20. 3. 1945

V zraku je bilo čutiti slutnjo bližajočega se konca vojne. Burja se je igrala, pihala je zdaj z leve, zdaj z desne. Potem se je prelevila v brata severnika in mrzlo povlekla z njegove strani. Na brezmadežni modrini se je smejalo sonce. Razbrazdani obrazi starcev so sijali od zadovoljstva; posajen je bil še zadnji gomolj krompirja. Od nekod je prišla neurejena skupina nemških vojakov in ljudi nagnala iz njihovih domov. Za Bernardko, Olivo, Franca in Giovanina je bila to poslednja pot.

Sestavljalka

skrita v neredu
iz drobtin pričaraš
ščepec večnosti

(Trivrstičnica je nastala, ko smo z avtoricama dokumentarca iskale ljudi, ki bi nam lahko kaj povedali o dogodkih izpred 70 let. )

Haibun (bolečina)

Z dvojno dozo Angala sem iz grla odpršila bolečino in zaspala. Sanjala sem prijatelja, ki mi je spet postal prijatelj. Bile so lepe sanje, prelepe da bi trajale.

kašelj trga sen
na megleni blazini
soj mesečine

Vrnitev kot nov začetek

Fak! Zvoni. Pri svetem Vidu zvoni avemarijo, torej je večer? Kako sem mogel? Spet sem zaspal. Prehitro sem se dvignil, tako da sem se vrtoglavo opotekel. Potem sem se pretegnil in si pomel oči, šele takrat sem imel občutek, da sem buden. Zgubljeno sem pogledal po mračnem prostoru. Odprl sem hladilnik in se zastrmel v osvetljeno praznino. V nosnicah sem zaznal blag, komaj prepoznaven vonj po tirolski salami. Včeraj sem jo pojedel, za dva ali tri grižljaje je je bilo. Segel sem na spodnjo polico po plastično vrečko, v kateri je bila tanka in izsušena rezina kruha. Prežvečil sem jo v nekaj minutah. Skoraj v hipu sem se odločil. V mesto moram. Morda srečam koga, ki mi bo pripravljen posoditi nekaj denarja ali mi vsaj plačati rundo ali dve.
Ko sem stopal proti Šestici, mi je krulilo v želodcu. Seveda, lačen sem, kdaj sem imel nazadnje kaj omembe vrednega v ustih? V napol praznem lokalu ni bilo nikogar poznanega. Naslonil sem se na šank in se nasmehnil Metki, ki je pomivala kozarce. Naročil sem pivo in jo povprašal, če je videla Mrkega, Aksla ali vsaj Meha. »Že dolgo ne,« je odkimavala in nadaljevala z delom. Na dušek sem izpil, s kretnjo sem ji pokazal, naj mi zapiše, in šel naprej. 
V Presti sem srečal nekaj znancev. Nihče ni imel za posojati, a častili so me in mi ponujali čike. Naprej sem se odmajal, ni mi bilo pomembno, kam grem. Ne spomnim se, kod sem hodil. Niti kakšne butaste štose sem poslušal za gostilniškimi pulti od pijanih neznancev, ki so s težkimi jeziki pripovedovali neslanosti o naši državi in njenem pravosodnem sistemu. Da bi vsaj vedel, kaj sem pil. Kdaj in kako sem prišel domov, mi je neznanka.
Zbudil sem se na pobruhani preprogi in se spraševal, kje sem in zakaj sem. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Sonce se je prešerno smejalo na najvišji točki neba. Kazalca stare budilke sta naveličano kazala proti dvanajsti.
Odvlekel sem se v kopalnico. Bil sem bled, moje oči so bile krvave in temno podplute. Zamižal sem. Želel sem si, da bi lahko pregnal svetlobo, ki mi je rila skozi glavo, v kateri se je neprestano vrtel tisti scefran in na več delih zabrisan film od sinoči. Skozi nepregledne ovinke sivih celic se mi je podilo krdelo mijavkajočih pošasti. Praskale so me do neznosnega in me ponovno silile na bruhanje. V ustih sem imel okus po gnilih jabolkih. S tresočimi prsti sem brskal za poslednjim aspirinom in si želel umreti, preden mi bo razneslo trhlo čelado.
Čez kakšno uro se je bolečina unesla, le usta sem imel suha. Zato sem si natočil kozarec mrzle vode in jo na dušek izpil. Sedel sem za računalnik in poskušal pisati. Nimam izbire, moram napisati to presneto zgodbo, samo tako mi bo kapnilo nekaj cvenka, ki ga krvavo potrebujem. Pri Orbiti so redni plačniki, res da so honorarji bedni, miloščina, ki mi pomaga, da se pretolčem skozi mesec in poravnam vsaj nekaj dolgov. Saj bi šel k očetu, vesel bi me bil, posebno zdaj ko je sam v tistih rovtah. Mamina smrt ga je skoraj dotolkla. Takrat po pogrebu mi je nekaj omenil. Mencal je, kako bi bilo za oba dobro, če pridem domov in poprimem za delo na kmetiji. Vendar ne, že v šoli sem sanjal o mestu. Ko bi vedel, kako naj začnem, potem se mi gotovo odpre in pisanje bo steklo samo od sebe. Ne gre ... Vidim, moj navdih se je izgubil v slepi ulici. Nič čudnega, kako naj si vedno znova izmislim čim bolj izviren umor? Kje naj izbrskam motiv zanj? Kako naj pišem o nekajkrat spregledanih dokazih, tako drobnih, in vendar za inšpektorja Šraufa tako pomembnih? Mož je glavca, vse razbere iz malenkosti, kot so prestavljen lonček pelargonij, morilčev perfekcionizem, da izklaplja internet ob vsaki plohi zaradi strahu pred udarom strele. Ali njegovo strastno zbirateljstvo serviet, da si ne more kaj, da ne bi na kraju zločina izmaknil primerka, ki si ga je žrtev lani prinesla z izleta po Islandiji. Tega preprosto ne zmorem več. Skril sem se za krinko slabega počutja. Vstal sem od pisalne mize in si poravnal razbolelo hrbtenico. Naredil sem tistih nekaj korakov do okna in ga na stežaj odprl. Nekajkrat sem globoko vdihnil. Brez misli sem obstal, prižgal sem si cigareto in prisluhnil utripu ulice. Sosed je spet poganjal kosilnico čez tistih nekaj metrov angleške trate. Nekje se je oglašala papiga. Rahla sapica je z igrišča na drugi strani ceste prinašala otroški smeh. Vsakih nekaj minut je mimo odbrzel avto.
Potem sem ga zagledal. Marko je prihajal z nasprotne strani, od reke, ki je tiho šumela za nizkim grmičjem. Hodil je počasi, s podrsavajočimi koraki in z rokami globoko v žepih scefranih kavbojk. »Daj, stari! Pridi, greva navijat! Na stadion. Si pozabil, naši igrajo.«
Noge sem potisnil v zdelane superge in odšel s prijateljem. Ob tem sem se sam sebi opravičeval – jutri je še en dan.
Kakšen dolgčas, sem si mrmral, medtem ko sem gledal za igralci, ki so se ležerno premikali po zeleni površini. Slabo je, da sta si moštvi tako enakovredni. Le zakaj nisem ostal doma, napisal bi par strani, morda bi dobil navdih in končno pogruntal, kako naj zgodbo vsaj začnem, če že ne kako naj jo končam. Pogledoval sem na uro in odšteval minute, ki so se mi zdele dolge kot ure. 
Po tekmi sva zavila na pivo. S kančkom grenkobe, ki je mejila na samopomilovanje, sem prisluhnil prijatelju. Pravil mi je, kako mu je uspelo priti v knjižnico in kako zanimivo delo opravlja tam. Govoril mi je o Južni Ameriki, avgusta se z dekletom odpravljata tja. Povabljena sta na sestričnino poroko. Pot jima bodo plačali bogati sorodniki iz Buenos Airesa. Sama bosta še nekaj primaknila in si privoščila enomesečno potovanje po Argentini in Čilu.
Pomolčal je in zmajal z glavo:
»Denar je sveta vladar, a kljub temu ne vem, kaj je punco prijelo, da se ženi s tem trideset let starejšim tovarnarjem.«
Takrat se mi je utrnilo, imel sem motiv za nov umor. Začelo se mi je muditi. Samo domov in bo steklo, sem si rekel, ko sva se razšla pred njegovim domom.
In je steklo. Črke sem z veliko naglico nizal v besede in jih združeval v stavke. V dolgih odstavkih sem opisoval srhljive prizore krutosti in brezbrižnega odnosa negativnega junaka do žrtve, ki je bila kriva samo tega, da je pred časom dahnila usodni – da. S tem je postala nepremostljiva prepreka, da ni mogel udejanjiti svojih sanj. 
Nakladal sem, si izmišljal, dolival kri in za konec odvlekel truplo na vrt. Tam ga je morilec zakopal pod gredico cvetočih narcis.
Zdaj so prišli na svoj račun kriminalisti. Inšpektor Šrauf je vohljal. Postavljal je vprašanja in poslušal iz trte izvite izgovore.
Potem je pozvonilo.
Na pragu se je prestopal stari pismonoša.
»Podpisati bo treba, uradna pošta,« je hitel pojasnjevati s sesljajočim glasom nekoga, ki mu manjkajo sprednji zobje. Pod nos mi je molil svetlomodro kuverto. S tolstim, od cigaret ožganim kazalcem je pokazal tik pod njenim zgornjim robom.
»Tu napišite datum z besedo!« Prst mu je zdrsnil nekaj centimetrov niže in obstal na prekinjeni črti. »Tu se še podpišite!« Odtrgal je potrdilo in ga vtaknil v prsni žep, potem mi je izročil pismo. Zamomljal je pozdrav in odhitel na ulico.
Le kaj je spet? sem se spraševal in vrtel kuverto med prsti. Iz predala sem vzel nož in jo z enim potegom odprl. Niti malo nisem dvomil, da taka uradna pošta ne pomeni nič dobrega. Roke so se mi tresle, ko sem razgrnil lista in bral. Nekaj minut sem potreboval, da sem dojel skopo napisano vsebino.
Revija Orbita je šla v stečaj. Enostransko mi odpovedujejo pogodbo. Ne, ni mi treba pošiljati novih zgodb. Počutil sem se, kot bi me polili z ledeno mrzlo vodo. Ravno zdaj se je moralo zgoditi, ko se mi je odprlo. Pisanje mi je steklo. Še pred nekaj minutami sem verjel vase, še bolj v honorar, ki sem ga krvavo potreboval. 
Kako naj vrnem denar? Kje naj dobim tiste stotake, ki sem jih sposodil od prijateljev in jih porabil za najnujnejše?
Legel sem v posteljo in se skrčil v položaj zarodka. Trepetal sem, kot da bi mi bilo mraz. Meglilo se mi je pred očmi. Roke sem dvignil k ušesom, v katerih mi je glasno odzvanjalo. Neznosna bolečina se mi je širila iz žličke in me pekla v želodcu, kar mi je povzročalo slabost.
Čez nekaj časa sem si toliko opomogel, da sem stopil do omare. V nahrbtnik sem stlačil svoje cunje, na vrh sem dal še osebni pribor. Potem sem zaprl prenosnik in ga položil v še nikoli uporabljeno torbo. Ne da bi poznal vozni red, sem odkorakal na železniško postajo. Kupil sem karto do odročnega kraja. Oče me bo vesel, na kmetiji bo treba trdo poprijeti za delo, a lačen ne bom. Pišem lahko ob večerih. Ne bom se mučil s kriminalkami, pisal bom o tistem, o čemer si že dolgo želim.

Proti svetlobi

*
*
nebesno platno
med golimi vejami
ponika sonce

*
*

moraste sanje
skozi priprto okno
se huli žarek

*
*

bleščavo jutro
nad prepišno dolino
prosojna luna

*
*

Veter seje svit

Iz nemirnega spanca, prepletenega s čudnimi morami, jo je prebudilo cviljenje zavor na cesti tik pod njunim oknom. Ko je preglasen avto sunkovito speljal in zavil po strmini, je še vsa omotična iz scefranin sanj izluščila misel o sosedu, očitno danes bolj zgodnjem kot ponavadi, neprespanem in tečnem povrhu. Sama pri sebi se je nasmehnila. Pomela si je oči. Se pretegnila in se počasi prevalila na bok. Od strani je poškilila na uro, res je bilo še zgodaj.
On je spal. Ležal je vznak in rahlo smrčal. Sapa mu je zaudarjala po kislem.
Vino. Bog ve, kod je hodil? Kod ga je nosilo, potem ko je nagnil prvi kozarec? Najprej samo enega, da bi breme izgubilo vsaj nekaj svoje teže. Z vsakim naslednjim je postajal brezskrbnejši, tudi pogumnejši. V družbi nadelanih prijateljev se je najbrž širokoustil, kako da ni stvari, ki je ne bi zmogel.
- Razumem te, dragi, še kako te razumem. S pomočjo maliganov si postal nekdo. Možakar, gospodar, predvsem pa cenjen delavec. Nič več se ti ni bilo treba sramovati. Nič več žreti. Težave so naenkrat postale rešljive. Izginile so za rožnato meglico. Nič več nisi uboga para v množici poražencev. Nič več žrtev kapitala. Nič več nisi prisiljen klečati v blatu in s spoštovanjem zreti navzgor k peščici povzpetnežev. K bogovom našega časa, ki se šopirijo v sončni plimi, v pozlati nepošteno pridobljenega bogastva. Ujede. Razumem te, dragi, še kako te razumem.-
Kisloba je polnila prostor in se zažirala vanjo.
- Vem, ne zmoreš drugače, kot da vedno pogosteje segaš po kozarcu. V njem utapljaš strah. Iščeš tolažbo. Ti, brezposelni oče. Oropan pravice, da z delom poskrbiš za svojega otroka. Žal te razmnoženi promili vedno znova ujamejo v svoj ples. Dvignejo se in odbrbotajo čez rob v sesutje in samopomilovanje.-
V sobi je bilo še temačno, s pogledom je poiskala okno. Skozi odstrto šipo se ji je nasmihal prvi svit. Tiho je obležala in se prepustila toku misli.
Takrat, pred sedmimi leti, jim je bilo lepo. Mala je ravno prerasla plenice in dobila mesto v bližnjem vrtcu. Postajala je ljubka klepetuljica. Njeno neprestano čebljanje, srčkanost in smeh so ju nagovarjali, da je že čas, da se odločita za še enega otroka. Potem sta čakala. Sanjarila sta o njem. Vsak mesec znova sta bila razočarana, ker se ni zgodilo.
V tovarni se je začelo šušljati. Jutranja kofetkanja so postala tiha, brez običajnega smeha, včasih že prav moreča. Besede, ki so vse razločneje vrele na dan, so bile vedno glasnejše. Dokler niso z vso težo padle na stočlanski kolektiv.
Šivalnico bodo zaprli.
Nemški partner je prekinil pogodbo.
Globalizacija.
Vsega so krivi Kitajci, ki so pripravljeni delati za pest riža.
Svet in čas sta se vrtela v začaranem krogu. Poleti se je vse ustavilo. Nekaj zaradi dopustov, še več zato, ker ni bilo dela. Postalo je tiho, še zrak v tistih dneh ni premogel piša. Negotovost je kot debela plast smetane prekrila še zadnje požirke upanja. Tako je tistega avgustovskega jutra sklenila, da se morata pogovoriti, pogoltnila je slino in potiho začela:
»Spet pojdem po recept.«
»Kako? Zakaj si se tako odločila?«
»Šivalnica. Ni dela. Nemec seli proizvodnjo. Strah me je, da pristanem na zavodu.«
Potem jo je zlomilo. Ramena ji je stresalo ihtenje. Solze so ji kapljale na bluzo in se vpijale v mehko tkanino.
»Prav, prav, ne skrbi! Bova že kako, bova.«
S toplo dlanjo ji je prekril premrle prste. Njegov dotik jo je pomiril.
Res se je uredilo. Mama ji je povedala za gospo v Gorici, ki je rabila nekoga za pomoč pri čiščenju. Enkrat tedensko za štiri ure. Dobro jo je plačala in jo kot pridno in zanesljivo priporočila prijateljicam. Dela je imela na pretek, tudi denarja ni bilo malo. Veliko so ji pomenila darilca pred prazniki, ki so jo prijetno pogrela in ji pokazala, da je cenjena. Primanjkovalo ji je časa. Manjkal pa ji je tudi občutek varnosti, vedno znova se je spraševala, kaj ji prinese jutri.
Kriza je udarila tudi na drugi strani meje. Trgovine so zapirale svoja vrata, majhna družinska podjetja so propadala. Gospe so ena za drugo ugotavljale, da zmorejo same. Ne rabimo te več, so govorile, preden je po opravljenem delu odhajala domov. Ostala ji je le starejša ženska na invalidskem vozičku. Ni bogata, vendar zaradi težke bolezni še vedno potrebuje njeno pomoč.
On je brez dela. Njegovo podjetje je že pred enim letom šlo v stečaj. Gradbinci. Veljali so za zlato jamo, ki ji ni bilo videti dna, za neusahljivi vir dobička. Bogastvo na dosegu roke. Ne za tiste, ki so garali, oni so ostali brez vsega. O tem molčita. Zadnje mesece se pogovarjata samo o najnujnejšem. Ne poznata več lahkotnih kramljanj, dobre šale, ki ob koncu izzveni v sproščenem smehu. On vedno pogosteje išče uteho v polnem kozarcu. Njej prepušča v kupčkanje tistih nekaj evrov in skrb, kako prebroditi iz meseca v mesec.
Zavzdihnila je. Sedla na rob postelje. Prsti so ji vajeno zdrsnili na budilko, tudi to jutro je izključila alarm, ki ga je vse redkeje potrebovala. Brez naglice je šla proti kopalnici. Malo je slišala, kako šari po kuhinji. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila ob misli na hčerko.
Kako pridna in samostojna je za svojo starost.
Stopila je pod tuš in se prepustila razpršenemu curku, da ji je nežno masiral še vedno čvrsto telo. Sprostila se je. Pozabila. Uživala … Zdrznila se je, ko je skozi šumenje vode zaslišala: »Mami, mami, margarine je zmanjkalo in tudi kosmičev ni več.«
Na hitro se je otrla z grobo frotirko, na še vlažno kožo si je navlekla star kopalni plašč. Bosa je stekla v kuhinjo. Mala je stala pri mizi. Nemočno, skoraj zgroženo je zrla v prazno škatlico. Potem je dvignila velike rahlo vlažne oči in s pogledom desetletnice vprašujoče zavrtala v njen obraz. Z njega je skušala razbrati resnico, odgovor na vprašanja, ki so se ji porajala v zadnjem času. Zakaj? A smo revni? Kaj naj jem, mami?«
»Kruh si nadrobi v skodelico, prelij ga s toplim mlekom, pa žličke sladkorja ne pozabi dodati. Boš videla, kako je dobro. Veš, ko sem bila majhna, sem tudi sama pogosto tako zajtrkovala,« ji je rekla, medtem ko si je z velikim naporom na ustnice risala nasmešek. Ta je bil v resnici krinka za neznosno bolečino, ki ji je vedno globlje razila razmajano samozavest. Deklica je ubogala. Zadovoljno se je lotila hrane, dovolj dobre, da ji je v resnici prijala.
Ona se je vrnila v kopalnico. Med oblačenjem je tuhtala.
- Moram po nakupih, še danes moram kupiti nekaj hrane, ne veliko, le tisto najnujnejše. Gospa mi bo plačala šestintrideset evrov za šesturno delo, bom imela dovolj za vse, kar moram kupiti? -
Z nekaj gibi spretnih prstov si je uredila pričesko, za lase je znala poskrbeti sama. Zadovoljno je pogledala svojo podobo v ogledalu in odšla v kuhinjo. Kot vsako jutro si je pripravila skodelico močne nesladkane kave. Izpila jo je stoje, na hitro, v dveh velikih požirkih.
Stopila je v čevlje, ponošene, zato pa bolj udobne. Oblekla si je plašč, star, še iz časov, ko je delala v šivalnici. Z omarice za čevlje je vzela športno torbico. Rada je imela take torbe, všeč ji je bilo, če je vanje lahko spravila manjši nakup.
Zagledala ga je v velikem ogledalu tik ob izhodu. Ves ubog, bled, razmršenih las, podplutih oči se je naslanjal na podboj spalničnih vrat. Kar videlo se mu je, da ima mačka, ki mu mijavka v notranjosti lobanje in ga sili na bruhanje. Zastal ji je dih. Skozi možgane ji je preblisnilo. Pod čelom jo je zaskelelo, za trenutek si je s prsti prekrila oči. Globoko je zajela sapo in čisto počasi izdihnila. Tako ne more iti naprej.
Naredila je tistih nekaj korakov čez hodnik in stopila k njemu, se mu nasmehnila in ga poljubila. Trezno in odločno mu rekla:
»Bodi pripravljen, popoldne greva na proteste. Čas je za spremembe. Adijo!«
Zunaj je začutila toploto sončnih žarkov, ki so prodirali skozi gole veje dreves in se dotikali njenega lica.

