imela, da ji je najstarejša hči Ana pridno pomagala na trgu. Žal so dekle razmere v domači hiši zaznamovale za vse življenje. Nikoli se ni poročila, če je kdo spraševal o vzroku, je mirno razložila:
»Kdo, ki bi bil kaj vreden, me ni zaprosil, pijanca pa nisem hotela. Raje garam sama zase kot za ničvrednega moža in kopico lačnih otrok.«
Pepiju ni uspelo spraviti Ane v prerani grob. Še zelo mlad je neke noči, ko se je pijan vračal domov, padel v globok jarek. Zjutraj ga je še živega našel sosed, čez nekaj dni je za posledicami padca umrl.
Nanca je skočila tudi k starejši sestri Pavli, ki je imela trgovino v eni izmed najbolj prometnih ulic. Trgovina je dobro poslovala, Njej je šlo zelo dobro, kljub temu, da je izgubila moža v vojni. Bila je spoštovana vdova, primerna partija za marsikaterega moškega. Veliko je bilo takih, ki so jo želeli vzeti za ženo, ona ni hotela nobenega, izgovarjala se je, da to počne v dobro svojih hčera. Gracija in Pavla sta bili lepi, nekoliko prevzetni dekleti. Dovolj sta bili stari za delo v trgovini. Pomagali sta mami in čakali na primerna snubca.
Pavla je Danico pobožala po mehkih kodrih in ji v roko stisnila bonbonček. Nanca je kupila nekaj malenkosti, se poslovila od sestre in odhitela proti domu.
Med potjo je mala neprestano čebljala o teti, ki ji je dala bonbon.
»Mmm ... tako dober je,« je zaupala mami. »In teta je tako pridna,« je še dodala, vsa vesela male sladkarije.
Doma je Nanco čakalo presenečenje. Pepča je našla, ko je kopal vodnjak. Začudena ga je vprašala:
»Zakaj?«
Nekaj trenutkov je bil tiho, potem ji je mirno odgovoril:
»Ni mi do prepirov s sosedi, zaradi vode še najmanj, upam in znam si pomagati, prav kmalu bomo imeli dovolj vode.«

sreda, 07. avgust 2013

Radosti otroštva

Danica je bila nežna in zelo občutljiva punčka, ki je globoko čutila. Bila je dovzetna za majhne dogodke, katerih marsikdo še opazil ni. Občudovala je naravo. Že toplo sonce in rahla sapica sta ji pomenili užitek, celo srečo. Rada je imela živali in se z njimi igrala.
Ob vrnitvi z Rodin je mama prinesla kokoš. Ta je spomladi ubogala klic narave in postala je koklja. Nanca je šla v sosednjo vas, kjer je kupila osem oplojenih jajčk. Položila jih je v gnezdo in nanje položila kokljo, ki jih je pridno grela. Prišel je dan, ko so se izvalili drobni piščančki. Bili so ljubke, rumene kepice, ki so neprestano čivkale. Kokošja mama je lepo skrbela za svoj naraščaj. Pognala se je v vsakogar, ki se jim je preveč približal. Danici so bile drobne živalce všeč, stegnila je ročico in skušala pobožati eno izmed čivkajočih kepic. Nič kaj vesela kokoš se je zagnala vanjo. Kljuvala jo je v rokico. Ob vsakem udarcu močnega kljuna se je na nežni koži pojavila kapljica krvi. Deklica je prestrašena jokala in klicala mamo. Pritekla je Štefanija, ki je bila v bližini. Nagnala je kokljo, otroka pa vzela v naročje. Pihala ji je v ranice in jo tolažila. Dogodek je bil za malo dobra šola, nikoli več se ni preveč približala hudi koklji. Piščančke je opazovala le iz primerne razdalje.
V sadovnjaku pred hišo je raslo nekaj češnjevih dreves, ki so spomladi prva vzcvetela. Odeta v belino so bila neizmerno lepa. Danica, ki je lepoto občutila kot nežen dotik, je posedala pod njimi in sanjarila. Njena duša je lebdela nekje daleč v svetu te bele idile, oblite z zlatilom pomladnega sonca. Posedala je pod njimi tudi potem, ko so že odcvetele. Opazovala je drobne plodove, ki so se počasi večali. Tako je opazila, da postajajo vse bolj svetli, nežno rumeni in nato vedno bolj rdeči. To je bil trenutek, ko je spoznala, da so češnje nadvse prijetnega okusa. Očka, ki je te drobne plodove nabiral, jih je nekaj spustil na tla. Pristali so v dekličini roki, nosila jih je v usta jih vesela okušala in pri tem pozabljala, da imajo koščice.
Ob žetvi so žanjice odhajale na njive, takoj ko se je zdanilo. Tudi Nanca in Štefanija sta bili med njimi, za njima je tekala Danica, nič je ni moglo ustaviti. Zbudila se je sama, potem je nestrpno čakala, da se odpravijo na pšenična polja. Uživala je v ranih jutrih, opazovala jutranjo zarjo in božala roso, ki je ponoči prekrila rastline. Sončno svetlobo je opazila na zahodu. Prav počasi se je obrnila proti vzhodu; zdaj je lahko opazovala, kako se je sonce počasi dvigalo izza hriba. Potem je zaplavalo na kristalno čisto nebo. Dogajanje je spremljalo nešteto glasov. Daleč najljubše ji je bilo petje drobnih ptičkov v grmovju ob potoku. Postajalo je vedno topleje. Tako prijetno je znalo božati sonce. Ona je razigrana tekala po strnišču in klepetala z žanjicami. Pozneje, ko je pritisnila vročina, so ženske odšle domov. Vesele, da je žetev za tisti dan končana. Vesela je bila tudi deklica, ki so jo že čakale nove igre in nova sanjarjenja.
Čas košnje je bil zanjo nekaj posebnega, rada se je motala med grabljicami in se predajala toploti poletnega sonca. Veselila se je ob večerih, ko je Pepč spravil seno v kopo. Najbolj jo je vznemirjalo, ko se je pripravljalo k nevihti. Njene velike oči so opazovale odrasle, ki so hiteli v upanju, da rešijo seno suho. Ob tem je postajalo vse bolj temno in je zavel jugo, ki je bil vse močnejši. Potem je zagrmelo in zabliskalo se je, v zraku je bilo nekaj tako nenavadnega, in to jo je prevzelo. Zelo je uživala v teh trenutkih, ki za večino niso pomenili nič dobrega. Poletne plohe so ji bile všeč, rada je tekala po dežju in uživala v prijetnem hladu deževnih kapelj. Strah pa jo je bilo toče, tistih ledenih zrnc, ki so poškodovale rastline in jo boleče pikale. Ne, toče pa res ni marala.
Veselila se je tudi nedelj. Zjutraj so se vsi lepo oblekli in šli k maši. Nedeljsko kosilo je bilo nekaj posebnega, vedno je bilo tako okusno. Potem so bili tu popoldnevi, tako prijetni, saj so v hišo ob potoku prihajali nedeljski obiski. Ti so Danici postajali vedno bolj všeč, kako prijetno je bilo, ko je bila hiša polna. Prihajali sta Nancini sestri in njuni otroci, skoraj vsako nedeljo je prišel bratranec Lojze, včasih so prišli tudi Ofelkovi. Bilo je veselo. Otroci so se igrali in klepetali. Nanca je na mizo postavila dobrote, ki jih običajno ni bilo na jedilniku. Obiskovalci so malo hvalili, kako je pridna in lepa, to ji je še kako godilo. Posebno vesela je bila Aninih obiskov. Ona je bila že velika, nežna in prijazna, že ob prvem srečanju je osvojila dekličino srce. Njenega brata Paola ni marala, ker jo je dražil, velikokrat jo je spravil tudi v jok. Obiskovalci so zvečer odhajali. V dekličini duši so puščali občutke vznesene lepote in prijetnega vznemirjanja.

ponedeljek, 05. avgust 2013

Ninčko gre v šolo

Poletje je zelo hitro minilo. Prišel je čas, ko je moral Ninčko v šolo. Tega ni bil niti najmanj vesel. Veliko je že slišal o učitelju. Da je strog, da tepe otroke za vsako malenkost in da jih kaznuje s klečanjem na pesku, zato ga je bilo šole strah. Tistega jutra mu je dala Marjuta v roke torbico, v kateri so bile tablica, kreda in krpica za brisanje. Preden se je podal na pot proti šoli, mu je govorila:
»Bodi tiho! Ubogaj gospoda učitelja! Lepo mu odgovori, če te kaj vpraša! Ne pretepaj se s fanti na poti v šolo in iz nje!«
Obrnila se je še k Fanici in jima rekla:
»Zdaj pa le pojdita, drugače bosta zamudila.«
Nista šla sama, v zaselku je bilo še več otrok njune starosti. Skupaj so šli proti šoli, ki je stala sredi Ozeljana, spodaj ležeče vasi. Velika večina ni bila navdušena nad učenjem, šolo in učiteljem. Učitelj je bil starejši, zahteval je strogo disciplino, učenci so sedeli vzravnano z rokami na hrbtu, med poukom so morali biti popolnoma tiho. Kdor se tega ni držal, dovolj je bil le rahel premik ali roka, ki je za kratek trenutek ušla in popraskala po glavi, je bil tepen. Ob hujših prekrških je moral kaznovani k potoku po pesek, na katerem je potem klečal. Pouk je bil v italijanščini, ki je večina otrok ni razumela.
Pri verouku jih je učil kaplan, tudi on je bil strog, že malenkost je bila dovolj, da je njegova palica po nekajkrat udarila nežno otroško dlan. Vendar je bilo učenje pri gospodu kaplanu prijetnejše, saj je učil po slovensko. Ne samo učil, jezik je tudi ljubil in ga spoštoval.
Za slovenske otroke je v italijanski šoli postajalo iz dneva v dan huje. Ninčka je v višjih razredih poučevala starejša učiteljica, ki je prihajala iz južne Italije, klicati so jo morali signorina maestra, bila je ostarela gospodična, ki se ji ni uspelo poročiti. Doma je bila daleč na jugu, zato ni imela nobenih možnosti, da bi obiskovala svoje domače. Nezadovoljstvo v zasebnem življenju jo je naredilo hudobno in svojo slabo voljo je izživljala nad nič krivimi učenci. Tepla jih je, predvsem pa zmerjala. Za to je uporabljala najbolj grde zmerljivke, ki jih premore italijanski jezik. Če je koga imenovala schiavo, niti ni bilo tako hudo. Huje je bilo, ko so otroci postali figlio di puttana, kar je zelo bolelo v nežnih otroških dušah.
Dečku so se minute v šoli vlekle, zdele so se mu dolge kot ure. Mirno je sedel, v mislih je potoval ven med ptice, ki so prelepo pele. Učitelj ga je včasih poklical in mu zastavil vprašanje, seveda ni vedel odgovora, saj je bil še pred nekaj trenutki v mislih sredi visoke trave, tam je poslušal prelepe glasove narave. Pogosto je zaradi tega pela šiba in v njem ubila že tako majhno željo po šoli.
Kmalu so se začeli dečki na daleč izogibati šoli in strogemu učitelju, ki so se ga bali. Vsako jutro so odšli od doma; že za prvim grmovjem pa so zavili v drugo smer, tako so imeli prav prijetne dopoldneve ob igri; le pozorni so morali biti, kdaj so se deklice vračale. Dolgo je trajalo to lepo obdobje, deklice jih niso zatožile, učitelju je bilo prav malo mar, koliko slovenskih otrok hodi v šolo. Potem je prišel dan, ko so jih čisto po naključju odkrili. Videla jih je Marička. Odhitela je v vas in pri vsaki hiši povedala:
»Danes sem bila na Livišču, nazaj grede sem videla mulce, ki so se v času pouka igrali tam spodaj ob poti. Povem vam, da mularija ne hodi v šolo.«
Giovanin je dečka privezal ob balkonsko ograjo, tam je moral prestajati naloženo kazen; očka ga ni nikoli tepel. Veliko njegovih prijateljev ni imelo te sreče, bili so tepeni. Vsi so morali obljubiti, da bodo redno hodili v šolo. Tega so se potem tudi držali.

nedelja, 04. avgust 2013

Kresovanje

Tisto leto je prišlo poletje skoraj neopazno. Bilo je eno izmed najlepših v Ninčkovem življenju. Preživel ga je v naravi, v družbi številnih prijateljev. Med igro so dihali čisti zrak in toplo sonce jih je božalo. Zato jim je koža lepo porjavela.
Tudi Tonče je bil vesel novega doma. Veselil se je toplega poletja na vasi. Veliko se je družil z najmlajšim stricem. Vedno sta tičala skupaj, tako pri delu kot pri igrah, včasih tudi pri zelo resnih pogovorih.
Fani je postala zgovornejša. Našla si je nekaj prijateljic, s katerimi se je igrala. Vsaka je imela svojo punčko iz cunj. Igrale so se, da so mamice, zelo resno so skrbele za svoje malčice. Pestovale so jih, jih ujčkale in jih zvečer, ko je postalo temno, dajale spat. Deklice so bile skrbne. Tako resno so se držale, da so se starejši veselo muzali, ko so jih opazovali.
Marjuta je vsak prosti trenutek izkoristila za nabiranje divjih rastlin, da je z njimi popestrila jedilnik. Že zgodaj pomladi je nabirala koprive, ki so bile dobra in zelo zdrava zelenjava. Nabirala je tudi divje šparglje in vršičke divjega hmelja, razne vrste dišavnic, ki jih je dodajala hrani v majhnih količinah in tako izboljšala njen okus. Čaje je nabirala skozi vse leto, sušila jih je v senci in spravljala v platnene vrečke. Pili so jih med boleznijo ali kot topel napitek v mrzlih zimskih mesecih. Nabirala je tudi jagode, robidnice, drnulje, jagode črnega trna, šipek, lešnike in veliko vrst užitnih gob.
Sadje, ki so ga pridelali, je rezala na krhlje in ga sušila. Pripravljala je tudi več vrst okusnih marmelad.
Vsak teden je odnesla nekaj pridelkov, jajc in masla, v Gorico. To je na tržnici prodala, z denarjem je kupila najbolj potrebne stvari za družino. Vendar ni porabila vsega denarja, saj je bilo treba plačati tudi davke.
Kres je postal junija glavna tema pogovorov med dečki. Obujali so spomine, kako lepa je bila lanska kresna noč. Velik kres so prižgali in dolgo je trajalo, da je dogorel.
»Naš Lojze ga je preskočil, ko so bili plameni najvišji,« se je hvalil Pepček.
Tudi Frančko se je oglasil in dodal:
»Ni bil samo on tako pogumen, skočili so še Janko, Tonče in Janez. Ko bom dovolj velik, bom tudi jaz skakal.«
»Mi ob kresu pojemo, rajamo in poslušamo starejše, ki pripovedujejo neverjetne zgodbe,« je nadaljeval pogovor Frančko.
Zavzeto so iskali primerno kurjavo, jo nosili na kup, da bo njihov kres res mogočen, največji v okolici in bo dolgo dogoreval.
Zanje je bil kres v čast Janeza Kresnika. Nič niso vedeli, da so nekoč kresovi goreli v čast boga Kresnika, niti slutili niso, da ljudje kmalu ne bodo več prižigali ognja.
Končno je prišel tako pričakovani večer pred praznikom sv. Janeza Krstnika, ko se je zbrala vsa vas ob kresu. Bilo je živo, slišala se je pesem, telesa so se gibala v ritmu glasbe, pogumni mladeniči so skakali čez in skozi ogenj. Starejše ženske so pripovedovale o kresni noči. Rastline, nabrane v tej noči, naj bi imele čudežno moč, Ninčko je poslušal o nadnaravnih bitjih, o škratih in vilah, pa o praprotnem semenu. To seme v čevljih je pomagalo razumeti živalsko govorico. Že ogenj prižganega kresa ščiti pred uroki in hudobnimi nadnaravnimi bitji. Za boljšo zaščito so dekleta in žene proti jutru natrgale rumenega, še rosnega cvetja in ga spletale v venčke, ki so jih obesile na glavna vrata hiš.
Ob zori so se kresovalci razšli. Venčki cvetja so ostali obešeni na vratih vse do drugega leta, ko so jih zamenjali sveže spleteni.

petek, 02. avgust 2013

Nova hiša

V dneh, ko se je vreme skazilo, si je družina urejala stanovanje v novi hiši. Njen lastnik je bil Marjutin starejši brat, ki ni živel doma. Njegovo nerazumevanje s pokojnim očetom, ki je bil grob in nesramen, hudoben do svojih otrok, je še za časa očetovega življenja preraslo v sovraštvo.
V fantovem srcu je bilo veliko bolečine, zato je čutil nepremagljiv odpor do vsega, kar ga je spominjalo na pokojnega očeta. Zaposlil se je kot hlapec pri bližnjem kmetu. Tam je imel pravico do hrane in skromne sobice nad hlevi, ki je sčasoma postala njegov dom. Bil je dober fant. Sestri je dovolil uporabo stanovanja v novi hiši brez vsakega plačila, kar je prišlo družini še kako prav.
Sam je bil odločen, da ne bo živel pod očetovo streho. Tudi pozneje, ko je v hiši živel Tonče z družino in ga vabil, naj pride živet k njim, je ostal neomajen. Bolečina v starem možu je bila še vedno prehuda. Trmasto je vztrajal:
»Pod očetovo streho ne bom nikoli živel.«
Res ni, umrl je v sobici, ki je bila njegov dom pri kmetu, kjer je delal celo življenje.
Vsem v družini je bilo stanovanje v novi hiši zelo všeč. Bilo je svetlo in prostorno. Po lesenih zunanjih stopnicah si se lahko povzpel na genk, ki je bil prav tako lesen. Okrašen je bil z lepo izrezljano ograjo. Skozi težka vhodna vrata si vstopil v veliko prehodno sobo, ki so jo imenovali hiša. Iz nje so vodila štiri vrata. Od tu si skozi zadnja vrata prišel na dvorišče. Leva vrata so vodila v veliko kuhinjo, desna v spalnico, iz prostorne spalnice pa si prišel v manjšo sobico, ki je bila v zadnjem delu hiše. V sobico si lahko prišel tudi z dvorišča. V vseh prostorih so bila tla iz novih rumenkastih desk. V levem kotu kuhinje je stal zidan štedilnik. Veliko lepih ur je Ninčko preživel na klopi ob njem. Svetloba je v kuhinjo prihajala skozi dve okni, obzidani s kamnom, ki sta gledali na genk.
Pohištva še ni bilo, zato sta se starša oglasila pri mizarju v sosednji vasi. Tam sta naročila dve omari, postelje, vitrino, mizo in stole, po premisleku pa še skrinjo in lesen obešalnik za na steno v prehodni sobi, za kuhinjo pa klop, ki sta jo nameravala postaviti ob štedilnik.
Pohištvo je bilo narejeno v zelo kratkem času. Namestili so ga v pravkar pobeljene prostore. Marjuta je poskrbela še za rože na oknih in stanovanje je postalo čudovit dom. Sedaj so si želeli le čimprejšnje vselitve. Veliko je bilo večerov, ko so prespali tu. Žal sta starejša otroka še vedno hodila v šolo v Gorici. Zanju je bilo naporno hoditi vsak dan več kot uro do šole. Zato so nestrpno pričakovali konec šolskega leta. Spali pa enkrat tu, drugič tam.
Mali je imel rad jutra, ko se je zbudil na kmetiji. Stekel na vrt in občudoval razgled na spodaj ležeče kraje. Šele nato je pojedel, kar je pripravila mama. Nekega oblačnega jutra ga je čakalo presenečenje. Na vrtu je obstal kot vkopan. Sivobela gladina se je razprostirala vse do okoliških hribov, le tam proti Gorici se je iz gladine dvigal z gozdom porasel otok.
Le nekaj trenutkov je bilo potrebnih, da se je megla razblinila, znova se je prikazala tista njemu ljuba pokrajina tam spodaj. Oddahnil si je, ko je videl, da lepota še vedno obstaja.