sreda, 07. avgust 2013

Radosti otroštva

Danica je bila nežna in zelo občutljiva punčka, ki je globoko čutila. Bila je dovzetna za majhne dogodke, katerih marsikdo še opazil ni. Občudovala je naravo. Že toplo sonce in rahla sapica sta ji pomenili užitek, celo srečo. Rada je imela živali in se z njimi igrala.
Ob vrnitvi z Rodin je mama prinesla kokoš. Ta je spomladi ubogala klic narave in postala je koklja. Nanca je šla v sosednjo vas, kjer je kupila osem oplojenih jajčk. Položila jih je v gnezdo in nanje položila kokljo, ki jih je pridno grela. Prišel je dan, ko so se izvalili drobni piščančki. Bili so ljubke, rumene kepice, ki so neprestano čivkale. Kokošja mama je lepo skrbela za svoj naraščaj. Pognala se je v vsakogar, ki se jim je preveč približal. Danici so bile drobne živalce všeč, stegnila je ročico in skušala pobožati eno izmed čivkajočih kepic. Nič kaj vesela kokoš se je zagnala vanjo. Kljuvala jo je v rokico. Ob vsakem udarcu močnega kljuna se je na nežni koži pojavila kapljica krvi. Deklica je prestrašena jokala in klicala mamo. Pritekla je Štefanija, ki je bila v bližini. Nagnala je kokljo, otroka pa vzela v naročje. Pihala ji je v ranice in jo tolažila. Dogodek je bil za malo dobra šola, nikoli več se ni preveč približala hudi koklji. Piščančke je opazovala le iz primerne razdalje.
V sadovnjaku pred hišo je raslo nekaj češnjevih dreves, ki so spomladi prva vzcvetela. Odeta v belino so bila neizmerno lepa. Danica, ki je lepoto občutila kot nežen dotik, je posedala pod njimi in sanjarila. Njena duša je lebdela nekje daleč v svetu te bele idile, oblite z zlatilom pomladnega sonca. Posedala je pod njimi tudi potem, ko so že odcvetele. Opazovala je drobne plodove, ki so se počasi večali. Tako je opazila, da postajajo vse bolj svetli, nežno rumeni in nato vedno bolj rdeči. To je bil trenutek, ko je spoznala, da so češnje nadvse prijetnega okusa. Očka, ki je te drobne plodove nabiral, jih je nekaj spustil na tla. Pristali so v dekličini roki, nosila jih je v usta jih vesela okušala in pri tem pozabljala, da imajo koščice.
Ob žetvi so žanjice odhajale na njive, takoj ko se je zdanilo. Tudi Nanca in Štefanija sta bili med njimi, za njima je tekala Danica, nič je ni moglo ustaviti. Zbudila se je sama, potem je nestrpno čakala, da se odpravijo na pšenična polja. Uživala je v ranih jutrih, opazovala jutranjo zarjo in božala roso, ki je ponoči prekrila rastline. Sončno svetlobo je opazila na zahodu. Prav počasi se je obrnila proti vzhodu; zdaj je lahko opazovala, kako se je sonce počasi dvigalo izza hriba. Potem je zaplavalo na kristalno čisto nebo. Dogajanje je spremljalo nešteto glasov. Daleč najljubše ji je bilo petje drobnih ptičkov v grmovju ob potoku. Postajalo je vedno topleje. Tako prijetno je znalo božati sonce. Ona je razigrana tekala po strnišču in klepetala z žanjicami. Pozneje, ko je pritisnila vročina, so ženske odšle domov. Vesele, da je žetev za tisti dan končana. Vesela je bila tudi deklica, ki so jo že čakale nove igre in nova sanjarjenja.
Čas košnje je bil zanjo nekaj posebnega, rada se je motala med grabljicami in se predajala toploti poletnega sonca. Veselila se je ob večerih, ko je Pepč spravil seno v kopo. Najbolj jo je vznemirjalo, ko se je pripravljalo k nevihti. Njene velike oči so opazovale odrasle, ki so hiteli v upanju, da rešijo seno suho. Ob tem je postajalo vse bolj temno in je zavel jugo, ki je bil vse močnejši. Potem je zagrmelo in zabliskalo se je, v zraku je bilo nekaj tako nenavadnega, in to jo je prevzelo. Zelo je uživala v teh trenutkih, ki za večino niso pomenili nič dobrega. Poletne plohe so ji bile všeč, rada je tekala po dežju in uživala v prijetnem hladu deževnih kapelj. Strah pa jo je bilo toče, tistih ledenih zrnc, ki so poškodovale rastline in jo boleče pikale. Ne, toče pa res ni marala.
Veselila se je tudi nedelj. Zjutraj so se vsi lepo oblekli in šli k maši. Nedeljsko kosilo je bilo nekaj posebnega, vedno je bilo tako okusno. Potem so bili tu popoldnevi, tako prijetni, saj so v hišo ob potoku prihajali nedeljski obiski. Ti so Danici postajali vedno bolj všeč, kako prijetno je bilo, ko je bila hiša polna. Prihajali sta Nancini sestri in njuni otroci, skoraj vsako nedeljo je prišel bratranec Lojze, včasih so prišli tudi Ofelkovi. Bilo je veselo. Otroci so se igrali in klepetali. Nanca je na mizo postavila dobrote, ki jih običajno ni bilo na jedilniku. Obiskovalci so malo hvalili, kako je pridna in lepa, to ji je še kako godilo. Posebno vesela je bila Aninih obiskov. Ona je bila že velika, nežna in prijazna, že ob prvem srečanju je osvojila dekličino srce. Njenega brata Paola ni marala, ker jo je dražil, velikokrat jo je spravil tudi v jok. Obiskovalci so zvečer odhajali. V dekličini duši so puščali občutke vznesene lepote in prijetnega vznemirjanja.

4 komentarji:

  1. Narava uči in ti daje, in lepa je mladost na deželi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dušan,

    vsekakor, narava še polepša otroška leta :)

    OdgovoriIzbriši
  3. in če samo pomisliš...
    za kaj vse prikrajšani današnji troci
    ko jih že male dajo v jasli... potem pa živijo samo še več ali manj v zaprtih prostorih
    izkušnje pa si pridobivajo - ob računalnikih
    groza
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  4. Res, žal svet vse bolj hiti
    in otrok, ki je doma ne dohaja vrstnikov.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši