četrtek, 04. julij 2013

Hripa

Lep dan je bil, bilo je jasno in sonce je prav prijetno grelo, skoraj preveč toplo je bilo za oktober. Vstala je zelo zgodaj, pohitela je z delom v hlevu. Potem je skuhala polento, veliko jo je treba za njeno številno družino, jedli so jo z mlekom. Žal je njihova Liska breja, zato ga je namolzla premalo. Lačni otroci so si želeli dovolj hrane, ker te ni bilo, je mleko razredčila z vodo in mu dodala ščepec soli, tako otroci vsaj nekaj časa niso čutili lakote.
Po zajtrku so šli na njivo, veliko koruze je bilo treba pospraviti, jo olupiti, splesti kite in jih obesiti na suho pod streho.
Kosila ji je uspelo narediti dovolj, res je lahko srečna, da je še dovolj zelenjave. Nihče ni šel od mize lačen.
Popoldne, ko se je ravno odpravljala na njivo, je prišla po vodo Tinca Bričeva. Za nekaj kratkih trenutkov sta poklepetali, povedala ji je, da je v Gorici slišala o neki čudni bolezni, pravijo ji hripa. Zelo je kužna, veliko ljudi je že zbolelo in zelo veliko jih je umrlo. Strah jo je, upa, da jim Bog prizanese s to preizkušnjo.
Sinoči je Pepč legel k njej, želel si je nežnosti, kako rada bi se prepustila njegovim dotikom in z njim odplavala v višave užitkov. Ni šlo. Tako strah jo je bilo, da bi dobila še enega otroka, še ena lačna usta. Vsa trda je čakala, da je on končal, ob tem pa prosila Boga, naj je ne kaznuje s še eno nosečnostjo, že tako so njuni otroci večkrat lačni kot siti. Rada ima svoje otroke in hvali Boga, da jima jih je dal, in prav zato si jih ne želi še več.
Zjutraj, bilo je še temno, jo je prebudilo Adelmino kihanje. Vse skupaj se je začelo tako nedolžno. Samo kihanje in malo toplejša je bila. Ni se vznemirjala. Deklici je pripravila čaj in jo pustila počivat. V urah, ki so sledile, se je otrokovo stanje hitro slabšalo, vročina je skokovito naraščala, dihanje se je spremenilo v hropenje. Mala je izgubila zavest. Naredila je vse, kar je mislila, da bi otroku pomagalo. Ovijala jo je v mrzle obkladke. Skušala ji je znižati visoko vročino, ki je kuhala njeno drobno telo. S čajem ji je velikokrat navlažila razpokane ustnice. Pepč jo je dvignil v naročje, ljubeče ji je božal od potu zlepljene lase. Sedel je na posteljo in jo umirajočo nežno držal v naročju, njena glava je slonela na njegovih prsih, prav tam, kjer se je čutilo bitje njegovega srca. Izdihnila je v njegovem varnem naročju. Nežno jo je položil na ležišče.
Ob njeni glavici je prižgala svečo, katere plamen je svetil njeni duši na poti v nebesa. Vsi so klečali in molili zanjo, njihova lica so močile solze, v njihovih srcih je bila žalost, v dušah je zevala praznina.
Karbidovka, viseča na steni nad veliko mizo, je metala hladno modrikasto svetlobo čez veliko kuhinjo. Zunaj je bila oktobrska noč, slišala je sovo, ki je skovikala nekje v bližini, njen glas ji je prinašal slutnjo bližajoče smrti. V srcu jo je bolelo, bilo jo je groza, ... le kaj jim pripravlja Nebo?  
V vasi je bilo vse strah, mrličev je bilo vsak dan več. Hišo na robu vasi so spremenili v bolnišnico, ki ni zaslužila tega imena, vsakdo, ki so ga odnesli ali odpeljali tja, je bil zapisan gotovi smrti. Ljudje se niso več družili, še pozdravljali se niso. Zaželen je bil čim prejšnji pokop mrličev, krste so bile preprosti, doma zbiti zaboji, ni bilo pogrebcev, ki bi mrtve spremljali na njihovi zadnji poti. Strah in groza pred smrtjo sta bila prevelika, niso si upali niti iz svojih hiš.
Adelmo so pokopali popoldne, pospremili so jo le kaplan in domači.
Že zgodaj zjutraj je zbolela Jerica. Spet se je začelo s kihanjem in rahlo povišano vročino. Iz minute v minuto je postajalo vse huje, tokrat je bila v skrbeh že od samega začetka, in vendar ... kaj je lahko storila? Goreče je molila, prosila je Boga za njeno zdravje, prosila ga je, naj ji ne vzame še nje.
Pred desetimi leti so jo nesli h krstu. Na vprašanje starega duhovnika, kako bo otroku ime, je babica pohitela:
»Jra bo.«
»Kaj? Še nobenega otroka nisem krstil s takim imenom in tudi tega ne bom,« se je hudoval župnik. 
Pepč, ki je bil vedno miren, je pojasnil:
»Mislili smo, da bo Jerica, doma bi jo pa klicali Jra.«
Župnik je bil s pojasnilom zadovoljen, dodal je le:
»Tudi doma jo lahko kličete Jerica.«
Mož ji je o tem pripovedoval, ko se je z malo vrnil od krsta; ona se je ob tem prisrčno nasmejala.
Deklica je trpela, ona ji je lahko le lajšala muke in trepetala za njeno življenje. Vedela je, da ni veliko upanja. To je vedel tudi oče, ki je ves skrušen sedel ob otroku in z molitvijo prosil Boga za njeno zdravje.
Zunaj je v tišino noči skovikala sova ...  
Mala bolnica je v ranem jutru borila svoj poslednji boj. Starša sta bila nemočna, nista ji mogla pomagati. Sedela sta ob umirajoči, ki je vsa vročična hlastala za zrakom. Na njenih ustnicah se je pojavila krvava sled. Umrla je pred njunimi obupanimi očmi in očmi prestrašenih sestric in bratca. Še preden so jo pokopali, sta zboleli Marička in Anica, tudi pri njiju se je začelo enako. Smrt je prišla zelo hitro. Anica je preminila že čez nekaj ur. Marička je trpela več časa, žal tudi pri njej ni bilo upanja na ozdravitev, bilo je le kruto trpljenje, ki je mučilo vročičnega in hropečega otroka. Potem jo je odrešila smrt.
Nesrečna mati se je spraševala:
„Zakaj? So najini otroci podhranjeni in zato manj odporni?“
Družina se je utaplja v solzah, lahko so le molili, žalovali in trepetali, kdo bo naslednji. Ni bilo načina, da bi kaj spremenili. Ni bilo zdravil, ki bi premagala to strašno bolezen, ki je morila in pri tem ni izbirala. Morila je otroke, pred katerimi bi moralo biti še celo življenje. Iz vasi ni bilo nikogar, da bi povedal, kaj se tam dogaja, velikokrat je slišala zvonjenje, zato je vedela, da umirajo tudi v drugih hišah. Tudi Pepč je zbolel in najstarejša sedemnajstletna Tinčka je prav tako obležala, upanje je dokončno umrlo. Negovala je bolne, skušala jim je olajšati poslednje ure, toda prihodnosti ni videla več. Ni imela časa za razmišljanje in tudi ni zmogla več.
„Oh, kdaj bo konec te strašne more?“
Najmlajšo Danico je posadila na ležišče k očetu, ki se je zgubljal v blodnjah zaradi visoke vročine. Deklica je bila pridna, tam je mirno sedela, ko ji postalo dolgčas, se je igra s prsti. Nekaj je pripovedovala očku, ki je ni poslušal. Ostali otroci so ji skušali pomagati. Veliko stvari je bilo treba postoriti na kmetiji. Bala se je slabega vremena. Kaj, če ji ne uspe pospraviti koruze? Potem jih čaka lakota …
Zunaj je vedno znova skovikala sova, ptica je oznanjala smrt, ona je vedela, da je prerano upati.
V nedeljo ni šla k maši, kljub temu je molila več kot kadarkoli v življenju. Boga je prosila, naj ji pomaga, naj dovoli živeti njeni družini, naj odžene smrt. Njena molitev ni bila uslišana.
Zjutraj je zbolela Štefanija, rojena na Štefanovo pred petnajstimi leti, kot datum rojstva so ji napisali prvi januar, tako je bila uradno leto mlajša. Popoldne so kihale in počasi tonile v vročičnost tudi Lucija, Rozalija in Johana. Njihovo počutje se je vidno slabšalo. Spustila se je tema, noč, ki ji je sledila, je bila ena najstrašnejših v hiši. Smrt je pokosila vse tri deklice, ki so bile še pred nekaj urami zdrave. Obupana je stopila k moževi postelji in v upanju na samo besedico tolažbe, ki bi ji pomagala preživeti, povedala, kaj se je zgodilo z njunimi deklicami. On pa se je zgubljal v blodnjah, na njene besede je odgovarjal le:
»Tiho bodi, Nanca, in pazi na otroke.«
Ponoči je zbolela Angela, vedno resna in zamišljena deklica. Slabo sta se počutili tudi Vida in Tončka.
Zunaj se je v temno noč oglaša sova, njeno skovikanje je bilo tako zlovešče ... grlo ji je stiskal strah.
Mora se je nadaljevala, jokala je, molila, ... nič ni pomagalo. Objokovanju Angeline smrti se je že po nekaj urah pridružila še bolečina ob izgubi Vide in Tončke. Zboleli sta Lojzka in Pavla. Tako kot sta vedno tičali skupaj pri igri, jima je usoda namenila tudi skupne zadnje trenutke. Mami pa še eno bolečino, ki ji je trgala srce.
V pomoč ji je bil sosedov Francelj, ni ga bilo strah bolezni in smrti. Mladenič je rad pogledal za Tinčko. Še vedno je upal, da njegova ljubljena ozdravi in postane njegova nevesta. Rad je pomagal njeni materi. Zbijal je preproste zaboje za krste, v katerih so pokopavali umrle. Opravljal je vsa moška dela. Potem pa stopil k postelji svojega dekleta, molil in upal, da bo ozdravelo.
Samo teden je minil, odkar je za vedno odšla Adelma. V tem času groze so iz hiše ob potoku odnesli deset majhnih krst in temu še ni bilo videti konca. Pepč in starejši dve so bili nekaj ur boljši, upala je, ... potem se jim je stanje močno poslabšalo. Zvečer je umrla Tinčka, tik pred smrtjo je bila pri zavesti, v njenih očeh je videla strah, videla je prošnjo:
» Pomagaj mi, mama!« so govorile njene oči.
Dekle je vedelo, kaj se dogaja. Vedela je, da za vedno odhaja. Ob njeni smrtni postelji je bil tudi njen ljubi, držal jo je za roko in si za trenutek zaželel oditi z njo. Ona je bila mrtva. Francelj in Nanca sta sedela ob mizi, nista imela besed, ki bi si jih lahko rekla v tolažbo. Sedela sta in molče žalovala.
Zunaj je bila noč in sova se je oglaša čisto blizu hiše.
Z grozo je opazila, da je zbolel Pepček, edini fant med številnimi deklicami. Njen petletnik je bil nabrit, na njegovih ustnicah je vedno igral vesel nasmeh. Sedaj so njegovo telo zapuščale moči, razpokane ustnice niso več silile v nasmeh, njegova dobrodušnost je izginila v blodnjah. Upala je, da bo dečku prizaneseno, ker je bil vedno zunaj na zraku in soncu. Njeno upanje se je zjutraj sesulo kot hiša iz kart.
Tiho, skoraj brez pogrebcev, so odnesli na pokopališče še tri krste, za vedno so odšle še tri njune deklice.
Potem je umrl mali, kako jo je bolelo, ko so drug za drugim za vedno odhajali njeni otroci.
„Kdaj bo temu konec? Ko bi bil vsaj Pepč zdrav.“
Francelj jo je skušal potolažiti:
»Saj bo bolje, Nanca, ta groza ne bo trajala večno.«
Ob tem pa je videla, kako je obupan, govori ji je besede, katerim niti sam ni verjel. Bili so trenutki, ko je pomislila:
„Kaj pa mi Bog še lahko vzame? Naša hiša je prazna. Sprašujem se, zakaj? Sem Boga užalila, ker si nisem želela še več materinske sreče? Ali nas je bilo preveč lačnih ust in je podhranjenost pripomogla k manjši odpornosti, tako da je imela smrt lahko delo?«
Zunaj je bila temna noč. Tako tiho je bilo, ... ni bilo slišati skovikanja sove.
Že zjutraj ji je posijal žarek sonca. Štefanija se ji je rahlo nasmehnila. Potem … Pepč, tudi njemu je bilo bolje.

3 komentarji:

  1. Hripa - Španska gripa, ki je morila ob koncu prve svetovne vojne.

    OdgovoriIzbriši
  2. berem na glas...
    in oba z možem - jočeva...
    in sončna nedelja nama ne more ustaviti solz...
    hitim dalje... v upanju, da bo naslednja zgodba spet bolj polna Življenja
    hvala
    gita

    OdgovoriIzbriši
  3. Bila je neizmerna bolečina,
    ki jo je čas omilil, seveda
    družina ni pozabila.
    Tudi pravnuki in prapravnuki
    jo poznajo, a njih ne boli.

    Vse naslednje zgodbe so veliko manj črne (samo življenjske so)

    OdgovoriIzbriši