torek, 09. julij 2013

Na pogrebu

Zjutraj je družina krenila na pot proti Šmihelu, mamini rojstni vasi. Spremljalo jih je sonce, ki je pravkar vstalo in se napotilo na svoj dnevni pohod preko jasnega neba. Ninčku je bila jutranja hoja všeč, posebej, ko so za seboj pustili še zadnje mestne hiše. Cesta se je vila med polji, na katerih so pridno delali kmetje. Med potjo so srečevali ženske iz bližnjih vasi, nekatere so porivale lesene burele, natovorjene s kmečkimi pridelki, druge, verjetno revnejše, so nosile na glavah čestele. Vse so bile namenjene v Gorico prodajat svoje pridelke. Med njimi je bilo veliko takih, ki so Marjuto poznale. Pozdravljale so jo, ji izrazile sožalje, jo spraševale, kako živi. Hvalile so jo, kako lepe otroke ima.
Cesta je peljala po ravnini, tu in tam so ob njej stale hiše, zaselki okoliških vasi. Po nekaj kilometrih so zavili na cesto, ki se je dvigala v pobočje hriba, bila je precej strma. Šli so skozi strnjen Ozeljan, hodili med vinogradi in sadovnjaki, ves čas so se vzpenjali.
Nekoliko zadihani so prispeli v majhen zaselek, ki je bil v resnici središče hribovske vasice. Bili so na cilju, tu je bil materin dom. Sestavljala ga je stara hiša, tik ob njej je bila nova hiša, v trikotniku med dvema cestama se je stiskalo gospodarsko poslopje. V zaselku je bilo še nekaj hiš, zgrajenih tesno skupaj in lepa majhna cerkvica svetega Mihaela.
Kako lepo je bilo tukaj, pomladno sonce jih je grelo, božal lahen vetrič. Mali je očaran vsrkaval to nepojmljivo lepoto.
Pokojnik je ležal v stari hiši, pare so bile v veliki črni kuhinji z ognjiščem. Tu je bilo zbranih veliko sorodnikov in v črnino odetih starejših sosed, ki so molile rožni venec. Dečkov pogled je blodil po temnem prostoru. Ustavil se je ob mrliču, ki je ležal v krsti, razpelu, goreči sveči, posodici z blagoslovljeno vodo in vejici pušpana v njej. Čudno mu je bilo, da tega svojega nonota še nikoli ni videl, niti slišal veliko o njem. Družina je postala ob krsti, izkazala spoštovanje pokojniku in pritegnila molitvi za njegovo dušo.
Čez nekaj časa je mama dovolila otrokom, da zapustijo prostor skozi zadnja vrata. Znašli so se na majhnem dvorišču, obdanem z zidovi sosednjih hiš, tla so bila tlakovana s kamenjem. Na zadnji strani hiše so bili hlevi, kletke z zajčki, v nadstropju pa kokošnjak. Stekli so okrog vogala in prišli na prostoren vrt. Na krpici trave sredi njega je rasla košata lipa, pod njo je bila preprosta lesena klopca.
Ninčko je stopil k njej, od tam je imel čudovit razgled. Na bližnjem pobočju so cvetele češnje, v dolini so bila polja, na njih drobne pike, to so bili ljudje, ki so delali na svojih njivah. Na zahodu se je razpotegnjeno dvigala rahla vzpetina, tik za njo nekaj sivih zgradb, ki se niso videle razločno, dale pa so slutiti Gorico. Vse skupaj so obdajali hribi, vzpenjali so se visoko in se stikali z modrino neba. Otroku je v radosti igralo srce, užival je v neizmerni lepoti narave in poslušal petje ptic. Na dan so privreli spomini na Mozirje, tukaj je bilo še veliko lepše. V njegovi duši je tlela želja, da bi lahko za vedno ostal tu, da bi bil to njegov dom.
Mama ga je poklicala, bil je čas za kosilo, pri katerem so bili zbrani skoraj vsi ožji sorodniki. Mali jih je z zanimanjem opazoval, saj ni nikogar poznal.
Popoldne je bil pogreb.
Po končanem obredu se je družina odpravila, ker so želeli priti v Gorico še pred nočjo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar