Pomlad je prinesla veliko sonca. Posejala je cvetje, svež vonj je lebdel v zraku. Slišalo se je ptičje petje. Življenje je zajelo sapo in postalo živahno.
Družina se je lotila kmečkih opravil. Delali so od jutra do noči. Utrujeni so legli in po dolgih zimskih mesecih nespečnosti in nočnega tuhtanja trdno zaspali. Delo in skrb za kmetijo sta jim polnila ure z veseljem do življenja. Žalost je bledela.
Nanca je garala, delala je več, kot je bilo treba. Želela je pozabiti.
Danica je hodila povsod za njo. Mama ji je spletla kitki, svetli lasje so ji vedno znova uhajali in se svobodno kodrali okrog obraza. V očeh sta ji sijala mir in nedolžna sproščenost. Bila je izrezan oče, visoka za svojo starost, svetlolasa, modrooka, tudi njene poteze in kretnje so kazale njuno podobnost. Mala je bila boječa, ob srečanju z neznanci se je skrivala za staršema ali sestro.
Štefanija jo je imela rada, vendar se je do nje obnašala kot odrasli, bila ji je skoraj druga mama.
Pepč je skušal živeti v sedanjem trenutku, vedel je, da je tako najbolje.
»Preteklosti v resnici ni več,« si je dopovedoval. »Prihodnost pa je še nepopisan list. Kaj mi lahko prinese?«
Skušal je odmisliti preteklost. Delal je, da bi pozabil, da bi pobegnil žalosti. Ni šlo. Razmišljal je o prihodnosti ... Skrbelo ga je, ker je prišla Primorska pod Italijo. Zelo slabe občutke je imel ob tem, slutil je trpljenje, ki se je z naglimi koraki bližalo.
Iskal je mir. Garal je na domači kmetiji in na posestvih grofa Coroninija. Ob slabem vremenu je popravljal hišo, ki je bila pred vojno premajhna. Zato je takrat dozidal še štiri prostore, sedaj so bili prazni. Ustvarjali so bolečino in občutek izgube.
Posejano je raslo. Kazalo je na dobro letino.
Nekega majskega dne je prišel na obisk Lojze, Nancin bratranec. Prinesel je malo, lisički podobno kepo, s košatim repom in toplim pogledom, ki so jo poimenovali Pazi.
Od dne, ko je prišel k hiši, je imela Danica dobrega prijatelja in družbo pri igri. Vedno je bil z njo, tako prijazen in zvest.
Ni komentarjev:
Objavite komentar