nedelja, 30. junij 2013

V Rodinah

Trebnje - slika/internet
Mnogi goriški begunci so dobili zatočišče v Trebnjem.
Na kmetiji v Rodinah sta našla zavetje Nanca in Pepč in njuna številna družina. Edino bogastvo tega primorskega para je bilo njunih petnajst otrok.
Kmetija, kjer so ju sprejeli, je imela hišo, gospodarsko poslopje in kozolec. Ležala je na najnižjem delu vasi pod cesto, ki se je vila med polja. Pokrajina je bila zelo lepa, to je bil valovit svet, ki je mejil na obronke gozda.
Gospodinja na kmetiji, dobra ženska, utrjena od udarcev, ki ji jih je namenilo življenje, ni bila niti najmanj vesela, da je družina tako številna. Bilo je veliko lačnih ust, malo pa rok, ki bi lahko poprijele za delo. Pomagali sta lahko le najstarejši deklici. Kmetica je bila dovolj pametna, da je svoja razmišljanja obdržala zase.
Jeseni 1916 je postala pozorna na Nanco, bila je bleda, njen obraz je kazal utrujenost, oči so bile brez leska, gibi počasni, med delom je pogosto počivala. Gospodinja je mislila, da pozna odgovor, kaj se z begunko dogaja. Nekega večera se je opogumila in jo vprašala. Ženska se je zmedla, nekaj časa mencala, nato pa priznala, da zopet pričakuje. Kmetico je pogrelo, samo še tega se je manjkalo, si je mislila. Ostala je tiho, Nanca ima dovolj svojih skrbi, si je rekla, in ji ni prav nič potrebno še njeno nerganje. Primorka ni bila vesela svojega stanja, skrbelo jo je, kako bodo živeli. V sebi je tuhtala:
»Ko le ne bi bil Pepč tako veren, potem ne bi imela toliko otrok.«
Mož je bil nežen, ni kadil, ni pil, bil je dober mož in oče, živel pa je strogo po verskih zapovedih. Potem so ga vpoklicali v vojsko. Že res, da ni bil poslan na fronto in je zato ženo manj skrbelo, a njegove delovne roke so še kako manjkale, manjkale so ji tudi njegove besede spodbude.
Počutila se je zelo slabo, veliko slabše kot v prejšnjih nosečnostih. Popadki so se začeli mesec prezgodaj, najhujše so bile neznosne bolečine v križu. Vedela je, kaj je porod, zato je že po nekaj urah ugotovila, da gre tokrat nekaj hudo narobe. Trajalo in trajalo je in nič ni kazalo, da se porod bliža koncu. Drugega dne je tudi izkušena babica začela obupavati. Po težki noči je v jutranjih urah končno privekala na svet drobna punčka. Takrat je babica posumila, da bosta dvojčka. Ni se motila. Čez nekaj minut se je rodil še deček. Bil je suhcen, veliko manjši od sestre, živel je le nekaj minut.
Punčko so krstili za Danijelo, a klicali so jo Danica.
Bila je zdrava, rada je jedla, njena lica so bila vse bolj okrogla. Postajala je prava modrooka lepotička. Njen vedno nasmejani obraz so nežno obdajali svetli, rahlo skodrani lasje.
Kmalu po porodu je prišlo do nesporazuma med Nanco in vaščani. Zaradi običaja blagoslova matere in otroka. Otroček bi moral biti med obredom oblečen v posebno obleko, ki bi si jo begunka lahko sposodila, a bi morala plačati odškodnino. Bila je revna, denarja ni imela, oblekice ni dobila, zato ni mogla k blagoslovu. Vaščani niso razumeli njene stiske in so ji zelo zamerili. Še huje je postalo, ko se je nad krajem razbesnela nevihta s točo. Ljudje so bili prepričani, da je kriva begunka. Po tem dogodku je med njimi in Nanco ostala senca zamere, zato se v kraju ni počutila najbolje. Pogum ji je dajala le iskrica upanja na skorajšnji konec vojne in vrnitev domov.

petek, 28. junij 2013

Selitev v temačno sobico

Gorica/slika/internet
Giovanin je odprl težka lesena vrata, vstopili so na majhno kvadratno dvorišče. Tla so bila tlakovana s kamnitimi ploščami, obdajali so ga visoki zidovi, kar je ustvarjalo občutek temačnosti in utesnjenosti. Na desni so bile strme stopnice. Oče se je začel vzpenjati po njih, stopal je proti drugemu nadstropju, družina mu je molče sledila. V drugem nadstropju so po ozkem ganku stopili do drugih vrat. Bila so zaklenjena, očka jih je z velikim ključem, ki ga je ves čas nosil v roki, odklenil. Vstopili so, Ninčko je bil v hipu razočaran, nič bolje se ni godilo ostalim. Znašli so se v temni, ne preveč prostorni sobi, okno je bilo samo eno, zelo majhno, tik nad zidanim štedilnikom. Soba je bila njihovo stanovanje, bila je kuhinja, jedilnica in spalnica za pet člansko družino. Ker je bil oče čevljar, je bila to tudi njegova delavnica.
Prostor so za silo uredili in skušali čim lepše zaživeti. Starejša otroka sta že naslednje jutro odšla v šolo, mama pa delat po hišah, mali je ostajal z očetom, ki je čevljaril doma. Včasih je deček odšel ven na stopnice ali dvorišče, tam se je družil z otroki iz hiše, iskali so načine, kako bi se igrali, zabavali, si krajšali čas v tem neprijetnem okolju. Z očetom sta se veliko pogovarjala, se po mesecih očetove odsotnosti ponovno spoznavala. Ljudje, ki so prinašali čevlje, so veliko govorili o političnih razmerah, otrok je tiho sedel in poslušal njihove pogovore.
Poslušal je, kako je razpadla stara monarhija, na njenem ozemlju so nastajale nove države. Govorili so o generalu Maistru, ki je razglasil mobilizacijo in kljub nasprotovanju politikov branil severno mejo. Veliko so ljudje govorili o kraljevini SHS. Pridružili so se ji tudi Slovenci. Žal pa Primorci niso imeli nobene izbire, ostali so pod Italijo. Primorska je bila nagrada Kraljevini Italiji za sodelovanje v vojni na strani Antante. To ji je obljubljal že londonski pakt iz leta 1915, dokončna potrditev pa je prišla z rapalsko pogodbo leta 1920. Ljudje niso imeli dobrih občutkov, nekateri njihovi sosedje, ki so bili italijanske narodnosti, so dvigali glave, postajali prevzetni, več vredni, saj so bili iz privilegiranega naroda.
Popoldne so bili vsi doma, v sobi je bilo zelo tesno, vendar prijetno domače.
Potem so bili tu še večeri, ki so bili neprijetni zaradi dogajanja v sosednjem stanovanju. Mož, vojni invalid, je prihajal domov pijan, potem pa se je znašal nad ženo in otroki. Večer za večerom so sosedje poslušali kričanje, razbijanje in jok nesrečnih otrok. Zjutraj so prišli soseda in njeni trije otroci iz stanovanja tihi, žalostni, polni modric in predvsem zelo prestrašeni. To se je ponavljalo dan za dnem. Ljudem so se smilili, vendar se niso vmešavali. Bili so tiho, če se je le dalo, so se srečanju z družino na daleč izogibali.
Po vseh teh tegobah je prišla še bolezen, španska gripa, ki je na veliko morila. Pomenila je strah in trepet za reveže, ni prizanašala niti bogatim. Vendar je Ninčkovi družini prizanesla, kdo bi vedel, zakaj. Morda so bili manj podhranjeni. V mesecih begunstva so imeli zares veliko sreče.
Nekega dne je prišel na obisk kmečko oblečen človek, prinesel je novico, da je umrl Marjutin oče, bogat kmet iz bližnje vasi. Hčer je pognal od hiše, ko se je odločila za ljubezen do revnega fanta.

sreda, 26. junij 2013

Povratek v Gorico

Porušen Šempeter - slika internet
V Gorico so prispeli, ko se je že večerilo. Sivino starih stavb je še poudarjala megla, iz katere je rahlo pršilo. Ninčko je z odporom opazoval velike stavbe, ki so se stiskale tesno skupaj in utesnjevale sive ceste, ki so vodile med njimi. Po prostranosti mozirske kmetije mu staro mesto ni niti malo ugajalo. Tišino je zmotilo vprašanje, ki ga je postavila vedno molčeča Fani:
»Mama, je še daleč do našega kvartirja?«
»Ne, že v sosednji ulici je.«
Ko so stopili v ulico, kjer je bil njihov dom, je mami zastal korak, na njenem obrazu se je zrcalil strah, tudi Tončetu se je zmračil pogled.
»Mama, je bil naš kvartir v tisti porušeni hiši?« se je ponovno oglasila deklica.
»Ja, otrok,« ji je s stisnjenim glasom odgovorila Marjuta.
Pred njimi je stal kup ruševin, njihovega stanovanja ni bilo več. Kje naj si odpočijejo, si najdejo zaščito pred dežjem?
»Kaj bomo zdaj?« je vprašal najstarejši.
»Šli bomo na Rafut, mogoče sta se nono in nona že vrnila.«
Noč se je počasi bližala, vlaga se jim je zažirala v utrujena telesa, v srcih so se porajali dvomi. Kaj naj storijo, če se stari starši še niso vrnili?
Prihajali so v predmestje, tu je bilo dečku veliko bolj všeč, hiše so bile manjše, obdajali so jih vrtovi. Namenili so se v majhno hiško, ki je samevala sredi zanemarjenega vrta. Takoj so ugotovili, da so se stanovalci že vrnili.
Stari starši so jih bili veseli, čeprav niso imeli veliko prostora, saj so se v majhni hišici stiskali nona in nono, stric s število družino in še en stric, ki ni bil poročen. Tudi hrane je bilo zelo malo. Po skromni večerji so se spravili k počitku. Mali je spal stisnjen med kopico bratrancev in sestričen, ki jih ni poznal, a to ga ni motilo. Zjutraj se je zbudil spočit, na njegovem obrazu je igral vesel nasmeh, v očeh se mu je iskrilo veselje do življenja. Po skromnem zajtrku sta Marjuta in Tonče odšla v mesto, mala dva sta ostala doma skupaj z ostalimi otroki. Veselo so se igrali, se ob tem spoznavali in si postajali vedno bolj všeč. Njihovi želodčki so bili prazni, a to jim ni vzelo veselja do igre. To so bili srečni trenutki razigranega otroštva.
Naslednji teden je na vrata male hiške potrkal prijazen prišlek, nona je zajokala in moža stisnila v objem. Potem je poklicala Ninčka in Fanico, s tresočim glasom jima je rekla:
»Pridita, otroka, vajin očka se je vrnil iz vojske!«
Mož ju je vzel v naročje, po licih so mu pritekle solze sreče. Deček ga je začudeno gledal, bil je še premajhen, ko so očka vpoklicali, zato ga ni poznal, Fani je pozneje večkrat rekla, da ga je spoznala, vendar ji tega ni verjel. Oče ju je postavil na tla in ju vprašal po mami in Tončetu.
»V mesto sta šla iskat delo,« mu je hitel pripovedovati klepetavi deček.
V tem trenutku mu je oče postal veliki vzornik in to ostal za vedno. Prav tisto prvo srečanje ob vrnitvi je v otroku sprožil veliko ljubezen, ki je v njem živela vse življenje.
Že naslednji dan so sosedje začeli prinašati čevlje v popravilo, tako je Giovanin lahko nekaj zaslužil. Najbolj je bil vesel plačila v hrani, saj jo je močno primanjkovalo. Druga velika skrb je bila najti primerno stanovanje. Tukaj ni bilo dovolj prostora, stanovanj pa v poškodovanem mestu skorajda ni bilo. Očetu se je nekega dne nasmehnila sreča, našel je sobico z vhodom z ganka in skupnim straniščem. Vesel se je vrnil iz mesta in družini sporočil, da se bodo vselili v svoj dom.

nedelja, 23. junij 2013

V Mozirju


Mozirje - slika/internet
Ob koncu maja 1915 je prispela v Mozirje množica starcev, žensk in otrok; to so bili begunci iz Gorice in njene okolice. Vendar so bili ti le majhen delček od osemdeset tisoč nesrečnikov, ki so bili razseljeni ob nastanku Soške fronte. Sodili so med petdeset tisoč tistih, ki so imeli vsaj to srečo, da so ostali na Slovenskem. Množica v Mozirju je bila umazana in utrujena od dolge poti. Zbrani v gručo so se v strahu prestopali, iz oči jim je gledala negotovost, grla je stiskal strah. V tej množici je bil tudi Ninčko, deček iz Gorice. Tu se je znašel skupaj z mamo, sestrico in bratom.
Domačini so jih prijazno sprejeli, povabili so jih na svoje domove in jim ponudili streho nad glavo. Marijo, Marjuto, je povabila druga Marija, Micka, gospodinja večje kmetije. Tudi njen mož je bil na fronti, po svojih močeh je skrbela za kmetijo. Ni ji bilo lahko, bila je mati štirih majhnih otrok. Pri delu je lahko pomagal le najstarejši Lojzek, tri deklice so bile še premajhne. V veliko pomoč sta ji bila stric in hlapec, oba sta bila stara, a pridna delavca. Primorke je bila vesela, tudi zato, ker je odrasla na kmetih in je znala poprijeti za delo na kmetiji.
Otroci so se hitro spoprijateljili. Lojzek je imel zelo rad vedno nasmejanega malčka, posvetil mu je vsak svoj prosti trenutek. Begunski deček je bil pravi sonček, vedno je bil dobre volje in neprestano je klepetal v svojem jeziku, ki ga Lojzek ni razumel.
Še v pozni starosti se je Ninčko spominjal njunega odnosa. Velikokrat ga je Lojzek prosil, naj moli.
»Bug manditi, Bug manditi!« je molil. Lojzek pa se je smejal, nič ni razumel, kaj mora Bog napraviti.
Fanta sta velikokrat kakšno ušpičila in potem sta jima mami iztepli zakrpane hlače.
Zelo lepi so bili dnevi, ko je Marjuta prejela kartico od moža, pisal ji je, da je dobro in jo spraševal, kako so ona in otroci. Kartica ni pomenila samo tega, kar je bilo napisano. Bila je predvsem znak, da je ljubljeni mož živ.
Dnevi so hitro minevali. Tudi v Mozirje so prihajale novice iz sveta. Zvedeli so, da je umrl cesar Franc Jožef. Ljudje so žalovali za umrlim monarhom, kljub temu, da je med svojim dolgim vladanjem naredil marsikaj narobe.
Deček iz Gorice je rasel, govoril je vse, in to v narečju kraja, kjer je sedaj živel. Nalagali so mu lažja dela, ki jih je z veseljem opravljal. Tudi njegova sestrica Fanica je pomagala delati na kmetiji, ženski sta jo najraje uporabili za varuško mlajših otrok. Daleč najlepše pa so jima bile igre z vaškimi otroki. Mali je zelo rad sodeloval in bil velikokrat tudi zmagovalec.
S fronte so prihajale dobre novice o cesarskih zmagah. Če ne bi bilo strahu za očeta, bi bilo življenje skoraj lepo. Res je bilo dobro poslušati, kako so Italijane pregnali vse do reke Piave.
Potem so začele prihajati slabše. Leta 1917 so izvedeli, da je v vojno na strani Antante z napovedjo vojne Nemčiji vstopila Amerika. Bilo je hudo, vendar je to pomenilo bližajoči se konec vojne in vrnitev domov.

petek, 21. junij 2013

Marjutine sanje


slikanje/internet

Goričani so zaslutili nesrečo, ki se jim je bližala, že veliko prej, kot je bil izdan ukaz. Začelo se je šušljati, ljudje so trepetali v strahu, kam jih bo popeljala usoda. Vedeli so, da jih čaka žalostno življenje beguncev, morali bodo v neznano, trepetali so, kako bodo sprejeti v novem okolju.
Na Marjutino dušo je legla skrb, hromil jo je strah. Njeno srce je hrepenelo po Giovaninu, oh, ko bi ga lahko vsaj za nasvet vprašala, koliko lažje bi ji bilo.
V hišah, kjer je delala, je videla, kako se lastniki pripravljajo na skorajšnji odhod. Pomagala je pakirati. Kaj vse bodo ti bogati ljudje odpeljali s seboj! Imetje so ukazali natovarjati na tovorne vozove, oni se bodo odpeljali v svojih kočijah. Njihov cilj so bile hiše in stanovanja, ki so jih imeli na Dunaju, v Gradcu, Celovcu ... Nekateri so imeli v notranjosti monarhije sorodnike, ki so jih bili pripravljeni sprejeti k sebi. To so bili ljudje, ki so imeli denar, namesto njih pa so delali dekle in hlapci.
Marjuta je bila sama in revna, njeno edino bogastvo so bili njeni trije otroci, zanje je trepetala.
Ob večerih, ko so otroci zaspali, je zbirala svoje borno imetje, bilo ga je malo in bolje je bilo tako, s seboj je smela vzeti le to, kar sta s Tončetom lahko nosila.
Pozno je legla, a spanca ni bilo, v njej se je razraščal strah, v srcu so kljuvali dvomi, porajala so se ji vprašanja:
»Kam nas bo vodila usoda? Bom našla prostor, kamor bom lahko položila otroke spat? Bom imela srečo, da bom lahko delala in zaslužila dovolj, da otroci ne bodo stradali? Bomo na tej težki poti srečevali dobre ljudi, ki bodo pripravljeni pomagati?«
Stiska je bila tako huda, da je reva zajokala, vsa nesrečna je hlipala v temni sobi. Zdrznila se je, ko je nekaj slišala, bil je Tonče, ki je prišel zelo potiho in jo začel tolažiti.
»Ne jokaj, mama! Jaz ti bom pomagal, skupaj bova zmogla.«
Njegove besede so ji bile v tolažbo, veliko bolje se je počutila, čeprav je vedela, da je deček le prezgodaj odrasel otrok, do katerega je bilo življenje kruto vse od njegovih prvih ur. Nanj se je lahko zanesla, že do zdaj ji je veliko pomagal. Nekoliko se je pomirila, utonila je v nemiren spanec, spala je le nekaj ur. V sobo se je prikradla prva jutranja svetloba, za Marjuto se je začel nov dan.
Zvečer jo je obiskala tašča, bila je prestrašena, tako da ji ni bila v tolažbo, prav nasprotno, Marjuta je tolažila ženico, ki je vila roke in vzdihovala, kako zelo jo tepe življenje. Stokala je, da se boji za moža, ki je bolan, strah jo je dolge poti v neznano. Skrbelo jo je tudi za drugo snaho, kako bo z njo ob kopici majhnih otrok, saj je bila nesrečnica še v blagoslovljenem stanju.
»Le zakaj nas Bog tako preizkuša?« so bile zadnje besede, ki jih je ženica izrekla pred odhodom domov.
Ninčko in Fani sta bila začudena ob njunem obnašanju, z velikimi otroškimi očmi sta opazovala jokajoči ženski, takšnih ju nista bila navajena. Nona je bila vedno nasmejana, mama pa odločna, stroga ...
Marjuta je dala otroka spat, nato pa rekla Tončetu:
»Najbolje, da tudi midva leževa, morava se spočiti, mogoče bo že jutri treba na pot.«
Ugasila je luč, sobo je preplavila tema, počasi sta tonila v nemiren spanec.
Marjuta je sanjala o soncu in kmetiji, tam nekje daleč proč.
Stala je v travi, obsijana od zlatega sonca, ki je sijalo na jasnem nebu. Nebo je bilo modro, na njem ni bilo niti najmanjšega oblačka. Bilo je toplo, pihal je rahel vetrič in ji nežno božal obraz. Slišala je pesem ptičkov v krošnjah mogočnih dreves. Lahkih nog je hodila po mehki travi, prijeten občutek je bil to. V toplem zraku je bil vonj po cvetju.
Njen pogled je zaplaval proti veliki hiši, kjer sta bila Tonče in Ninčko. V tistem trenutku je prišla Fani, hodila je narahlo, tal se je dotikala le s konicami prstov, zdelo se je, da lebdi. Oblečena je bila v lahko pisano obleko. V rokah je držala šopek poljskega cvetja. Stegnila je roko in ponudila cvetje presenečeni mami.
Zbudila se je spočita, bila je dobre volje, pripravljena na tegobe, s katerimi se bo morala spoprijeti v naslednjih urah, dneh.

četrtek, 20. junij 2013

V Gorici se je rodil deček

Gorica, slika/internet


V Gorici se je rodil deček
Pisalo se je leto 1913. Gorico, lepo mesto na jugu avstroogrske monarhije, je oklepal novembrski mraz. Redki ljudje, ki so bili tiste noči na prostem, so se stiskali v svoja pogosto prelahka oblačila. Giovanin je hitel po eni izmed ulic, bilo mu je mraz, najhujši pa je bil strah, bal se je za ženo Marjuto, ki je rojevala v njunem revnem, slabo ogrevanem stanovanju. Namenjen je bil k babici, da bi prišla k porodnici.
Rodilo se je zimsko jutro in v zakotni ulici je prijokal na svet droben dojenček. Njegov jok je bil glasen in zdrav, staršema je prinašal upanje, da bo deček živel. Oče je želel Andreja, saj se je rodil na dan sv. Andreja. Materina želja je bila, naj nosi otrok očetovo ime, tako je bil krščen za Ivana. Klicali so ga Ninčko, ker je bil njegov oče Furlan in je v soseski živelo veliko Furlanov.
V družini so imeli še dva otroka, dveletno Fani in desetletnega Tončeta, ki je bil otrok iz materinega prvega zakona. Mati je bila mlada vdova, jetika ji je vzela moža in mlajšega sinčka. Za žensko z majhnim otrokom je bilo v tistih časih življenje zelo težko, zato je z veseljem sprejela snubitev dobrega, delovnega in poštenega furlanskega čevljarja.
Ninčko je bil dobrovoljček, usta so mu vedno lezla v nasmeh, bil je dobrega zdravja, žal mu sojenice niso namenile lahkega življenja. Že v času njegovega rojstva je v zraku visela temna slutnja, slutnja o grozeči katastrofi hitro bližajoče se vojne. V Sarajevu sta bila ubita nadvojvoda Franc Ferdinand in njegova žena. To je bila iskra, ki je prižgala že dolgo prisoten sod smodnika, prišlo je do strašne eksplozije, vojne svetovnih razsežnosti. Sledili so prvi vpoklici in potem prva obvestila o padlih, vse več mladih žensk se je odelo v črnino in vse več je bilo od joka pordelih oči.
Tudi Giovanin je bil vpoklican, na Marjutina ramena je padla vsa teža skrbi za njune tri otroke. Medtem ko je prala in pospravljala pri bogatih družinah, je na mala dva pazil Tonče. Otroci so večino časa preživeli na dvorišču v družbi vrstnikov, ki so bili vseh treh tu živečih narodnosti, veliko jih je bilo tudi iz mešanih zakonov. Mali je bil klepetav otrok, govoril je v mešanici vseh treh jezikov, slovenščine, italijanščine in furlanščine. Če si malčka hotel razumeti, si moral poznati vse tri jezike.
Nesrečam ni hotelo biti konca, z juga je prihajala nova, za meščane Gorice še strašnejša preizkušnja. Italija se je priključila silam Antante, ob tem se je odprla Soška fronta. Šla je od Rombona do Tržaškega zaliva in Gorica je bila prav na njeni črti.

torek, 18. junij 2013

Sestop


Daleč od sonca, ko jutro
še ni potegnilo s svetlobnim prstom,
se pogrezaš v zatohlost.
Brskaš znotraj skrinje
potopljene v somrak.

Drug drugemu sta zrla v besede,
si grebla skozi možgane.
Z molkom odtujila pogled.

Ovila si se v izrabljene trenutke.
Odvisnost.
Blodnje.

Misli polagaš na lice vetra, deliš jih
z odmevi v nenapisanem epilogu.

petek, 07. junij 2013

Zato dolgo bediš



ukleščena v temačno notranjost
za slepimi okni
prisluškuješ svoji sredici

bojiš se obiska preteklosti
skeleta iz priprte omare

blodiš po zveriženih hodnikih
trkaš na vrata
verjameš
da se odškrnejo

za njimi
na scefranem predpražniku
najdeš sev svetlobe