Ko so umrle sanje

Večer je bil podoben neštetim pred njim in neštetim po njem. Vendar je bil to poseben večer, v tistih urah so Danici umrle sanje, dokončno se je morala posloviti od svojih želja. Po večerji je družina sedla. Pepč je pletel košaro, Nanca in Štefanija sta šivali. Ona je stopila po knjigo. Potem je sedla k mizi tik pod petrolejko, pripravljena, da začne brati.
Oče jo je ustavil:
»Samo malo, Danica, nocoj se morava pogovoriti.«
Deklica ga je presenečeno, skoraj prestrašeno pogledala.
On se ji je blago nasmehnil:
»Vem, da si želiš v šolo v Gorico.«
»Ja, tata,« ji je uspelo tiho, skoraj šepetaje odgovoriti.
»Glej, veliko sva z mamo razmišljala,« je resno nadaljeval. »Stroški bi bili veliki, vendar bi nekako šlo. Veliko bolj naju skrbi stanje v državi. Gonja proti vsemu, kar je slovensko ali samo spominja na nas Slovence.«
Za trenutek je pomolčal, pogledal deklico, ki je čisto bleda sedela ob mizi. Pogled nanjo ga je bolel, globoko v srcu je čutil bolečino nemoči. Vedel je, da mora z besedo na dan, povedati ji mora vso resnico.
»Dovolj si pridna in dovolj tiha, zato sem prepričan, da bi šolo kljub vsemu uspešno končala,« je razpredal naprej. »Problem bo nastal, ko boš želela v službo. Tudi če poteptaš svoj ponos in se opredeliš za Italijanko, ne bo lahko. Službo boš dobila nekje na jugu italijanskega škornja. Daleč od doma boš, med tujimi ljudmi. Možnosti, da prideš na obisk, skoraj ne boš imela. Morda ostaneš za vedno tam.«
»Ne, tata, nikoli se ne bom izdajala za Italijanko, dobro vem, kdo sem!«
»Oba z mamo verjameva vate, veva, da veš, čigava si.«
»Nikoli ne bom učiteljica,« je rekla deklica. Njene oči so bile vlažne od solz, ki so prav počasi polzele preko mladih lic.
»Žal, res ne boš. Zato sem razmišljal, kako naprej. Mislim, da bi lahko mama vprašala Pepco, če bi te vzela v uk. Šivilje nimajo težkega dela, vedno so na toplem. Kaj misliš?«
Vprašujoče se je zazrl v objokano Danico.
Njej je med ihtenjem uspelo iztisniti le: »Prav, tata.«
Pepca jo je rada vzela za vajenko. Danica se je pridno učila in pozneje je z veseljem šivala. Bolečino je skrila globoko vase, le redko komu jo je razkrila.

Koledar

Nekega dne je na dvorišče pritekel sosedov Francelj. Ves prestrašen je zadihano zajecljal:
»Pepč, skrij, … skrij Mohorjev koledar! Zažgali ga bodo, ne dovoli, da ga dobijo v roke!«
Oče je pohitel. Brez besed je stekel v hišo. Knjigo je odnesel na vrt, tam jo je skril.
Kmalu so se na dvorišče pripeljali kričavi varuhi postave. Zahtevali so, naj jim takoj izroči koledar.
»Nimam ga, gospod kaplan mi ga niso dali,« se je izgovarjal gospodar.
Niso mu verjeli. Stopili so v hišo in vse premetali. Ničesar niso našli. Osramočeni so postopali po dvorišču. Grozili so, da se bodo vrnili, ker vedo, da je koledar v hiši.

Tudi pesem pripoveduje o tem dogodku:

Schiavo

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!

Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.

Krivica

Prišla je mrzla zima, ki je prinesla nekaj snega, prav za božične praznike. Danica je vedno raje hodila v šolo. S Pavlo sta postali nerazdružljivi, rada se je družila tudi z drugimi otroki, prijetne so ji bile igre na šolskem dvorišču. Želela si je novega znanja. Pouk je bil v italijanščini, kar ji ni bilo posebno všeč. Žal se tega ni dalo spremeniti. V prvem razredu so še imeli dve uri slovenskega jezika na teden, tudi verouk je bil v njenem jeziku. Potem so prišla leta, ko tudi tega ni bilo več, zato jo je ob večerih oče učil slovenščine. Veliko sta skupaj brala in pisala. Pomagala sta si s starimi šolskimi knjigami. Učil jo je, predvsem pa ji je skušal vcepiti ljubezen do maternega jezika. Uspelo mu je, res ga je vzljubila. Zelo rada je imela verouk. Gospod kaplan je bil prijazen in zaveden Slovenec. Po svojih najboljših močeh je skušal otrokom približati jezik njihovih staršev.
Potem se je zgodilo nekaj, kar ji je za vedno zagrenilo obiskovanje verouka. Po tem dogodku se je gospoda kaplana bala, ni mu več zaupala. V razredu je bilo tiho, vsi so z zanimanjem poslušali zgodbo o Jezusu v templju. Danica je mirno sedela, roki je držala na hrbtu. Naenkrat je začutila, da jo srbi nos, podzavestno je dvignila roko in se popraskala. Gospod kaplan je to videl, jezno jo je poklical iz klopi.
»Takoj pridi pred kateder!« je jezno zavpil.
Deklica ga je vsa prestrašena ubogala.
Vzel je palico in ji velel:
»Razpri dlan!«
Šlo ji je na jok, vendar je ubogala. On je nekajkrat zamahnil. Vsakokrat se je od bolečine zdrznila. Bolele so jo dlani, še bolj jo je bolelo ponižanje. Prepričana je bila, da si kazni ni zaslužila. Učiteljica je ni nikoli tepla, tudi zaprta ni bila nikoli.

Aurora

Jesensko jutro bi lahko bilo prelepo. Žal ni bilo tako. Vsaj zanjo ne ... deklico, ki je negotovo stopala po stezi. V grlu jo je tiščalo, tam ji je zrasel velik cmok. Strah jo je bilo. Modre oči so se navlažile, lica so močile solze, počasi so drsele in padale na jopico. Za šestletno punčko so bili to prvi samostojni koraki v življenje. Šla je v šolo. Od hiše na drugi strani se je zaslišal pasji lajež. Sosedov Tar je zaznal njene korake. Hitro si je obrisala solze. Na ustnice je priklicala bled nasmeh. Stopila je po brvi, ki je vodila čez potok, in stekla na veliko dvorišče.
»Buh dej!« je zaklicala sosedi, ki je krmila kokoši.
»Buh dej, Danica,« ji je odvrnila nuna Marička, »Pavla te že čaka.«
V tistem trenutku je skozi vrata kot metuljček priplavala mala kodrolaska. Vsa lepa in igriva, ponosna je bila na svojo rožnato oblekico. Usta so se ji razlezla v širok nasmeh. Vznemirjena je hitela klepetati:
»Veš, mama mi je zavila košček kruha, imela ga bom za malico.«
»Zbogom!« sta še zaklicali in že ju ni bilo več, hiteli sta proti vasi.
Pavla je neprestano čebljala, se smejala ... vedeti je hotela, kaj Danica misli, kako jima bo v šoli. Hitro sta prispeli na šolsko dvorišče. Tam je bilo že nekaj otrok. Zbirali so se v dve gruči, deklice v eno, dečki v drugo. V trenutku, ko je v zvoniku odbilo osem, se je na šolskih vratih pojavil učitelj. Majhen, črnolas, južnjaškega videza in pozvonil je z zvončkom. Starejši otroci so se zganili, začeli so se pomikati proti vhodu. Sledili so jim malčki. Večina med njimi je bila prestrašena. Kolena so se jim tresla, usta so imeli suha. Spraševali so se:
»Kaj me čaka, kako bo, bomo tepeni?«
V hiši jih je pričakala učiteljica in jih odpeljala v eno izmed učilnic. Najprej so molili, v italijanskem jeziku, ki je bil v šoli obvezen. Potem je začela učiteljica preverjati prisotnost, klicala je popačene priimke in v italijanščino prevedena imena. Tako so Anica, Pavla, Marička postale Anna, Paola, Maria. Ko je prišla do Danice, je zaklicala:
»Aurora.«
Otroci so bruhnili v smeh, ki ni ostal nekaznovan.
Ona je zajokala:
»Zakaj imam ravno jaz tako grdo ime?« je potiho razmišljala.
Učiteljica jo je skušala potolažiti, saj ni bila slaba ženska, le za službo se je bala. Ime je ostalo in deklica je bila zelo nesrečna zaradi njega.

Velika sestra

Lojze je pogosto prihajal na obisk, bil je prijazen in vedno nasmejan, s Pepčem je rad pomoževal. Veliko sta si imela povedati. Tistega nedeljskega popoldneva je prišel z namenom, da vpraša za Štefanjino roko, že dolgo je ljubil to lepo dekle. Oče je bil vesel njegove prošnje in takoj mu je povedal, da mu hčer rad da, le ona se mora s tem strinjati. Poklical jo je in vprašal.
»Sem še veliko premlada, da bi se ženila,« se je glasil njen odločni odgovor.
Fant se je žalosten, sklonjene glave poslovil.
Pepč pa je hčeri očital:
»Kako si mogla odgnati tako dobrega snubca?«
Začudena je mala Danica gledala, ko se je sestra odločno uprla očetu.
»Ne, tata, sem še premlada, nočem se še poročiti!« je odločno rekla postavna mladenka svetlih las, spletenih v debelo kito, ovito okrog glave, in lepih modrih oči, s katerimi je uporno gledala očeta.
»Poglej, Štefanija! Lojze je dober fant, pravi je zate! To vem! Postal bo dober gospodar, znal bo poskrbeti za družino, dober mož ti bo in dober oče bo vajinim otrokom,« jo je prepričeval. »Jaz se staram, zato je prav, da pride v hišo zet, ki bo poskrbel za moška opravila.«
»Ne,« je samozavestno rekla in odločno odšla iz hiše.
»Ne sili je, punca je pametna, ona že ve, kaj dela,« je skušala Nanca posredovati.
»Ne bom je silil, a me skrbi ... ta je že tretji, ki ga je zavrnila.«
»Ne skrbi, ko bo prišel pravi, se bo poročila.«
»Lojze je res dober fant, želim si, da bi postal moj zet. Tista njiva, ki bi jo dobil za doto, bi tudi prav prišla.«
»Pepč, saj ne želiš, da bi bila nesrečna?«
»Tega si res ne želim,« je rekel in zaskrbljen odšel k živini.
Tam je sam pri sebi razmišljal:
»Če bo dekle zavračalo snubce, ne bo nihče več prosil za njeno roko.«
»Dekle je pridno in iznajdljivo,« je v hiši razmišljala mama, »med ljudmi je priljubljena in tudi lepa je. Delati zna vse; pridna je na polju, veliko si je že prislužila z delom na grofovih posestvih. Z denarjem zna varčno ravnati; vsako prisluženo liro je porabila za nakup bale, vse je sama izvezla in zašila. Vse zimske večere je presedela z iglo v roki. Nikoli ni brez dela, tudi plete zelo lepo in pri gospodinjskih delih se zna obrniti. Ja, pridna je naša Štefanija. Ni pa dobro, da je tako odločna, to jo bo še teplo.«
Dekle je sedelo ob potoku, tako kot velikokrat ob nedeljah popoldne, in tuhtalo:
»Ne, ne bodo me prepričali. Ne bom se še poročila, sama lahko skrbim zase. Kaj me čaka, če se že sedaj poročim, in to z nekom, ki je res dober fant, a ga jaz nimam rada? Premlada sem še in nekega dne bo prišla ljubezen, takrat si bom želela poroke in želela si bom otrok. Zakaj me toliko silijo? Zakaj mi ne pustijo moje mladosti? Ne, ne bodo me prepričali, saj sem še tako mlada. Poročila se bom takrat, ko bom sama želela.«
Vrnila se je v hišo, nihče ji ni nič več rekel, le mala sestrica jo je začudena gledala. Niso je prepričali, oče je ni silil več, mama pa je bila tako že ves čas na njeni strani. Pravi je prišel, resda šele čez veliko let, poročila se je, ko je bila stara dvaintrideset let, poroke si je želela in bila je srečna. Poročila se je s svojo veliko ljubeznijo.