nedelja, 30. marec 2014

Spočetje

veter seje svit
mlada luč podrhteva
jutranjici prek obraza

zadnji zavesljaj lune
ogrinja klic prepelice

travnik sanja roso
njen vlažen poljub

v preddverju postava dan
na prosojen strop
prižiga sonce

modrina
zasije
v širok nasmeh

sreda, 05. marec 2014

Svetinja 7

Danes vem, kako rada si me imela, nona. Vedno si mi skušala ustreči, vesela si bila, če si mi izpolnila željo. Tudi tisto, da bi imel liščka, s katero se nisi strinjala.

Lišček

Tiste nedelje je bilo v cerkvi nenavadno veliko vernikov. Marjan se je nestrpno presedal v prvi klopi, zdelo se mu je, da se je ustavil čas. Z očmi je begal po velikem prostoru, tu in tam mu je pogled zataval proti oltarju, tam je na hitro oplazil duhovnika, sošolca, ki sta ministrirala in se za nekaj časa ustavil na kinkajočem cerkovniku. Potem je sledil snopu sončnih žarkov, ki je padal skozi visoko okno in rezal senčno mrakobnost cerkvene ladje. Na levi je na belo steno preslikaval živobarven vitraž, katerega lepota je pričala o nadarjenosti nekega že pred stoletji umrlega gotskega umetnika.
Poslednji blagoslov pojdite v miru je z vonjem kadila odlebdel visoko pod strop. Zahrumele so orgle in se ritmično zlile z ubranimi glasovi cerkvenega zbora. Maše je bilo konec. Ljudje so se začeli ozirati, vstali so in se počasi premikali proti izhodu. Ob kropilnikih so za trenutek postali, se še zadnjič obrnili proti oltarju in se pokrižali. Nato so tiho stopili iz božjega hrama. Otroci, ki so sedeli v prvih klopeh, so odšli zadnji. Igrivo so se zapodili v sončno jutro. Marjan je pohitel, prečkal je vaški trg in stekel v breg. Doma se je preoblekel in pohitel na bližnjo senožet. Z Jožkom, katerega oče je bil stari partizan in partijec, zato mu ni bilo treba hoditi v cerkev, sta se zmenila, da se mu bo po končanem obredu pridružil pri lovu na liščke. Še več, skupaj naj bi tistega dne ujela ptico, ki bi bila čisto njegova.
Fanta sta se brez besed pozdravila in tiho legla v drhtečo senco košate trepetlike. Piš, ki je zavel pod kot safir jasnim nebom, jima je mršil lase. Topel zrak je bil nasičen z opojnim vonjem travniškega cvetja. Marjan je z roko segel v travo, utrgal je bilko, jo ponesel v usta in jo začel grizljati. Od tolmuna na drugi strani travnika se je slišala liščkova pesem. Iz kletke, ki jo je Jožko skril pod staro vrbo, je osamljena ptica klicala družbo. Že čez nekaj minut je v grmovju zafrfotalo. Dečka sta planila pokonci in stekla pogledat. Ujeta ptica je panično zamahovala s prostim krilom in se skušala osvoboditi lepila, ki jo je pripenjalo k limanici. Marjan jo je pazljivo vzel v roke in ji začel čistiti zabeskano perje. Potem je trepetajočo živalco položil v preluknjano papirnato vrečko. Dečka sta jo veselo mahnila proti domu. Njuna volja je splahnela ob pogledu na Pepinin obraz. -Veš, Marjan, nočem da bi ptica živela v kletki. Nesrečna bo, želela si bo odleteti, želela bo v svobodo. Dečkove oči so se napolnile s solzami in potiho je izjecljal svojo prošnjo: -Prosim, nona! Lepo bom skrbel zanjo.
Ni mu mogla odreči. Lišček je ostal, ostala je tudi senca nestrinjanja in legla mednju. Skoraj cel mesec sta bila tih boj. Potem se je Marjam odločil. Tistega jutra je odprl vratca žičnate kletke in z očmi pospremil ptico, ki je odletela visoko pod nebo.
Ni se mi zdelo čudno, da ne živim pri starših. V šoli nas je bilo nekaj takih. Bil je čas, ko so ljudje morali v službo daleč stran, na drugi konec države. Tam jih ni čakalo stanovanji in ni bilo vrtca, kjer bi popazili na njihove malčke. Ti si mi vedno znova prebirala njuna pisma, ki nama jih je sem gor prinašal stari Jošt. Vse slike, ki so bile priložene tem pismom, si zataknila za okvir Srca Jezusovega, ki je viselo v izbi. Veliko si mi pripovedovala o očetu in o tem kako si spoznala mamo. Znala si mi pokazati kako ti je ta mlada deklica, ki jo je oče spoznal tam daleč, takoj prirasla k srcu. Tudi o Alenki si mi veliko govorila. Vedno znova si mi ponavljala, kako radi me imajo, in da ni več daleč čas, ko prideta pome.
Leta pozneje, bilo je prav tako julija, med zadnjimi osnovnošolskimi počitnicami, takrat sta me starša vzela k sebi. Ob slovesu nisi jadikovala, le tvoje oči so bile bolj vlažne in rdeče obrobljene.




Slovarček:
Vieni, vieni bambino, ti compro bonboni. - Pridi otrok, ti bom kupila bonbone*
buro - maslo
carne - meso
grappa – žganje
sigarette - cigareti
uova - jajca
Buh dej – Bog daj
Buh lunej – Bog povrni
mižerja – revščina
zatakmašna obleka – nedeljska obleka



ponedeljek, 03. marec 2014

Svetinja 6

Angel varuh

Cel teden je lilo skoraj brez presledka. Nedeljsko jutro se je zbudilo sivo in zabuhlo od vlage, na pobočje nad hišo so se lepile koprene jesenske megle. Slišalo se je šumenje dežja. Z desne strani hiše, kjer so velike kaplje glasno udarjale na pločevinasto streho stare lope, je enakomerno bobnelo.
Kuhinja je bila prijetno topla. Na velikem zidanem štedilniku, v katerem je že od jutra prasketal ogenj, se je kuhalo kosilo.
Nekaj pred enajsto je dež pojenjal. Nenadoma je postalo nenavadno tiho. Pepina se je vznemirila. Glasno je poklicala vnuka. Ni se ji oglasil. Sama pri sebi je mrmrala:
-Le kam se je izgubil? Oh, ta presneti otrok! Preveč tih je. Ne, to ne bo dobro. Kaj je spet ušpičil?
Takrat je na dvorišču zalajal Tarzan. Na prekratki verigi se je zaganjal proti potoku, ki je ves penast in blaten drl mimo. Divji lajež se je vse bolj spreminjal v srhljivo cviljenje.
Ženska si ni niti za trenutek pomišljala. Urno je stekla po spolzki poti. Spodaj ga je zagledala, otrok je nemočno čofotal v bajerju. Grabil je proti plavajočim vejam, ki jih je odnašala narasla voda.
Pognala se je k utapljajočemu dečku. Nemalo se je namučila, preden ga je uspela trdno zagrabiti in odvleči na breg. Šele potem, ko je bil rešen, je začel neutolažljivo jokati. Stiskal se ji je na prsi in hlipaje spraševal:
-Saj me ne bi pustila? Saj ne bi pustila, da me odnese?
-Oh, Marjan, zakaj me ne ubogaš? Ti nisem rekla, da je voda nevarna? Angelu varuhu se lahko zahvaliva, da si se živ.
Odnesla ga je v kuhinjo, tam ga je na toplem osušila in preoblekla v suha oblačila. Medtem mu je na dolgo pripovedovala o dobrem angelu, ki bedi nad nami. Prav angel ji je s pasjim laježem povedal, kaj se dogaja in kje naj ga išče.
Mali jo je odprtih ust poslušal. Ko je končala, ji je, nekoliko pomirjen in prijetno pogret, rekel:
-Pridi, nona, greva se mu zahvalit!
Naglo se je povzpel po stopnicah. V spalnici je pokleknil ob posteljo in se zazrl v sliko v izrezljanem okviru. Na njej sta bila upodobljena deček in deklica, kako po ozki brvi previdno prečkata potok. Tik nad njima je lebdelo lepo, krilato bitje in ju varovalo.

se nadaljuje ...

nedelja, 02. marec 2014

Svetinja 5


Cepljenje

Prebudilo ga je glasno škripanje lesenih stopnic. Sedel je na posteljo, si pomel oči in pogledal proti oknu, skozi katero je padal snop sončne svetlobe. Že naslednji trenutek ga je prešinilo – cepljenje. Spet je legel in se pokril preko glave.
Pepina je stopila k postelji, mu je razkrila obraz in ga pobožala po od spanja razmršenih laseh.
Šlo mu je na smeh. Široko je odprl oči in stekel po stopnicah v kuhinjo. kjer ga je že čakal zajtrk. Z velikim užitkom je izpraznil do roba polno glineno skodelico svoje najljubše jedi.
Na cepljenje se je ponovno spomnil šele, ko mu je nona v roke potisnila zatahmašno obleko in mu ukazala, naj si obuje nove belo-rjave čevlje. Tiste, ki mu jih je poleti prinesla mama, ko je prišla na krajši obisk. Počasi se je oblekel, obotavljaje si je obul nogavice in porinil noge v še vedno preveliko obuvalo iz mehkega usnja. Nekajkrat si je potegnil z mokrim glavnikom skozi štrleče lase. Medtem ga je Pepina opominjala, naj pohiti, vzel je šolsko torbo, se nasmehnil in zaklical: -Adijo!- Stekel je po strmini, a le do prvih leskovih grmov, ki so ga skrili ženičkinim zaskrbljenim očem. Naprej je šel po polžje. Sledil je pisanim metuljem in stikal za gnezdi. Po brežini je splezal do skale, v njeni razpoki so gnezdile sinice. Ptica ga je opazila in se prestrašeno oglasila. Na hitro se je umaknil, stopil je tako nerodno, da mu je zdrsnilo. Kljub iskanju opore je spolzel navzdol, ustavil se je šele na kolovozu, ki je med vinogradi vil proti spodaj ležeči vasi. Ko se je dvignil, si je začel ogledovati od trave pozelenele hlače in blatne rokave svetlomodre srajce. Z rokami je drgnil zelene madeže, tako da so se ti še globlje vpili v tkanino. Tik pod kolenom se je na hlačnici začela širiti mokra rjavkasta lisa, ki se je hitro večala. Deček si je pogledal v roke in na levem mezincu opazil kapljo krvi. - Kri – ga je prešinilo. Bal se je krvi. Ustnice so mu zatrepetale, oči so postajale vse bolj vlažne. Zatrepetal je in planil v glasen jok. Potem je skozi solze zagledal postavo, ki se mu je bližala, ko je bila samo še za korak, morda dva stran, jo je spoznal, bila je sosedova dekla stara Francka. Ni si pomišljal, obraz si je obrisal v zamazan rokav, s tal je pobral torbo in mimo začudene starke stekel proti šoli.
V razredu je bilo tiho. Pražnje oblečeni in skrbno počesani otroci so mirno sedeli na svojih mestih. Učiteljica je nekam negotovo stala pred tablo. Zdela se mu je bleda. V roki je med tankimi prsti vrtela košček krede, kot bi si želela nekaj napisati, a bi si tega ne upala storiti.
Marjan je tiho zdrsnil na svoje mesto v drugi klopi tik ob oknu. Preplašeno je pogledal proti pisalni mizi, tam je na eni strani stal debelušen zdravnik, oblečen v dolgo odpeto haljo. Na drugi strani je stala drobcena, kot peresce lahka sestra. Svetlolasa z mehkimi kodri se mu je zdela kot angel, a vedel je, da ga videz vara, saj je to nežno bitje zabadalo veliko injekcijo v Ivanovo razgaljeno nadlahet. Ko je pogledal pozorneje, je opazil nekaj trdega v pogledu njenih modrih oči. Zatrepetal je od strahu. Zaželel si je, da bi lahko odšel.
Učiteljica je v enakih presledkih poklicala h katedru Adama, Lojzeta in Andreja. Dečki so med zbadanjem mižali in trdo stiskali ustnice.- Boli.- je pomislil. Takrat se je izpred table zaslišalo Marjan Cigoj! Pogledal je po učilnici, morda le ni slišal prav … Ni si upal naprej. Tako zelo ga je bilo strah, da se je spustil na kolena in se po vseh štirih odplazil v najtemnejši kot pod zadnjo klopjo.
Zdravnik je stopil za njim, kljub debelosti se je spretno sklonil in tolsta roka je poiskala dečkovo ramo, jo trdno zgrabila in ubežnika privlekla na svetlo.
-Pa ga imamo junaka, je rekel zdravnik in ga porinil proti sestri.
Tudi tistega dne si me pričakala vsa nežna in ljubeča: -Ne skrbi, Marjan. Bolečina bo pojenjala. Otroci hitro pozabljajo, zato se ti ne bojo posmehovali. Učiteljica te ima rada, ni ti zamerila. Še najmanj je pomembna obleka, oprala ti jo bom in nič se ne bo poznalo.

se nadaljuje ...

