Že ob prvem svitu jo je prebudilo ptičje petje. Rado je spal. Ležal je na boku in jo nežno objemal. Zadovoljno se je pretegnila. Prijala ji je mehka toplota sveže opranih rjuh. Globoko je vzdihnila in se nasmehnila dnevu, ki je prihajal.
Niti dve leti ni od takrat. Prebujala se je sama v mrzli, veliko preširoki postelji. Jokala je in tavala po kuhinji. Brezvoljni, kot je bila, se ni ljubilo kuhati, tudi teka ni imela. Pripravljala si je samo belo kavo. Postopala je po hiši. Stopila na vrt. Brez potrebe nekaj brkljala okoli hiše. Včasih je ogovorila psa.
Konci tedna so bili prava mora.
Ob sobotah je prihajala Mara, prijazna in ustrežljiva hči pokojnega moža. Ni je marala. Odbijala jo je njena posladkanost. Ob koncu vsakega obiska je z nasmehom na ustnicah pripomnila:
„Ti, Lucija, sama v tej preveliki hiši, naša Iris se z družino stiska v tisti enosobni luknji. In vsak mesec mora za najemnino odšteti celo premoženje.“
V nedeljo je prišla njena Ana. Postorila je to in ono, zraven pa godrnjala:
„Tako ne bo šlo. Svojega dela imam čez glavo. Vsak teden ne morem hoditi k tebi, ki nisi sposobna poskrbeti zase.
Nič ji ni odgovorila. Njena bolečina je prerasla v odpor do lastnega otroka.
Vsak večer je hodila na pokopališče. Ob Ivanovem grobu je šepetaje zmolila molitev ali dve za blagor njegove duše.
„Kako si mogel? Kar odšel si, mene pa pustil samo, vsem v napoto,“ mu je poočitala.
Tiste majske nedelje sta prišli ženski skupaj. Ana ji je brez ovinkarjenja povedala:
„Šla boš v dom. Razliko v ceni ti bo plačevala Iris. V zameno bo lahko stanovala v hiši.“
Za trenutek je nemo obstala, potem je ubogljivo prikimala. V naslednjih dneh si je pripravila tistih nekaj stvari, ki jih je lahko vzela s seboj.
Prve dni je preždela v sobi. Veliko je jokala. Počasi se je privajala. Včasih, ko je pogledala skozi okno, se ji je nasmehnilo sonce. To so bili trenutki, ko so ji zažarele oči. Posebno prijetno ji je bilo poslušanje petja ptic iz bližnjega gozdička.
Rado je prišel julija. Že prvi dan jo je pri kosilu vprašal, ali lahko prisede. Bil je zgovoren. Načenjal je vedno nove teme, tako da pogovor ni zastal.
Naslednji dan jo je povabil v mesto. Skupaj sta si ogledovala izložbe, klepetala in posedela na klopci v senci mogočnih platan. Nazadnje sta pred majhnim lokalom popila kavici.
Njuna potepanja so postala navada.
»Le kaj ju je prijelo na stara leta?“ so njuni otroci zmajevali z glavami in se prizanesljivo nasmihali. Onadva pa sta vedela, da sta si namenjena.
