Anekdota - Sveti Duh

Tiste nedelje je bil gospod Gašper zelo zgoden. V cerkvi je postoril to in ono, pomolil pred oltarjem in odšel v zakristijo. Tam je sedel. Sklonil se je naprej in si šel s prsti skozi še vedno goste sive lase.
-Mora nama uspeti. Tako ne bo šlo naprej. Le kam drvi ta svet. Vse več je dvomljivcev. To ni dobro. Brez vere se ne da živeti.-
-Tonin, upam da ni pozabil,- je pomislil, ko je iz cerkvene ladje je zaslišal podrsavajoče korake. Na vratih je zagledal mežnarjevo sključeno postavo. Starec je bil opravljen v zatakmašno obleko, njegov videz je kazila žičnata kletka, v kateri se je stiskal preplašen golob. Duhovnik se zarotniško nasmehnil in se je obrnil k prišleku:
„Naredil boš, kot sva se zmenila.“ Starec mu je vneto prikimaval.
Čez dobro uro se je v cerkvi, ki je bila tiste binkoštne nedelje nabito polna, začela maša. Priletni župnik je imel lepo pridigo o pomenu prihoda Svetega Duha. Ob koncu se je zazrl v strop in poprosil:
„Pridi, Sveti Duh.“
Zgodilo se ni nič. Zato je prošnjo ponovil za spoznanje glasneje:
„Pridi, Sveti Duh.“
Spet nič. Tedaj se je vznemeril in pomislil, -le kaj se je dogaja?-
Sklenil je, da še enkrat poskusi:
„Pridi, pridi, Sveti Duh,“ je skoraj zakričal.
„Gə ni, gə je məčka snjəla.“ Se je od zgoraj ves obupan oglasil cerkovnik.
Verniki so z velikim naporom zadrževali smeh.


Snjəla* - pojedla
məčka* - mačka
gə* - ga
mežnar* - cerkovnik
zatakmašna* - nedeljska obleka