sreda, 02. oktober 2013

Marica

V hiši bratranca Lojzeta se je skoraj vsako leto rodilo drobno dete.
Vesela sta bila prav vsakega rojstva. Rada sta imela svoje malčke in njihov živ žav. Otroci so jima prinašali veliko veselja in še več skrbi.
»Le kako naj nahraniva toliko lačnih ust,« sta se spraševala. Garala sta na svoji krpici zemlje in se udinjala na žarnadah pri okoliških kmetih.
Nanca in Pepč sta jima pomagala, kolikor sta lahko.
V tistih dneh je Marija spet pričakovala, zato je Nanca rekla: »Skoči do Lojzeta, da vidiš, kako je tam!«
V mraku se je vrnil, ni bil sam. V naročju je nosil malo Marico, do tistega dne najmlajšo. Obema so veselo žarele oči.
Mala je hitela čebljat: »Veš, teta, štorklja je bila pri nas. Prinesla nam je čisto majhnega otročička.«
Mož je pojasnil, bolj sebi kot ženi: »Nekaj dni bo Marica pri nas, toliko, da si Marija opomore.«
Tistih nekaj dni se je nategnilo v skoraj dve desetletji.
Malo je družina vzljubila, pomenila je žarek sonca v hiši ob potoku. V posebno veselje je bila Pepču, on je punčko prav oboževal.
Domov je hodila le na krajše obiske. Spoštovala je starše in rada ju je imela. S sestrama in kopico bratov so se lepo razumeli. Še raje je imela teto in strica ter »veliki« dekleti v hiši ob potoku.
Iz te hiše, ki je bila njen dom, je hodila v šolo. Teta in stric sta poskrbela za vse, kar je potrebovala. Življenje ji je bilo lepo in vsi so jo crkljali in razvajali.
Štefanija se je poročila, odšla je v nov dom. Potem, ko je rodila sinčka, je odšla Marica k njej, da bi ji pomagala. Pepča so vedno bolj zapuščale moči, zbolel je in umrl.
Začela se je druga svetovna vojna in prinesla veliko novega gorja.
Šele nekaj let po vojni je Marica šla domov. Takrat je bila že zaposlena na državnem posestvu, le nekaj mesecev, preden se je poročila in se preselila na možev dom v sosednjo vas.

4 komentarji:

  1. A ne, kako enostavno je bilo takrat za ene stvari. In tako zelo srčno!
    Lepo branje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Evelina, hvala!
    Takrat je bilo vse bolj preprosto, veliko je bilo otrok, ki so živeli pri sorodnikih.
    Marica je bila sonce v hiši ob potoku, posebno za Pepča, ki ni in ni mogel preboleti smrti svojih otrok.

    OdgovoriIzbriši
  3. imeti rad svojega otroka...
    je marsikdaj pomenilo tudi "posoditi" ga kateremu od sorodnikov...
    samo, da mu je lahko bilo bolje
    lepo, lepo
    in lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  4. Hvala, za komentar, Tetica :)
    Res je bilo tako, včasih ni bilo izbire.
    Seveda niso bile vse zgodbe teh otrok srečne.

    OdgovoriIzbriši