Vodnjak

Pepč je popravljal kolo starega voza, z mislimi je bil pri delu. Delal je natančno, ni si hotel privoščiti napak, ki bi ga stale časa in denarja.
Njegovo veselo žvižganje je kazalo, kako dobro je razpoložen. Od časa do časa je pogledal k najmlajši, ki se je igrala pred lopo nedaleč stran. Pestovala je novo punčko, ki ji jo je prejšnji večer sešila Štefanija. Igračko je klicala Marička. Glasno se je z njo pogovarjala, jo nežno ujčkala in ljubeče uspavala. V Pepčevem pogledu, ki je božal hčerko, je bila ljubezen in bil je ponos očeta na lepega in prisrčnega otroka.
Naenkrat je zaslišal kričanje, ki je prihajalo od studenca ... Bolj zbrano je prisluhnil in slišal Nanco in sosedovega Ivana, ki sta se prepirala zaradi vode. Slišal je ženo, ki je sosedu očitala, da je za zalivanje njive porabil vso vodo, zato je nimajo niti za prvo silo.
Ni bil prepirljiv moški, zato ni šel k studencu, da bi potegnil z Nanco. Vedel je, da je dovolj odločna in iznajdljiva …, prav gotovo ne bo kratke potegnila.
Čez nekaj minut je jezno privihrala na dvorišče. Sedaj je bil na vrsti on, da jih pošteno sliši.
»Tako, ti si pa kar tu! Jaz sem se morala pri studencu sama bosti s tistim kradljivim grobijanom.«
»Vem, Ivan ni naredil prav, vendar se ne bom prepiral z njim. Tega nočem, pa tudi zmorem ne.«
Ob tem mirnem in odločnem odgovoru se je njena jeza polegla. Za trenutek je še pogledala k Danici, ki ju je gledala z velikimi modrimi očmi, v katerih se je zrcalilo vprašanje
zakaj.
Nanci je postalo nerodno in si je mislila:
»Pepč ima prav.«
Urno se je lotila dela, ki jo je čakalo. Po vodo je šla čez nekaj ur. Do takrat se je že natekla in brez večjih težav je napolnila škaf.
Naslednjega dne je bila sobota, dan, ko je vozila pridelke na trg v Gorico. Vse je pripravila že zvečer. Zjutraj je vstala bolj zgodaj, nabrala še svežo zelenjavo. Oblekla se je nekoliko bolje in si privezala boljši predpasnik.
Zbudila je malo zlatolaso deklico, jo nahranila, lepše oblekla in ji  počesala lepe lase. Ko je bilo vse postorjeno, jo je posedla na voziček in že sta hiteli proti mestu. Na cesti nista bili sami, veliko žensk je peljalo pridelke v Gorico. Nanca je vse pridelke oddala sestri Ani, ki je bila branjevka na tržnici.
Sestri sta si na hitro izmenjali novice. Ana je potožila o težkem življenju, o pomanjkanju, ki ga trpi njena družina, pritoževala se je čez moža in njegov način življenja in na koncu vsa obupana dodala:
»Še v grob me bo spravil.«
Ana je bila leto mlajša, pri izbiri moža ni imela najbolj srečne roke. Pepi je bil lep, postaven, vedno nasmejan, znal je dvoriti, zato je bil ženskam všeč. Zelo rad je pregloboko pogledal v kozarec, še raje je tekal za vsakim krilom, ki mu je prekrižalo pot. Velikokrat je bil v težavah, ko so zanj zvedeli prevarani možje. Veliko tega je prišlo tudi ženi na uho. Ob takih novicah jo je zelo bolelo srce, ki je še vedno ljubilo.
Živela sta pri njegovih starših, v majhni hiški ob Soči. Ob njegovem načinu življenja ni zaslužil niti zase, tako da je skrb za družino padla na Anina ramena. Skrb za štiri otroke ni bila lahka naloga. Srečo je imela, da ji je najstarejša hči Ana pridno pomagala na trgu. Žal so dekle razmere v domači hiši zaznamovale za vse življenje. Nikoli se ni poročila, če je kdo spraševal o vzroku, je mirno razložila:
»Kdo, ki bi bil kaj vreden, me ni zaprosil, pijanca pa nisem hotela. Raje garam sama zase kot za ničvrednega moža in kopico lačnih otrok.«
Pepiju ni uspelo spraviti Ane v prerani grob. Še zelo mlad je neke noči, ko se je pijan vračal domov, padel v globok jarek. Zjutraj ga je še živega našel sosed, čez nekaj dni je za posledicami padca umrl.
Nanca je skočila tudi k starejši sestri Pavli, ki je imela trgovino v eni izmed najbolj prometnih ulic. Trgovina je dobro poslovala, Njej je šlo zelo dobro, kljub temu, da je izgubila moža v vojni. Bila je spoštovana vdova, primerna partija za marsikaterega moškega. Veliko je bilo takih, ki so jo želeli vzeti za ženo, ona ni hotela nobenega, izgovarjala se je, da to počne v dobro svojih hčera. Gracija in Pavla sta bili lepi, nekoliko prevzetni dekleti. Dovolj sta bili stari za delo v trgovini. Pomagali sta mami in čakali na primerna snubca.
Pavla je Danico pobožala po mehkih kodrih in ji v roko stisnila bonbonček. Nanca je kupila nekaj malenkosti, se poslovila od sestre in odhitela proti domu.
Med potjo je mala neprestano čebljala o teti, ki ji je dala bonbon.
»Mmm ... tako dober je,« je zaupala mami. »In teta je tako pridna,« je še dodala, vsa vesela male sladkarije.
Doma je Nanco čakalo presenečenje. Pepča je našla, ko je kopal vodnjak. Začudena ga je vprašala:
»Zakaj?«
Nekaj trenutkov je bil tiho, potem ji je mirno odgovoril:
»Ni mi do prepirov s sosedi, zaradi vode še najmanj, upam in znam si pomagati, prav kmalu bomo imeli dovolj vode.«