Epilog

Velika noč leta 1932 ni bila vesela. Praznične dobrote na mizi so dišale po strahu, njihov okus je bil grenak.
Na okenski polici je ležalo pismo, vpoklic v italijansko vojsko. Ninčko je vedel, da je to nepreklicno slovo od mladosti. Slovo od ljubljenih svojcev, lepe vasice. Ločitev od prijateljev, ki so prav tako odhajali.
V zgodnje torkovo jutro se je slišalo Marjutino ihtenje, njeno srce je trgala bolečina, bala se je trenutka slovesa. Tudi ostali so bili žalostni, zavedali so se, da se za Ninčka začenjajo težki dnevi.
Potem je Giovanin rekel:
»Zbogom, sin, vem, ne bova se več videla.«
Na te besede je Ninčko velikokrat mislil v naslednjih trinajstih letih, ko ga je življenje butalo po svetu.
Po očetovem licu so spolzele debele solze. Ninčka je bolel pogled na jokajočega očeta, zato se je obrnil in hitro odšel. Skoraj zbežal je.
Najprej so ga poslali na vojaško usposabljanje v bližino Rima. Pri oblasteh ni bil dobro zapisan, zato je bil poslan v vihar druge italijansko abesinske vojne. Povod zanjo so bile Mussolinijeve skomine po novem rimskem imperiju. Služila naj bi tudi združitvi Eritreje in v tistem času italijanske Somalije. Dežela je mamila s svojimi naravnimi bogastvi. Italijani so vedeli, da je njena vojska šibka, slabo oborožena. Eden izmed vzrokov za ponovno prisvojitev je bil ranjen ponos, bilo je maščevanje za poraz med prvo vojno v letih 1895 in 1896.
Tam je bil Ninčko priča strahotam italijanskega iztrebljanja slabo oboroženih domačinov. Sočustvoval je z njimi, njihovim trpljenjem, ponižanji. Dolgih sedem mesecev, kolikor je trajala vojna, je bil osovražen, kot je osovražen vsak vojak okupacijske vojske. Hkrati pa zaničevan od prav te vojske. Pošiljali so ga v najtežje boje.
Spet so ga poslali na italijanska tla, tokrat na Sicilijo.
Ob izkrcanju angloameriških enot leta 1943 je bil zajet. Kot vojni ujetnik je bil poslan v Alžir. To je bil kratek čas, ko se mu je zares dobro godilo. Opredelil se je za Slovenca in opravil tečaj padalstva. Nihče ga ni poniževal. Imel je pravico do svobodnih izhodov v mesto. Najlepše je bilo, da je bilo vedno dovolj hrane. V tistih dneh mu je skoraj uspelo pozabiti, kaj pomeni lakota.
Ninčka je pot popeljala po nebu. Ustavila se je nad Mladenovcem v Srbiji, tam je s padalom odskočil skozi temo nebo in pristal je med srbskimi partizani. Lepo je bil sprejet, bil je enak med enakimi. Veliko težkih bojev so bilí skupaj, prenašali mraz, trpeli lakoto, če so dobili le skorjico kruha, so jo bratsko razdelili. Kljub vsem nadlogam, ki so ga pestile, mu je bilo lepo. Spoštoval je Srbe, kot so oni spoštovali njega.
Konec vojne je dočakal nekaj kilometrov pred Zagrebom. Takoj je zaprosil za odpust iz partizanske vojske. Ko je komandantu povedal svojo zgodbo, je bil odpuščen. Podal se je na pot proti domu. Večinoma je hodil peš. Moral je biti zelo previden, bil je čas, ko so na popotnika prežale neštete nevarnosti.
Dom je našel zaklenjen, ni deloval zapuščeno, vendar ni bilo nikjer nikogar. Stopil je do strica. Sprejela ga je teta, ki je takoj planila v jok.
Med ihtenjem je hitela:
»Mrtvi so … moja mala Oliva, Giovanin, Bernardka, … vsi so mrtvi. Ne, nikoli ne prebolim, moja mala Oliva, šele julija bi imela osemnajst let.«
Ninčko je objel teto in jo prosil, naj mu pove, kaj se je zgodilo.
Nekoliko se je pomirila in mu povedala:
»Zgodilo se je konec marca. V vas so prišli Nemci, nervozni zaradi razvoja dogodkov. Šli so po hišah in prisilili vse, ki so jih našli, da so šli z njimi. Uporabili so jih kot živi ščit. Više v hribu, na poti proti Vitovljam, je prišlo do streljanja, padlo je nekaj nemških vojakov in trije izmed vaščanov.«
Povedala mu je tudi, da je Marjuta pri Fanici, ki je poročena na Vogrskem. Zato je takoj odšel tja. Ganljivo je bilo srečanje z mamo in sestro, ki je imela že tri otroke.
Marjuta se je z Ninčkom vrnila domov.
Čez nekaj mesecev se je vrnil tudi Tonče, ki je bil najprej v posebnem bataljonu na Sardiniji, po kapitulaciji Italije pa je bil v Franciji, kjer je dočakal konec vojne.
Danica in Nanca sta vojno preživeli sami v hiši ob potoku. Bilo je veliko strahu in pomanjkanja. Najprej so podnevi prihajali v hišo Italijani, pozneje Nemci, ponoči so bili zaradi samote, na kateri je hiša stala, stalni gostje partizani.
Vsem je bilo skupno: »Daj!«
Ženski sta dajali, enim z veseljem, drugim pod prisilo. Sami sta stradali in trepetali od strahu.
Življenje je počasi našlo stare tirnice, postalo je mirno, znosnejše. Ninčko si je poiskal delo na državnem posestvu. V prostem času je delal na kmetiji.
Tako je bilo tudi tistega majskega dne. Proti večeru je nabiral češnje in si ob delu veselo prepeval.
Pod drevesom se je ustavila sosedova Marija in ga ogovorila:
»Ej, Ninčko, lepo poješ. Veš, na misel mi je prišlo, da poznam dekle, ki bi bila kot nalašč zate. Dobra punca je in rada ima petje.«
»Ja, Marija, rad bi kakšno spoznal, saj bi bil že čas, da se spravim h kraju. Vesel bom, če naju seznaniš,« ji je odvrnil.
Že ob prvem srečanju sta si bila mlada človeka všeč.
30. oktobra 1951 sta se Danica in Ninčko poročila. Začela se je zgodba novega rodu.

Strica sta šla v Svet

Ninčko je čutil, da se dogaja nekaj pomembnega. Obiski strica Drejca so postajali pogostejši, velikokrat je z njim prišla tudi teta Lojza. Po prvih besedah so se odrasli poglobili v resne pogovore. Radovedni deček jim je z velikim zanimanjem prisluškoval. Čutil je, da se mama ne strinja z bratovo odločitvijo.
»Drejc, potem si se odločil?« je po krajšem premisleku vprašala.
»Sem, drugače ne bo šlo. Dolgovi so mi zrasli preko glave,« ji je žalostno odgovoril. »Zelo hudo mi je. Pogrešal bom Lojzo in otroka.«
»Davki so vsak dan višji, dela ni nobenega … vseeno premisli. Morda le najdeš kakšno rešitev,« mu je svetovala Marjuta.
»Midva sva ti pripravljena pomagati,« je pristavil Giovanin. »Po svojih močeh.«
»Res nam bosta morala pomagati, ne gre za denar. Mislila sva, da bi vidva vzela Cvetka k sebi.«
»Kako? Zakaj pa, saj Lojza ostane doma?«
»Za deklo grem k Bogataju. Anico lahko vzamem s sabo. Dveh otrok pa si Bogataj noče nakopati. Zato sva upala, da Cvetko lahko ostane pri vaju,« je žalostno pojasnila Lojza.
Marjuta je pohitela z odgovorom: »Za Cvetka rada poskrbim. Še vedno pa mislim, da ne delaš prav.«
Potem so se dogodki vrstili z vrtoglavo hitrostjo.
Cvetko je prišel na kmetijo in se hitro vživel. Drejc je prodal svoje imetje, poravnal dolgove in odšel v Ameriko. Upal je, da bo tam našel srečo.
»Ko bom zaslužil dovolj, vas pokličem k sebi,« je obljubil pred odhodom.
Nesrečna Lojza je z malo Anico odšla za deklo k tujim ljudem v sosednjo vas.
Leta so tekla. Ninčko je prerasel šolske klopi. Pridno je delal na domači kmetiji.
V tistih dneh je Tonče odslužil vojsko, vrnil se je domov. Na kmetiji so bile tako še ene pridne roke.
Iz Amerike je prišlo pismo, stric je pisal: »Znašel sem se, namestil sem se pri irski družini. Zaslužim toliko, da nisem lačen. Verjamem, da bom našel boljše delo. Potem vam pošljem nekaj denarja.«
Za družino bi lahko bil to čas miru. Čas brez večjih skrbi, žal ni bilo tako.
Fašizem je vedno bolj pritiskal na Slovence. Za družino so prišli dnevi tesnobe in strahu.
Na kmetijo so večkrat prišli karabinjerji. Zasliševali so strica Ivana. Brskali po hiši. Našli pa niso ničesar. Vendar si niso pomišljali, odgnali so ga v zapor. Nekaj dni so ga tam zasliševali, potem pa izpustili. Domov se je privlekel pretepen, premražen in izstradan.
»Zakaj,« so se spraševali domači.
Nekje izrečena beseda, morda v gostilni zapeta slovenska pesem in stric je postal sumljiv. Sledila so zaslišanja in preiskave v hiši. Nesrečnega fanta bi lahko za dolgo strpali v zapor, brez kakšnih koli dokazov. V tistih časih si zelo hitro končal v zaporu. Na svobodo je vodila veliko težja pot.
Na kmetiji je zavladal strah.
Sledili so resni pogovori v družinskem krogu. Kmalu je padla odločitev: »Ivan mora proč!«
Edina možnost zanj je bil beg čez mejo v Jugoslavijo. In vzela ga je noč.
Čez nekaj časa je prišlo njegovo pismo. Pisal je, da mu je dobro. Dela … našel si je kletno sobico. Zadovoljen je, čeprav ni tako, kot je bilo doma. Pisma so prihajala redno. Družina si je spet nekoliko oddahnila.
Eno izmed pisem, poslano približno eno leto po begu, jim je prineslo veselo novico: »Spoznal sem dobro dekle. Micka ji je ime. Nameravava se poročiti.«
To je bil vzrok, da je stric Ivan za vedno ostal v Ljubljani.
Drejc ni nikoli zaslužil dovolj, da bi poklical družino k sebi. Čez nekaj let se je ob pomoči neke dobrodelne organizacije, ki mu je plačala prevoz, vrnil domov. Še vedno reven in bolan. Z ženo in Anico so zaživeli skupaj. Tolkli so revščino. Na zunaj je kazalo, da so srečni, da so lahko skupaj. V srcih so si bili tujci.
Cvetko se je odločil ostati pri teti na kmetiji. Izučil se je poklica. Odselil se je šele po svoji poroki.
Stric Ivan je po vojni prišel na obisk z že petčlansko družino. Stiki so se ohranili. Otroci so radi prihajali na kmetijo, še raje so se vračali v mesto.
Mladi so odrasli. Marjuta in Ivan sta umrla, stiki so postajali vse redkejši, dokler niso povsem zamrli.

Oporoka

V tistih dneh je bilo zelo živahno. Šola, delo na kmetiji in potepanja s prijatelji so Ninčku do zadnje minute zapolnili dneve. Ob večerih je družina sedela v kuhinji. To je bil čas za resne pogovore, pripovedovanje zgodb in branje knjig. Včasih so skupaj zapeli.
Rad je imel ta večerna druženja. Bil je zvedav deček, zato je vlekel na ušesa resne pogovore med staršema. V dneh po smrti nonota z Rafuta sta se starša veliko pogovarjala o dediščini.
Nekega dne se je oče praznično oblekel in šel v Gorico. Domov je prišel razburjen, tistega večera je bil zelo jezen. Preklinjal je, kar ni bila njegova navada. Mama ga je skušala pomiriti:
»Vem, da nisi kuntent z očetovo oporoko. Pusti stat! Oče je že vedel, kako je najbolj prav. Tebi ne gre ne iz aršta ne v aržet.«
»Res, jaz nisem na izgubi. Vem pa, da je oče ravnal nespametno.«
»Ne razburjaj se!«
»Poglej, Marjuta, Angelo ni sposoben poskrbeti niti zase, kako bo potem lahko skrbel za hišo.«
»Ma, bo že kako, nekaj mu lahko vidva z Guidom pomagata.«
»Oče bi moral hišo zapisati Guidu. On je gospodaren in priden delavec. Ima dobro ženo, ki pridno gospodinji. Njegovi otroci so pridni. Radi primejo za vsako delo.«
»Prav zato je oče želel poskrbeti za Angela, nima družine, ni se izučil poklica. En velik revež je.«
»Poskrbel? Zanj bi oče najbolje poskrbel, če bi mu napisal preužitek. Guido in Nanna bi lepo poskrbela zanj. Hiša bi bila v dobrih rokah. Tako pa ...«
Mama je utihnila, vedela je, da mož pravilno razmišlja. Žal je bilo zapisano, kot je oče v svoji dobroti želel. Guido si je s pomočjo otrok sezidal hišico in se odselil iz domače hiše. Angelo je ostal v hiši sam. Ni skrbel zanjo, zato je vidno propadala in nazadnje prišla v tuje roke. K sreči Giovanin tega ni doživel, njegova prezgodnja smrt mu je prihranila to žalost.

Lupljenje koruze

Dnevi so postajali vse hladnejši in vse krajši. Moč sonca je slabela, veter je šumel v žareče obarvanih krošnjah dreves. Dozoreli so prvi pridelki. Prišel je čas trgatve. V vinogradih je odmevala pesem trgačev. Tudi večerne opravke v kleteh je spremljala pesem. Veliko dela je bilo s spravilom sadja in njegovo predelavo. Začelo je deževati in zapihali so hladni vetrovi. Ljudje so hodili v gmajno nabirat gobe, ki so izboljšale vsakodnevne obroke, tiste boljše vrste pa so posušili in spravili za zimske dni. Prišel je čas za pobiranje koruze, ki so jo kmetje pridelali na njivah v dolini. Ko so jo pripeljali domov, jo je bilo treba olupiti in splesti v kite in jih obesiti na tramove pod streho. Prav spravilo koruze je bilo Ninčku najbolj všeč. Lepi so bili ti večeri, ko so ob petrolejki ličkali. Sosedje so si pomagali, se družili ob pripovedovanju zgodb, smehu in pesmi. Že ob prvem mraku so se v velikem, takim delom namenjenem prostoru pred kletjo začeli zbirati sosedje, prišli so prav vsi, od starcev do otrok. Sedli so na kup koruze in pričeli z delom. V prostoru je bilo veselo, veliko so klepetali, se smejali in peli slovenske pesmi. Marjuta jim je postregla pečen krompir in ponudila pijačo; odraslim je nalila vina, otroci so imeli na izbiro pinjenec ali topel čaj. Vzdušje je bilo prijetno, vsi so hiteli delat.
Oglasil se je Pepi ... nastala je tišina, vsi so čakali, kaj jim bo povedal ... Odkašljal se je in začel počasi pripovedovati:
»Prav vsi ste poznali ta starega Polaka in veste tudi, kako bogat, tršat, samosvoj, surov in neverjetno trmast človek je bil. Imel pa je zdravo kmečko pamet. Nekega dne je odšel po opravkih v Selo. V tistih dneh so bili tam nastanjeni vojni ujetniki. Rusi, Poljaki in še nekateri, ki so bili drugih narodnosti. Pa pristopi k Polaku razcapan ujetnik in ga vpraša:
»Poljak, káko se zove ovo selo?«
Odgovor je sledil kot iz topa: »Du hudič ti je povidou, da sm jest Polak in d' je tu Sjelo?«
»Dej no, Pepi, povej še kašno tako!« so ljudje prosili med smehom.
»Rad vam še kaj povem, a prej je treba grlo ovlažit,« je rekel in naredil dolg požirek dobrega vina.
»Kaj pa tisto, ko je šel Slovenc na žrnado k Furlanu, ste že slišali?«
»Ne, ne,« so hiteli zatrjevat zbrani.
Počasi je začel:
»Slovenc je šel na žrnado k Furlanu, lepo sta se razumela in pridno delala, zalomilo se je, ko je gospodinja prinesla za južino skledo kislega fižola. Gospodar je začel priganjati:
»Manjej, manjej!«
Delavec, ki je do tedaj zajemal polno žlico, je začel nositi v usta manjše količine hrane. Upal je, da bo tako ustregel gospodarju. Ta pa je spet začel s svojim:
»Manjej, manjej!«
Sedaj že prestrašen dninar je začel zajemati po en fižol:
»Mogoče bom tako le ustregel gospodarju,« si je ob tem mislil.
Gospodar pa je gonil svojo:
»Manjej, manjej!«
Nesrečnemu delavcu je bilo sedaj dovolj, jezen je odvrgel žlico in dejal:
»Po pol fižola pa ne bom zajemal.«
Spet so se sosedje smejali in želeli slišati še kakšno zgodbo, otroci so kar požirali to, kar je Pepi pripovedoval, on pa si je spet ovlažil grlo.
»Ja, a Toneta izpod hriba ste tudi poznali?« je spraševal.
Ko mu je večina pritrdila, je nadaljeval:
»On ni znal pisat in računat tudi ne, ni hodil v šolo. Preden je odšel na dnino, je za nasvet poprosil ženo, ki je bila v računanju bolj vešča. Zabičala mu je:
»V nobenem primeru ne smeš pristati na manj kot pet lir na dan!«
Kmet mu je glede plačila dejal:
»Dam ti osem lir in tobak.«
Tone se je temu odločno uprl. »Ne, pet lir in nič tobaka,« je trmoglavil.
Ni treba posebej poudarjati, kako je bil tega vesel kmet.
Spet se je po prostoru razlegal smeh, otroci so bili tiho in upali, da bodo slišali še kakšno tako zanimivo zgodbo. Odrasli so pričeli govoriti, kako mehko je ličkanje in kako prijetno bo spati na njem.
Zapeli so nekaj pesmi, potem se je oglasila Marička. Pripovedovala je, da živijo gori v gmajni nešteta nenavadna bitja. Govorila je o dobrih vilah, ki rade pomagajo in so zelo lepe, in potem je pripovedovala o palčkih, ki so tudi dobri, le ponagajajo radi. Beseda je nanesla tudi na vedomce, teh so se vsi bali. Vedomci naj bi bili ljudje z nadnaravno močjo, ki škodijo navadnim ljudem. Ponoči njihove duše zapuščajo telesa in zganjajo grdobije po vasi in bližnji okolici. Ljudje, ki se rodijo z nogami naprej, so vedomci. Če si takega človeka srečal, te je ponoči tlačil, in ne samo to, še za veliko drugih slabih stvari so bili krivi. V hiše so vdirali skozi ključavnico, zato so ljudje vanje vtaknili nož ali kak drug oster predmet. Tako so se skušali zavarovati pred njimi.
Povedala je tudi to zgodbo:
»Nekaj moških je v gozdu pripravljalo drva, kuhala jim je hči enega izmed njih. Nekega večera je skuhala polento, zabeljeno z ocvirki, nekdo med njimi je pripomnil, kako bi bilo dobro, če bi imeli nekaj mleka. Takrat je eden izmed moških vstal, vzel vrv in jo zavezal okrog bližnje smreke, pristavil je lonec in posnemal molžo. Iz vrvi je priteklo mleko. Moški ga je namolzel poln lonec in samozavestno rekel:
»Se bo Micka čudila, ko danes ne bo mleka.«
Očitno je bil ta človek vedomec in je imel nadnaravno moč.
Vzdušje je postajalo napeto, zato je Marička začela pripovedovati o strahovih. Najprej je pripovedovala, kako se je Lojze ponoči vračal iz Gorice, kamor je peljal drva. Nazaj grede se je ustavil v kar nekaj gostilnah, ki so stale ob cesti. V vsaki je nekaj popil, tako da je bil že pošteno nasekan. Ura se je bližala enajsti, ki je veljala za uro strahov. On je bil zelo vraževeren, popita pijača pa je to samo še povečala, zato ga je bilo tiste noči pošteno strah. Prišel je do križišča, kjer naj bi strašilo, in res je tam zagledal sprevod, ki se mu je bližal. Pogledal je bolje in zatrepetal od strahu. Približeval se mu je pogreb, a vsi pogrebci so bili brez glav. Revež ni vedel, kako mu je uspelo priti domov, od tiste noči si ni upal sam ponoči nikamor več.
Druga zgodba je pripovedovala o vdovi Minki, ki je umirajočemu možu obljubila, da se ne bo več poročila. Čas je tekel in ženska si je premislila, sprejela je snubitev dobrega snubca in naročila sta oklice. Na dom je poklicala šiviljo, da bi ji sešila, kar je potrebovala za bližajočo se poroko. Ta je bila velikokrat sama v hiši. Nekega dne, ko je vdova odšla po opravkih v Gorico, je zaslišala, kako se nekdo vzpenja po stopnicah. Vznemirjena je prenehala z delom in prisluhnila korakom, ki so se bližali sobi, kjer je šivala. Slišala je, kako je nekdo vstopil in se ji približal, potem je začutila roko, ki se je spustila na njeno ramo, in moški glas je rekel:
»Pa si mi obljubila, da se ne boš več ženila.«
Prestrašena ženska se je ozrla, vendar za njo ni bilo nikogar.
Planila je pokonci, zdirjala po stopnicah, stekla iz hiše in zbežala domov.
Vdovi je povedala, kaj se je zgodilo, svetovala ji je, naj odpove poroko, a ženska ni hotela o tem nič slišati. Poročila se je in živela mirno življenje, duh njenega prejšnjega moža se ni vrnil nikoli več.
Tretja zgodba je govorila o zelo pogumnem dekletu, ki se ni prav ničesar bala, s tem se je rada tudi hvalila. Nekega dne se je s fanti pogovarjala o pokopališču in se pobahala, da si upa sama na pokopališče ob uri strahov. Niso ji hoteli verjeti, zato so sklenili stavo. Zmenili so se, da bo punca ob uri zapičila palico v grob in tako bodo vedeli, da je bila v resnici tam. Ob enajstih se je mladenka odpravila proti vaškemu pokopališču. Fantje so jo nestrpno čakali, marsikateri med njimi si ne bi upal sam na tisti kraj. Minila je ura, nje pa ni bilo od nikoder, spraševali so se, kje se mudi. Minevale so ure, nje pa še vedno ni hotelo biti od nikoder ... Prišlo je jutro in šli so jo šli iskat. Našli so jo mrtvo na grobu. Palico je zapičila skozi krilo, tako ni mogla proč in umrla je od strahu. »Prevzetnica, ni spoštovala mrtvih,« je dodala Marička.
Četrta zgodba pa je pripovedovala o Pepci, ki se je učila za šiviljo na drugem koncu vasi. Delala je pozno v noč, potem se je sama vračala mimo pokopališča proti domu. Bilo jo je zelo strah. Neke noči je s pokopališča skočila v belo odeta postava in stekla za njo. Prestrašena je pritekla domov in pripovedovala bratu, da ji je sledil duh. Naslednje večere se je zgodba ponovila, dekle je postajalo vse bolj prestrašeno.
Njen brat ni bil preveč vraževeren, sklenil je, da stvar razišče. Skril se je v bližini pokopališča in čakal na sestro. Dekle je prišlo do pokopališča, ven je skočila bela postava in stekla za njo. Mladenič je stekel za obema. Dohitel je duha in ga pošteno premikastil. Zanimivo je bilo, da je bil naslednji dan sosedov Francelj bolan. Njegova bolezen pa je bila zelo čudna, bil je poln modric.
Ljudje so si potem, ko je Marička povedala zadnjo zgodbo, nekoliko oddahnili, sedaj so spet poprosili Pepija, naj pove kaj bolj veselega.
Mož se je najprej izgovarjal, da je zaspan, potem pa je le začel pripovedovati:
»Janez je ob nedeljah rad zahajal v sosednjo vas, tam je stopil v gostilno, posedal je z znanci, z njimi pomoževal, seveda so skupaj zvrnili tudi nekaj kvartinov. Tudi tiste nedelje je odšel v priljubljeno gostilno in se pomudil v prijetni družbi ob dobri kapljici. Čas je hitro mineval, nad deželo se je spustila noč. Ko se je Janez končno odpravil proti domu, je bila tema kot v rogu. Ni mu bilo prijetno, tudi zato ne, ker je nekoliko pregloboko pogledal v kozarec. Nerodno se je opotekal, ko je hitel skozi temno noč proti domu, ki je stal visoko v hribu. Primajal se je do kapelice, v kateri je gorela lučka in osvetljevala Marijino podobo. Vzel je lučko in se opravičeval:
»Ti, mamka božja si tu, jaz pa moram domov, zato mi, te lepo prosim, posodi lumin.«
Svetilka mu je svetila in njegov korak ni bil več tako negotov. Hitro je prišel v breg do svoje hiše. Vesel je hitel pripovedovat ženi, kako dobra je bila Marija, ki mu je posodila svetilko. Ženska se je pokrižala, pograbila svetilko in z njo odhitela v vas, da bi jo tam položila na njeno mesto pred sveto podobo. Kljub njenemu naglemu ukrepanju so se naslednjega dne oglasili v njuni hiši žandarji. Nekdo je prijavil, da je ponoči Janez ukradel svetilko v vaški kapelici.
To je bila veliko bolj vesela pripoved, ljudje so se smejali in Pepi je med smehom nadaljeval:
»Tinca je imela gmajno visoko na pobočju hriba. Nekega sončnega popoldneva je vzela grablje in koš, odpravila se je po steljo. Nemalo je bila presenečena, ko je videla, da jo je nekdo prehitel. Zagnano se je lotila grabljenja, iz najbolj skritih kotičkov je izbrskala še poslednje suhe liste. Ko ji je končno uspelo napolniti koš, je bila zelo utrujena. Pobito se je odvlekla proti domu. Sredi vasi ji je prišel naproti sosedov Štefan:
»Buh dej, Tinca,« jo je pozdravil in mencajoče dodal. »Nisem bil jaz … jaz nisem kradel.«
Tako je zvedela, kdo je pokradel steljo na njeni gmajni, ne da bi o tem vprašala ali kar koli rekla.
Lupljenje se je bližalo koncu, postajalo je še bolj veselo, zato je Pepi povedal še zadnjo zgodbo:
»Polde je občasno hodil delat k advokatu v Gorico. Postoril je, kar je bilo potrebno na vrtu, okrog hiše, tudi drva je nasekal in jih pospravil v drvarnico. Goriški gospod je bil z njegovim delom zadovoljen, zato je bil z njim prijazen, včasih mu je v roko stisnil kako liro več v zahvalo za njegovo dobro delo. Advokat je imel psa Luksa. Zelo je bil zaskrbljen, ko ta ni hotel jesti, zato je prosil delavca, naj vzame psa k sebi na vas, na dober zrak. Polde ga je peljal domov, da se bo naužil dobrega zraka, hrano zanj mu je dal lastnik, ki ob tem ni skoparil. Tega je bila zelo vesela žena Anica, ki je bila iznajdljiva, hrano je razdelila otrokom, pes je več ali manj stradal, zato ni bilo čudno, da je zelo rad jedel, ko ga je prišel gospodar iskat. Zgodilo se je nekaj čudnega, pes je pojedel tudi strok česna, ki mu ga je vrgel Polde. Bil ozdravljen, advokat pa nadvse zadovoljen in delavec je ob tem zaslužil lepo nagrado, ker je tako lepo skrbel za Luksa.
Koruza je bila olupljena, ljudje so se zadovoljni vrnili na svoje domove, kjer so se spravili k počitku. Naslednjega dne so lupili pri drugi hiši in tako naprej, dokler ni bil olupljen zadnji koruzni storž v vasi.

Marica

V hiši bratranca Lojzeta se je skoraj vsako leto rodilo drobno dete.
Vesela sta bila prav vsakega rojstva. Rada sta imela svoje malčke in njihov živ žav. Otroci so jima prinašali veliko veselja in še več skrbi.
»Le kako naj nahraniva toliko lačnih ust,« sta se spraševala. Garala sta na svoji krpici zemlje in se udinjala na žarnadah pri okoliških kmetih.
Nanca in Pepč sta jima pomagala, kolikor sta lahko.
V tistih dneh je Marija spet pričakovala, zato je Nanca rekla: »Skoči do Lojzeta, da vidiš, kako je tam!«
V mraku se je vrnil, ni bil sam. V naročju je nosil malo Marico, do tistega dne najmlajšo. Obema so veselo žarele oči.
Mala je hitela čebljat: »Veš, teta, štorklja je bila pri nas. Prinesla nam je čisto majhnega otročička.«
Mož je pojasnil, bolj sebi kot ženi: »Nekaj dni bo Marica pri nas, toliko, da si Marija opomore.«
Tistih nekaj dni se je nategnilo v skoraj dve desetletji.
Malo je družina vzljubila, pomenila je žarek sonca v hiši ob potoku. V posebno veselje je bila Pepču, on je punčko prav oboževal.
Domov je hodila le na krajše obiske. Spoštovala je starše in rada ju je imela. S sestrama in kopico bratov so se lepo razumeli. Še raje je imela teto in strica ter »veliki« dekleti v hiši ob potoku.
Iz te hiše, ki je bila njen dom, je hodila v šolo. Teta in stric sta poskrbela za vse, kar je potrebovala. Življenje ji je bilo lepo in vsi so jo crkljali in razvajali.
Štefanija se je poročila, odšla je v nov dom. Potem, ko je rodila sinčka, je odšla Marica k njej, da bi ji pomagala. Pepča so vedno bolj zapuščale moči, zbolel je in umrl.
Začela se je druga svetovna vojna in prinesla veliko novega gorja.
Šele nekaj let po vojni je Marica šla domov. Takrat je bila že zaposlena na državnem posestvu, le nekaj mesecev, preden se je poročila in se preselila na možev dom v sosednjo vas.