»Drejc, potem si se odločil?« je po krajšem premisleku vprašala.
»Sem, drugače ne bo šlo. Dolgovi so mi zrasli preko glave,« ji je žalostno odgovoril. »Zelo hudo mi je. Pogrešal bom Lojzo in otroka.«
»Davki so vsak dan višji, dela ni nobenega … vseeno premisli. Morda le najdeš kakšno rešitev,« mu je svetovala Marjuta.
»Midva sva ti pripravljena pomagati,« je pristavil Giovanin. »Po svojih močeh.«
»Res nam bosta morala pomagati, ne gre za denar. Mislila sva, da bi vidva vzela Cvetka k sebi.«
»Kako? Zakaj pa, saj Lojza ostane doma?«
»Za deklo grem k Bogataju. Anico lahko vzamem s sabo. Dveh otrok pa si Bogataj noče nakopati. Zato sva upala, da Cvetko lahko ostane pri vaju,« je žalostno pojasnila Lojza.
Marjuta je pohitela z odgovorom: »Za Cvetka rada poskrbim. Še vedno pa mislim, da ne delaš prav.«
Potem so se dogodki vrstili z vrtoglavo hitrostjo.
Cvetko je prišel na kmetijo in se hitro vživel. Drejc je prodal svoje imetje, poravnal dolgove in odšel v Ameriko. Upal je, da bo tam našel srečo.
»Ko bom zaslužil dovolj, vas pokličem k sebi,« je obljubil pred odhodom.
Nesrečna Lojza je z malo Anico odšla za deklo k tujim ljudem v sosednjo vas.
Leta so tekla. Ninčko je prerasel šolske klopi. Pridno je delal na domači kmetiji.
V tistih dneh je Tonče odslužil vojsko, vrnil se je domov. Na kmetiji so bile tako še ene pridne roke.
Iz Amerike je prišlo pismo, stric je pisal: »Znašel sem se, namestil sem se pri irski družini. Zaslužim toliko, da nisem lačen. Verjamem, da bom našel boljše delo. Potem vam pošljem nekaj denarja.«
Za družino bi lahko bil to čas miru. Čas brez večjih skrbi, žal ni bilo tako.
Fašizem je vedno bolj pritiskal na Slovence. Za družino so prišli dnevi tesnobe in strahu.
Na kmetijo so večkrat prišli karabinjerji. Zasliševali so strica Ivana. Brskali po hiši. Našli pa niso ničesar. Vendar si niso pomišljali, odgnali so ga v zapor. Nekaj dni so ga tam zasliševali, potem pa izpustili. Domov se je privlekel pretepen, premražen in izstradan.
»Zakaj,« so se spraševali domači.
Nekje izrečena beseda, morda v gostilni zapeta slovenska pesem in stric je postal sumljiv. Sledila so zaslišanja in preiskave v hiši. Nesrečnega fanta bi lahko za dolgo strpali v zapor, brez kakšnih koli dokazov. V tistih časih si zelo hitro končal v zaporu. Na svobodo je vodila veliko težja pot.
Na kmetiji je zavladal strah.
Sledili so resni pogovori v družinskem krogu. Kmalu je padla odločitev: »Ivan mora proč!«
Edina možnost zanj je bil beg čez mejo v Jugoslavijo. In vzela ga je noč.
Čez nekaj časa je prišlo njegovo pismo. Pisal je, da mu je dobro. Dela … našel si je kletno sobico. Zadovoljen je, čeprav ni tako, kot je bilo doma. Pisma so prihajala redno. Družina si je spet nekoliko oddahnila.
Eno izmed pisem, poslano približno eno leto po begu, jim je prineslo veselo novico: »Spoznal sem dobro dekle. Micka ji je ime. Nameravava se poročiti.«
To je bil vzrok, da je stric Ivan za vedno ostal v Ljubljani.
Drejc ni nikoli zaslužil dovolj, da bi poklical družino k sebi. Čez nekaj let se je ob pomoči neke dobrodelne organizacije, ki mu je plačala prevoz, vrnil domov. Še vedno reven in bolan. Z ženo in Anico so zaživeli skupaj. Tolkli so revščino. Na zunaj je kazalo, da so srečni, da so lahko skupaj. V srcih so si bili tujci.
Cvetko se je odločil ostati pri teti na kmetiji. Izučil se je poklica. Odselil se je šele po svoji poroki.
Stric Ivan je po vojni prišel na obisk z že petčlansko družino. Stiki so se ohranili. Otroci so radi prihajali na kmetijo, še raje so se vračali v mesto.
Mladi so odrasli. Marjuta in Ivan sta umrla, stiki so postajali vse redkejši, dokler niso povsem zamrli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar