Svetinja 3

Naši so prihajali vsako poletje, vsi trije, mama, tata in Alenka. Vesel sem bil teh obiskov. Ostali so samo nekaj dni. Potem so se vrnili v mesto, klicali so jih različni opravki in delo v tovarni. Kako tiho je postalo prve dni po njihovem odhodu Midva sva ostajala, skrbela za živali in obdelovala skromne zaplate zemlje. Nisva veliko hodila naokrog, le k maši sva odšla vsako nedeljo, navadno k prvi.

Nedeljsko jutro

-Zaspanec, vstati bo treba, je mehko rekla Pepina. Marjan se je pretegnil, zazehal in skočil pokonci. Samo nekaj minut je potreboval, da se je oblekel in stekel v kuhinjo, kjer ga je čakala skodelica bele kave in dve rezini hrustljavo zapečene polente.
Nona si je zavezala svež predpasnik in vzela s klopi z vezenim prtičkom prekrito pletenico. Zatopljena vsak v svoje misli sta se molče spuščala po strmini.
Najprej sta zavila v farovž. Grbasta kuharica Žefka ju je bila vesela, medtem ko si je v predpasnik brisala roke, je tožila:
-Kakšni časi, skoraj nihče se ne oglasi več, kaj šele, da bi gospodu kdo kaj prinesel. Ja, težko je, gospod tolčejo revščino. Ti, ki sama nimaš, veš, kaj se spodobi.
Vzneseno je praznila košaro. Na mizo je polagala maslo, jajca, glavico solate in opojno dišeče hruške, manjkala ni niti platnena vrečka koruzne moke.
-Buh lunej!
Iz predala je vzela polovico črnega hleba in odrezala tanko rezino.
-Na, gotovo si lačen.
Ni se ji utegnil niti zahvaliti, ko se je obrnila k Pepini:
-Kako, a tamladi kaj pišejo? Ti pošljejo kakšen dinar?
-Ja, pišejo, denarja še zase nimajo.
Na visokem zvoniku se je oglasil zvon, ki je vabil k maši, zato sta pohitela proti cerkvi.
-Nona, kaj midva potrebujeva denar? je vprašal Marjan, preden sta stopila v hladen, po kadilu dišeč prostor.
Pepina je začutila otrokovo stisko. -Hruške sva prodala in sva nekaj zaslužila, je tiho rekla.
Vsak teden sva se z avtobusom odpeljala v Rožno Dolino in potem šla peš preko mejnega prehoda v Gorico. Morala si tja, na placu si prodala nekaj pridelkov in jih pretopila v lire za tisto najnujnejše, petrolej, sol, …

Vieni, vieni bambino

Gorice ni maral. Mučno mu je bilo že na mejnem prehodu, ko so cariniki brskali po Pepinini košari, šteli jajca, tehtali maslo. Velikokrat sta se morala sezuti, da ja ne bi česa pretihotapila. Potem malo naprej tisti dolg drevored, tako samoten, da je v njem budil strahove. Nemalokrat je tam pomislil, kaj bi naredil, če se nona nenadoma zgrudi in brez zavesti obleži.
Še najmanj mu je bil všeč Pokriti plac, vedno prenapolnjen z reko gospodinj in dekel iz boljših hiš, ki so nakupovale sadje in zelenjavo. Med njimi so se mu zdele branjevke tako uboge, ponižno so se silile v prijazen nasmeh in z medenim glasom ponujale svojo robo.
Tiste srede se je zgodilo nekaj čudnega. Pristopila je lepo oblečena gospa, poiskala je njegovo roko in se je oklenila z ledenimi prsti. Čez rdeče, našobljene ustnice so ji pljusnile čudne, dečku nerazumljive besede:
-Vieni, vieni bambino, ti compro bonboni.
Začutil je tesnobo, ki je hitro prerasla v strah in se mu zažirala globoko v prsi. Z velikim naporom se je skušal rešiti. Obupan je pogledoval k noni, ki, zatopljena v klepet z branjevko, ni ničesar opazila.
Glasno je zajokal.
Ženski sta postali pozorni.
Elegantna gospa se je na visokih petah odzibala z množico.

se nadaljuje ...

Svetinja 2

Alenka

Pepina in Marjan sta že od zgodnjega jutra nabirala hruške. Ona visoko na lestvi, on spodaj v senci starega drevesa. Otrok je kar žarel, nona ga je vedno znova hvalila:
-Marjan, kako si priden. Kaj bi jaz brez tebe? Ti mi vedno pomagaš.
Pripekajoče sonce je kukalo skozi redko krošnjo. Dodobra razgret zrak je bil nabit z vonjem po frmatinkah. Ose so sitno brenčale in v rojih sedale na ranjene plodove.
Obiralcema je bilo vroče, bila sta vse bolj trudna, komaj sta čakala, da med žaganje neutrudnih škržatov zadoni glas zvona, ki vaščanom oznani, da je čas za molitev, kosilo in kratek počitek v senci hladnih lip.
Ženica je sestopila z lestve, si podzavestno popravila ruto in se obrnila k dečku:
-Poldan zvoni, čas bo, da greva nekaj pojest.
Dvignila je dve polni košari in ju v istem trenutku odložila. Z desnico si je zastrla oči in se nepremično zazrla na stezo, ki je vijugala čez strmino. Globoko spodaj je videla pismonošo Jošta, kako z velikimi koraki hiti proti njeni hiši. Buh dej, da je šlo posreči, si je komaj slišno zamrmrala.
Moški se je naglo bližal. Ves zadihan je obstal pri njiju v senci:
-Buh dej, letos so hruške bogato obrodile.
Iz žepa je potegnil velik robec in si začel otirati pot z zardelega obraza.
-Buh dej, Jošt! Upam, da prinašaš dobro novico.
-Telegram imam zate.
-Stopiva v hišo. Notri je hladneje. Pa en štamperli ti nalijem, ko si tako pregret.
Skupaj so stopili proti dvorišču. Jošt se je obrnil k malemu, nežno ga je počohal po glavi in ga tako, mimogrede, vprašal:
-Kako, Marjan? Si kaj priden?
-Ja, je otrok izdavil v veliki zadregi.
Pepina je stopila k oknu, nataknila si je debela očala in zlogovaje brala. Obraz se ji je zjasnil, na ustih ji je zaigral nasmeh. Potem so ji zatrepetale ustnice, iz oči se ji je ulilo. Jokala in smejala se je obenem, ko je zajecljala:
-Hvala Bogu! Naši so kupli punčko, Alenko. Hvala Bogu, samo, da je šlo po sreči. Jošt, zdaj lahko nazdraviva naši Alenki. Marjan, si slišal? Sestro si dobil. Si kaj vesel? je klepetala, medtem ko je s tresočo roko nalivala žganje.
Mali je nekaj časa molčal, nato se je prisilil reči:
-Ja.
Čudno mu je bilo, kot da je nekdo drug, ki ga deklica ne briga. Ni bil ne žalosten in ne vesel.
Popoldne sta se lotila prebiranja hrušk. Zdrave so bili namenjene prodaji, ranjene predelavi v marmelado, tiste najslabše so bile za žganjekuho. Ženska je ves čas brbljala o tem in onem. Mali je bil nenavadno molčeč, na vprašanja je kratko odgovarjal.
Pod večer sta odpeljala najboljše sadje, ki ni smelo biti prezrelo, k staremu Lojzu, da ga skupaj s svojim zjutraj odpelje v kmetijsko zadrugo.
Zvečer, preden sta legla, sta kleče pomolila.
Mali je legel na bok in vprašal:
-Nona, kaj veš, kje bo spala Alenka?
Nedolžno vprašanje je dalo slutiti, kaj se dogaja za komaj zaznavnim nasmehom, ki je poskušal prekriti drobec dvoma, razraslega v strah.
-Tako majhni otroci, kot je ona, spijo v zibki. Ko zraste, bo mizar prav zanjo naredil posteljo.
-Prav, sem že mislil, da jo bodo dali v mojo, si je oddahnil deček in poprosil nono, naj mu pove pravljico.
-Živela je mama koza, ki je imela sedem otrok, je začela, potem je utihnila, Marjan je spal.

se nadaljuje ...

Svetinja

Iz sosednjega prostora je slišal ženske, ki so glasno molile ob krsti rajne. Rahlo se je sklonil, odprl dotrajana vratca zidanega štedilnika in naložil nekaj polen. Potem se je zravnal, si popravil kravato. Začudil se je, kako nizek da je strop in stopil skozi obokana vrata v februarski dan. Okrog vogala je udarila burja in mu v močnem sunku butnila v obraz. Ni se menil za suh mraz, ki ga je nosila s seboj. Še hvaležen mu je bil. Z olajšanjem je spoznal, da hladi žgočo bolečino, ki mu je plala pod prsnico. Pomežiknil je ob jarki svetlobi opoldanskega sonca in se namenil preko dvorišča. Na robu strmine je obstal. Zazrl se je daleč nazaj, v mislih se mu je začel odvijati kolut starega filma. Nekateri prizori so bili delno zabrisani, drugi barviti, še vedno zelo živi. Tak je bil tudi tisti prvi, od takrat, ko je ves prestrašen prišel k noni in potem leta ostal pri njej.

Nona

Z napol odprtimi očmi se je zazrl v majhno okno, prekrito z debelimi izvezenimi zavesami, izza katerih je kukalo zahajajoče sonce in barvalo rdeče proge na nasprotni steni. Njegov pogled je iskal naprej, zdrsnil je pod temno rjave tramove in se ujel v drobne luknjice črvivih, že dolgo dotrajanih desk. Za nekaj dolgih trenutkov je nepremično zrl v razpelo, viseče v kotu nad posteljo. Vse mu je bilo tuje, kljub poletju ga je mrazilo. Čutil je, kako samota pritiska nanj iz belo prepleskanih zidov in zaprtih vrat. Postalo ga je strah. Zaprl je oči in glasno zajokal.
Skoraj v hipu je v izbo pritekla drobna, v črnino oblečena ženica. Z rokama je segla k glavi in si popravila nazaj zavezano ruto. Dečka je dvignila k sebi, nežno se mu je nasmehnila in mu potiho prigovarjala:
-Nikar ne jokaj, Marjan! Vem, ne poznaš me, zato ti je hudo. Sem nona Pepina in rada te imam.
Iz žepa zakrpanega predpasnika je vzela robec in mu popivnala od solz razmočena lica. Otrok se je počasi umiril. Molče je začel brskati po spominu na zadnje ure, ko so se dogodki prehitevali in se v neredu valili drug čez drugega.
Tako slabo se je počutil zjutraj, oblečen v nedeljsko obleko, v modrih hlačah, zlikanih na črto, in beli srajci. Na prečo počesane lase mu je mama ukrotila s pomočjo mokrega glavnika.
Potem tisti mamin poljub na čelo, tik preden sta z očetom odšla. Tako nenavadno obnašanje, navadno ga ni poljubljala. Medtem ko sta šla proti avtobusni postaji, se je nekajkrat ozrl. Stala je ob robu dvorišča in jima mahala. Zdelo se mu je, da vidi solze, ki ji polzijo po licih.
V prenatrpanem avtobusu je bilo zatohlo, kiselkast vonj prepotenih teles se je mešal z naftnimi hlapi, ki so se širili iz podvozja, kjer je kašljal stari motor. To in poskakovanje čez luknje na slabi cesti je prineslo še dodatno težavo. Postalo mu je neznosno slabo. Bruhal je v vrečko, ki mu jo je oče držal pred usta.
Ves bled in izmučen si je oddahnil šele, ko sta izstopila na samotni postaji sredi koruznih polj. Globoko je vdihnil in pogumno zakorakal po kolovozu, ki se je začel strmo dvigati v pobočje. Nekaj časa sta hodila vštric, nakar je začel zaostajati. V senci pod mogočnim hrastom sta se za nekaj trenutkov ustavila.
-Marjan, kaj je? Ne moreš več, si truden?
-Ne, ne vem, prehitro hodiš.
-Moram, mudi se nama. Še danes se morem vrniti.
-Potem me res pustiš pri noni? je vprašal otrok z rahlim upanjem v glasu.
- Ja, ostaneš. Lepo bo poskrbela zate. Ne bo ti hudega. Na kmetiji ima veliko živali in potok teče tik ob hiši. Lahko si narediš mlinček.
-Dobro, saj ostanem, se je vdal mali. Solze pa so kar padale za beli ovratnik srajce.
Pot sta nadaljevala molče. Čez nekaj časa ga je oče dvignil v naročje, da bi laže pospešil korak.
Sedaj je bil tu, na kmetiji, sredi vinogradov, visoko na pobočju hriba. Pri noni, ki je ni poznal. Vedel je le, da je ona mama njegovega očeta. Ob dotiku njenih rok je začutil, kako ga ima rada.
Lepo sva se imela tukaj zgoraj, nona, se je sam pri sebi nasmehnil. Najin mir so sem ter tja zmotili redki mimoidoči, obiskov skoraj nisva imela. Potem tista brzojavka, ki je prinesla novico o Alenki. Prizadela me je in strah me je bilo. Verjetno sem bil ljubosumen na dojenčico, ki je zasedla moje mesto v maminem naročju. Ti se nisi zmedla. Kako lepo si me znala potolažit in mi s tem pokazala, da sem ljubljen.

se nadaljuje ...

Haiku

deževen večer
si spretno zavezuje
rdečo kravato

Čakalnica

Lepoto jesenskega dneva, obsijanega z blagimi žarki sonca, sem zamenjala za umeten, monoton sij v veliki čakalnici, ki ni premogla niti enega okna. Fluorescenčna svetloba me je motila, zato sem nekam negotovo odtavala proti pultu. Na drugi strani je sameval vklopljen računalnik. Nekaj korakov stran se je nestrpno prestopal moški srednjih let. Očitno nevajen čakanja je pogledoval na uro in nejevoljno zmajeval z glavo. Ko sta se najina pogleda srečala, sem ga vprašala, ali ni nikogar.
»Ne, že več kot pol ure sem tu.«
Šla sem do prvega stola in brezvoljno sedla naj.
- Saj je še zgodaj, naročena sem šele čez pol ure.- S pogledom sem drsela po prostoru in ga skušala primerjati s tistim, kar mi je ostalo v spominu. Ni denarja. Razbitega stekla ni nihče zamenjal, očitno bi bilo predrago. Takrat, pred tremi desetletji, ko sem tu preležala cel mesec, je bilo vse novo. Vse v rumeno-modri barvi in vsaka bolnica si je lahko nadela slušalke in poslušala radio. Kakšen luksuz za tisti čas. Nekam ponosna sem se počutila, da je to naša nova bolnišnica.- Ponovno sem pogledala na uro. Kazalca sta neslišno hitela po svoji krožni poti. Postajala sem vse bolj neučakana. - Kako beži čas, samo še dvajset minut, niti ne celih dvajset, samo osemnajst še. Kaj, če zamudim? Administratorka? Le kje je? Čas bi že bil, da se od nekod prikaže. Ko bi vsaj vedela kam naj grem. Šla bi pred ambulanto in tam počakala.- Zazrla sem se v dolg hodnik pred kirurgijo. -Koga naj vprašam? Ljudje, ki tu sedijo, mi ne bi znali svetovati. Vem, da ne. Kaj sploh razmišljam, tu smo vsi nekam izgubljeni, brez prave orientacije.- Nagnila sem se naprej in od strani opazovala čakajoče sotrpine. -Kako čudno, da je tako pozno popoldne tu toliko ljudi. Kje so časi, ko so opravljali preglede samo v dopoldanski urah.-
Skozi steklena vrata so kapljali pacienti različnih starosti, različno opravljeni, eni so tiho pozdravili, drugi so se molče spustili na stol in tam obsedeli. Na obrazih sem zaznala neko tesnobo, skrb in upanje v enem. Ženica, ki mi je sedla nasproti, me je spomnila na mamo, prav tako kot ona je bila nekoliko upognjena, videlo se ji je, da težko nosi svoja leta. Striženje bi potrebovala. Sivi, veliko preredki lasje, so se ji v tankih pramenih kodrali čez ušesa. S pogledom sem iskala naprej. Drobna punčka tam na levi ni imela več kot štiri, morda pet let. Neprestano je nekaj spraševala. -Otroci, kako zvedavi so. Občutek imam, da vedno bolj. Sama si nisem upala spraševati. Seveda, tako so nas učili. Tiho bodi, kadar govorijo odrasli, je imela navado reči mama. Moški z berglami, še mlad je, verjetno je imel nesrečo. Ni čudno, pri takem številu avtomobilov jih je vedno več.- Spet sem se zaskrbljeno zazrla proti vratom. - Le kam se je ta nesrečna ženska izginila? Da bi že odšla na malico? Ne, seveda ne, je prezgodaj. Upam, da me na koncu ne pošljejo domov. Pa vse te zoprne priprave in strah, vse bom morala znova ... Končno! Prihaja! V rumeni uniformi, ja, to je ona.-
Mrmrajočo tišino je zmotilo glasno zvonjenje telefona. Ženska je ležerno dvignila slušalko in začela govoriti. Potem je utihnila in poslušala. Vstala sem in pohitela k pultu. Ujela sem še delček pogovora:
»Ja, mislim, da je gospa pravkar prišla. Pošljem vam jo gor.«
Prijazno se mi je nasmehnila in mi v roke potisnila mapo z dokumenti.»V deveto,«mi je še navrgla, zaposlena z naslednjim v vrsti.
Pohitela sem, ni mi bilo vseeno, da zamujam. V kotu je zakašljal kavni avtomat. - Kava. Zdaj ne. Ne morem in ne smem si je privoščiti.-

Haiku

Leska ob breznu,
zavita v resasti plet.
Postava v blatu.

Haiku

Valentinovo.
Vas na plazu in sonce
združena v poljub.