sobota, 01. marec 2014

Svetinja 4

Stric Gušto

V Rožni Dolini sta iz prenatrpanega avtobusa stopila v mrzlo vsakdanjost zimskega jutra. Hitrih korakov sta se napotila proti mesnici, tam je Pepina kupila kilogram najboljše govedine in prosila za dodatno polo oljnatega papirja. Ustavila sta se še v trafiki tik mejnega prehoda in vzela še zadnje, kar sta rabila, dve škatlici cigaret.
-Danes je preveč ljudi, ne bova hitro, še manj dobro prodala, je pojamrala nona.
Res, na pločniku ob stranskem vhodu v Pokriti plac je stala kopica žensk. Nekatere izmed njih so imele ob sebi majhne otroke, ti so se sramežljivo tiščali maminega plisiranega krila in se skušali skriti za njimi. Marjan je bil začuden, ko je med samimi ženskami zagledal tršatega kmeta trdih potez z velikim črnim klobukom. Moški je mimoidočim ponujal žganje, tako da je glasno ponavljal besedico -grappa-. Zadaj v kotu je opazil žensko, ki je imela v cekarju živo kokoš, žival se je sem ter tja prestrašeno oglašala s kokodakanjem. Mimo so hodile ponosno dvignjenih glav goriške šjore. Še dolgo je za njimi vel nek prijeten vonj. Spet druge so se ustavile, vprašujoče rekle za dečka nerazumljivo besedo, kot carne, burro ali uova … Pristopale so bliže k ženskam, si ogledovale robo, potem so se prerekale o ceni, ko je ta postala primerna za obe strani, so iz torbice potegnile denarnice in odštele nekaj lir. Kupljeno je izginilo v globino njihovih nakupovalnih torb.
K Pepini je pristopil starejši gospod in rekel: -Sigarette?
Ona je odkimala, deček ni mogel prikriti začudenja: -Ma, nona, saj imava cigarete.
-Teh ne prodajava, za strica so, včeraj je imel rojstni dan. Takoj, ko prodava, skočiva k njim.
Njun cekar se je počasi praznil. Najtežje jima je bilo prodati meso, šele proti poldnevu je k njima pristopila drobna ženica in se zelo hitro pogodila za tisti kos najboljše pečenke.
Odhitela sta v predmestje. Ulice so postajale ožje, vrtovi večji, hiše slabše ohranjene.
Pričakala ju je teta, ki je hitela s pripravo kosila. V naslednjih desetih minutah se je hiša napolnila, najprej so prišli domov štirje šolarji. Torbe so zagnali na klop ob štedilniku in vsi neučakani sedli za veliko mizo. Počakati so morali še očeta in tri starejše brate, ki so bili vajenci vsak na svojem koncu mesta.
Gušto je bil vesel sestrinega obiska, še bolj tistih dveh zavojčkov cigaret, ki mu jih je stisnila v roko. Kar nekajkrat se ji je zahvalil zanje.
Teta je postavila na mizo velik lonec s paradižnikovo omako prelitih makaronov. Na kratko so pomolili in začeli jesti. Otroci so bili tiho, starejši so se menili o tem in onem; mižerji in bolezni tete Melanije. Marjan, navajen okusne nonine hrane, je s težavo požiral slabo kosilo in vlekel na ušesa. Zabolele so ga stričeve besede:
-Tamladi te izkoriščajo. Lepo nadlogo so ti naložili.
-Nimaš prav, mali mi je na tisti samoti v veliko veselje in uteho, se mu je zoperstavila sestra.
Deček je odložil vilice, velike oči je uprl v nono in vprašal:
-Greva domov?
Potem je prišel čas, ko sem moral v šolo. Nisem čutil prevelike želje po mirnem posedanju v ozki leseni klopi, ki me je tam čakala še iz časov kraljevine Italije. Edino, kar mi je bilo všeč, je bilo druženje z otroki iz obeh vasi in vznemirljive poti po samotni strmini.

Božje oko

Zdolgočaseni otroci so pogledovali skozi okna. Zunaj je divjala burja. S sabo je nosila zgoraj na planoti ukradene mraznice. V razredu je bilo hladno, saj ga dotrajana peč ni zmogla ogreti. Otroci so si trepetaje pihali v od mraza pordele prste in brezvoljno barvali. Marjan je užival. Rad je risal. Učiteljica ga je vedno pohvalila. Njegove risbe je z risalnimi žebljički pripenjala na stenčas.
S premrlo roko je na hrapav list narisal oblak. Želel si je belega, a barvica ni pustila sledi, vzel je sivo, ta je bila vidna, a se mu je zdela pusta. Zato mu je kuštrave robove obarval svetlomodro. S treh strani ga je prebodel s puščičastimi oranžnimi in rumenimi žarki. V sredino je skrbno izrisal trikotnik, iz katerega je gledalo veliko oko. Zadovoljno se je zravnal in občudoval svoji izdelek.
-Kaj si narisal? se je zadrla prestrašena učiteljica. Divje je hlastala za zrakom. Kazalo je, da se bo vsak hip zadušila. Zaškrtala je z zobmi in besno zakričala: -Beležko!
Pero je ihtavo potopila globoko v črnilnik in začela pisati. Členki prstov so se ji pobelili in pero se je razkrečilo od pritiskanja.
Prestrašen deček ni vedel, kaj je naredil narobe. Zatrepetal je. V glavi so mu zaplesale čudno pomešane misli. Z velikimi očmi je opazoval učiteljico. Ta mu je pomolila beležko: -Daj noni! Naj podpiše!

In si podpisala, zraven si me tolažila: -Nič ne maraj otrok, danes je tak čas. Božje oko, kar gospodu župniku pokaži. Boš videl, kako bo vesel.
se nadaljuje ...