voščilo

Ženska (cikel)

srebrna
ob robu
kuhaš samo zase

ko najdeš sebe
hočeš proč

pozabljena
zaman iščeš sonce

***

Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
požiraš tišino

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš

odrineš se daleč
za rob čistine

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Pozabljena

spotikaš se ob lastne vzdihe

v praznini e-pošte
pestuješ domotožje

med prsti
ti podrhteva
orumenel list

pogled utapljaš
pod gladino črk

z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo

v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj

zaspiš zvita v klobčič mor

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

***

stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime

zgrbljena vase
zakleneš besede

dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica
.
.

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

Tanka (blišč zlate igle)

Blišč zlate igle.
Pod starinskim klobukom
razbrazdan obraz.
V presladkani kavici
utapljaš slutnjo konca.

Zmaj, pik in tai či

Bolna od osamljenosti sedim na klopi v skoraj praznem parku. Nočem misliti o sebi. Nočem se primerjati s Charlotte iz Francoskega testamenta. Z njeno pretresljivo usodo. S Charlotte, ujeto med Francijo in Rusijo, med kolesja dveh vojn, med posilstvo in režim. Med drobce ljubezni, ki kot blaga začimba blažijo krutost in ustvarjajo lažno prevaro o možnosti svobodnih odločitev. Namesto v knjigo, ta mi odprta leži na kolenih, strmim v kažipot cvetnega prahu, ki se vrtinči navzgor proti prostrani jasnini.
Mimo pride mlada družina. On visok, na kratko postrižen, kljub džinsu in vetrovki daje videz uspešnega poslovneža. Ona je krhka, svetli lasje ji svedrasto padajo prek ramen. Ne bi ji prisodila več kot petindvajset let. Oblečena je v pajkice in tuniko iz mehkega flisa. Za temnimi očali slutim pogleda, ki ljubeče sledita otroku, obutem v nove superge s sijočima lučkama, pravzaprav kljukicama, ob strani. Deček se podi po pokošeni travi, na dolgi vrvici vodi pisanega zmaja, ki se dviga visoko med krošnje platan.
Srce se mi razleze v prsnem košu in sončni pletež postaja prijetno topel.
Nedeljsko popoldne. Oče in mama sedita za kamnito mizo v senci gostega latnika. Mama iz krep papirja šiva kroge in jih spleta v barvito kito. Oče z enakim papirjem oblači v križ zbiti letvici. Z bratom sediva zraven in tiho zadržujeva dih. Potem oboje združita. Mama z nekaj navskrižnimi šivi pritrdi pisan rep ob en vogal in drugemu doda dolgo vrvico. Midva v en glas zakričiva - ZMAJ! Sledijo dnevi igre. Radostno se podiva naokrog, visoko nad nama poplesuje dolgorepi zmaj. Najlepša so jutra, ko nama rosna trava umiva stopala. Prav rosa je kriva, da preprosta igrača razpade.
Mlada človeka sedeta na bližnjo klop. Držita se za roke in polglasno kramljata. On dvigne pogled, nasmehne se in pokaže visoko med veje. Tam veverica s košatim repom spretno krmari svoje vratolomne skoke z drevesa na drevo. Mladenka se zvonko zasmeje. Tudi deček se smeje. Zmaju poje pesem o Zmaju.
Opazujem jih s kančkom zavisti. Vračam se štiri desetletja nazaj. Midva si ne moreva privoščiti česa podobnega. Zaradi varstva sva ukleščena v nasprotni izmeni. Otroci imajo tako vedno enega od naju, nikoli obeh. Hudo je. Skoraj ne poznava se več.
Otrok krikne. Starša se zdrzneta. Skočita pokonci. Oče je v dveh korakih ob njem. Dvigne ga v naročje. Mama, vsa prestrašena, išče vzrok za glasen jok. Opazi mesto pika. Osa.
- O Bog, kaj če je alergičen? Lahko umre. Takoj mora k zdravniku! z vreščavim glasom prepričuje moža. Ali naj pristopim in jima povem o hčeri? Morda ju lahko pomirim.
Niti šest mesecev ni stara. Smo na moževem domu visoko v hribih. Z deklico sediva v senci pod lipo. Zrak je nasičen s prijetnim vonjem njenih cvetov. Pribrenči osa. Nekajkrat naju obleti. Spusti se na otrokovo nogo. Obmiruje. In piči. Mala neutolažljivo joka. Obraz ima zaripel in moker od solz. Popade me strah. V žlički me stiska. Skoraj ne morem dihati. Do mesta in dežurnega zdravnika je daleč. Bolečine ji lajšam z edinim, kar mi je na voljo, v kisu in vodi namočeno plenico. Vreščanje se umirja v jok, potem utihne, le tu in tam zahlipa. Oddahnem si.
Ne, nič ne bom rekla. Bolje, da sem tiho. Nočem, da me imata za vsiljivko, za staro vsevednico, ki se v vse vtika.
V parku je tiho. Na travi leži pozabljen zmaj. Sonce mi vztrajno krade senco. Ko se razleze čez celo klop, zaprem knjigo. Vstanem in se počasi odpravim proti domu.
Ob poti, posuti z grobim peskom, zagledam soseda. Njegovi gibi so v skladnem sozvočju s soncem in zelenilom, ki ga obdaja. Vadi tai či. Začudeno se spogledava, nasmehneva se, izmenjava pozdrav, mu dodava nekaj obrabljenih fraz. Pridruži se mi in odpraviva se v staro vilo na robu mesta, kjer sta v drugem nadstropju najini samotni gnezdi. Upam, da že jutri premagava razdaljo širine hodnika, ki naju loči.

Haikuja

zametek svita
na ustnicah spečega
porojen nasmeh
.
.
noč brez sna
navdih zapoje
s pticami
.
.
(prvi je pohvaljen, drugi objavljen na 16. natečaju APK)

Tanka (večerni polmrak)

Večerni polmrak
s šip briše poslednjo sled
sončne pozlate.
Za trpek nasmeh skrivam
bedo samote v dvoje.

Mogočni svet Trnovskega gozda - Golak

.

.

.

.

.

.

.

.

Lepo nedeljsko popoldne.

tretji del in konec

Mogočni svet Trnovskega gozda - Golak

.

.

.

.

.

.

.

.

.

drugi del

Mogočni svet Trnovskega gozda - Golak

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.
prvi del

Čenče

Smešno hitro se širijo
barvno neusklajene novice.
Klop (glavni junak)
me je poljubil pod koleno.

Navzgor ukrivljeni kotički ustnic

Še preden zazvoni budilka,
se noč izmuzne
skozi ključavnico svita.
Počasi jo mahne
prek travnikov.
.
Dremav oblak
izpusti nekaj kapelj.

Z nebesne modrine
mežika sonce.
.
Veter žvižga.
Viže pretaka v kanček
neoskrunjene lepote.
.
Iz skodelice
se vrtinči vonj
turške kave.

.
.

Hiša ob potoku 28 - Tavelika

pohabljen piščanec
frfota
ob prevrnjenem kolesu


mali tarna
nisem kriv
to neumno pišče


deklica
bi najraje sedla k bratu
in zajokala


zvečer
se vrne mama
o moj Bog
saj sem vedela
vedno kakšno skuhata


kazalec uperi v deklico
ti bi morala imeti pamet
ti si velika


otrok se izmuzne v hlev
zleze v jasli
s prsti gre teličku
skozi mehko dlako

.
.

Pozabljiva tetka

Postalo ji je neznosno vroče. Tisti trenutek si je želela biti čisto majhna, nevidna, postati Liliputanka. Tako, da bi bil njen obraz le drobna redeča bucika .
Dekle na drugi strani pulta ji je prijazno prigovarjalo:
„Saj ne more biti nič hudega. Morda se je zamazal čip. Ali ste danes že kaj plačali s to kartico?“
„Ne, ne, seveda ne,“ je pohitela v strahu, kdaj pride z druge strani pulta:“Ste prepričani, da imate denar na tem računu?“
Vendar se ni zgodilo tako. Prijazen deklič ji je z nasmehom na obrazu svetoval:
„Pojdite na bankomat in tam dvignite gotovino.“
Zunaj na svežem zraku je nekoliko laže zadihala. Postalo ji je manj vroče. Vendar ni bila povsem brez skrbi.
S tresočo roko je vstavila kartico in s še bolj tresočimi prsti odtipkala potrebne podatke.
Na ekranu se je izpisalo: „Kartica ni veljavna.“
Uf, kako se je razveselila. Sama pri sebi se je nasmehnila in si potihem zašepetala:
„Kako sem mogla pozabiti?“

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
goltaš tišino

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš


odrineš se daleč
za rob čistine

Pod črto

takrat si zagrizla
jabolku
v rdeče lice
___________

zdaj je (še) šepet
preglasen

in molk
ti pod prsnico
vtira obup

pometaš črepinje

slutnje odrivaš
za robove
čistine

Haibun (ne morem zaspati)

Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se, na svoji poti v jutro, nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.


nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine

Bralka

junijski dan
si meša koktajl iz sapic
in sončne penine

latnik
v odprto knjigo riše
gibljivo satje

svetloba
s prodorno ostrino
tanjša sence

med platnice te vsrka
svet
rojen na prepihu črk*



*(naslov in zadnji verz
pesmi Nevina Birse)

Hiša ob potoku - Dopisovanje

deklica piše
pazi
da so črke enako velike
in strumne kot vojaki

piše o potoku
šoli
Tarzanu
in svojem škrlatu*
ki bujno cveti
v odsluženem bukalu*

teta položi list
ob svojega
v kuverto
naslovljeno na V.P. Bitola

potem čakata

mladi graničar odgovarja

sestrični piše o mestu
meji
avtomatu Thomson*
nočni straži

in čisto na koncu

mirno spi
saj jaz pazim nate
in na našo domovino

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Slow dance

prosojno jutro
mlakarici se zibata
in tiho trkljata
druga ob drugo

trepetava
luč
lije z neba
prek tolmuna drobi
sončne razsevke

vetrc trosi vonjave trav

:)(:

Ljubi, ne ljubi.
Pomladni veter v parku
drami marjetke.