Tiste nedelje

zgodnje svitanje
sapica prelistava
hrastove kodre
*
Prosojno jutro se ogrinja v odtenek sive.
Vesela družba in šilce domačega srkata vase.
*

*
Jugo postreže s pestjo sodre začinjen naliv.
S kotičkom očesa oplazim zahod,
pripenja si azuren pas.
*
pihljanje vetra
na mokrih pročelijih
sij številnih sonc
.
.

Potep

Stopila sem v popoldne, oblito s sončno svetlobo. Psički nista hoteli z mano, tega sem bila skoraj vesela, sama bom in lahko pohitim, sem pomislila na možnosti, ki se mi tako odpirajo. Najprej sem se namenila na hribček, tam ob domujejo pozitivne energije.
.
.

Pozitivne misli so me ob kažipotu, napotile na desno, po poti, ki vodi tik pod robom planote.
Sonce je počasi drselo k obzorju, na morju, vidnem s te višine, je ležal njegov odblesk. Nekajkrat sem se ustavila, uživala in sem ter tja skušala ujeti to lepoto.
.
.

Ob skali s spominsko ploščo sem se odločila, da jo mahnem po markirani stezi na planoto.
.
.
ščebetanje ptic
morje škrlati slutnja
novega jutra
.
.

Sonce je poniknilo za hrib, nezadržno se je bližala januarska noč. Koliko časa še imam, sem se spraševala in pogumno zagrizla v hrib. Markacije so izginile. Tudi steza je postajala vse manj vidna, potem se je skrila med šope posušene trave.
.
.

Tipaje sem iskala prehode med skalnimi grebeni in pri tem pazila, da ne zdrsnem v globino. Lasje so se mi postavili pokonci. Strahu nisem pustila preblizu, saj sem vedela, da sem blizu razpotja in kolovoza po katerem se lahko spustim domov.
.
.

.
soj mesečine
preko previsa pleza
grčava senca
.
.
Na poti navzdol se mi je pridružila luna. Širok nasmeh ji je sijal na polovičnem obrazu.
.
.

Hiša gospe Eme

Točno ob devetih sem se pred hišo sestala z nepremičninskim agentom. Simpatični črnolasec mi je energično stisnil roko, se predstavil kot Jan in prijazno rekel:
»Kot sem vam že po telefonu povedal, ta hiša bi bila najbližje tistemu, kar iščete. Majhna je, stara in proračuna vam ne bo treba prekoračiti, še več, prihranili boste par tisočakov.«
Pobrskal je za ključem, ki se mi je zdel veliko premajhen, da bi z njim lahko odklenil težke masivne duri. V ključavnici je rahlo zaškrtalo in vrata so se vdala.
»Vstopite, prosim! Ogledala si bova prostore in pohištvo, ki sodi zraven. Verjamem, da vam bo všeč.«
Znašla sva se v veliki kvadratasti predsobi. Opremljena je bila s težkimi izrezljanimi omarami, zdelo se mi je, da stojijo tam že zelo dolgo, verjetno še izpred druge svetovne vojne.
Počutila sem se čudno. Nekaj težkega je bilo v zraku. Za trenutek sem si zaželela, da bi odšla. Žal se mi je anagram dogodkov, ki so si sledili zadnjega pol leta in me skoraj dotolkli, izkristaliziral v eno samo besedo HIŠA.
Zato sem v petek, bilo je ravno pred enim tednom, telefonirala v nepremičninsko agencijo in poprosila za pomoč pri nakupu. Zdaj sem bila tu.
Agent je stopil k vratom na desni in jih na stežaj odprl. Pogled se mi je ustavil na kovinski banji in velikem bojlerju, ki je visel nad njo, tudi ta ni mogel prikriti svoje častitljive starosti. Pozelenele medeninaste pipe so kot ogromni kavlji štrlele iz stene, prekrite z dotrajanimi ploščicami. Razočarano sem obstala med vrati. Potiho sem se spraševala, ali me morda ni posrkal časovni stroj in me izpljunil v trideseta leta prejšnjega stoletja. Zazdelo se mi je, da slišim hišo, ki mi pritajeno šepeta:
»Ta prostor je bil tisto, kar je sodu izbilo dno. Prestrašil jo je tisti padec. Takrat je ure ležala na tleh. Drgetala od mraza in ječala zaradi neznosne bolečine, ki ji je parala levi bok. V svetlih trenutkih med omedlevicami je potiho molila. Upala je, da jo Bog usliši in se na vratih pojavi kdo, ki ji bo pomagal vstati, ali vsaj poklical pomoč. Zvečer jo je našla soseda. S kavča je potegnila prevleko in jo premraženo prekrila. Pod glavo ji je položila nekajkrat prepognjeno brisačo.
'Tako vam bo udobneje,' je rekla, pograbila telefonsko slušalko in odtipkala številko prve pomoči. Cel mesec je stara gospa preležala v bolnišnici. Prisiljena v odločitev je spoznala, da mora narediti tisto, česar si ni nikoli želela. Kopalnica jo je pregnala v dom.« 
Črnolasec je stopil proti sredinskim vratom, ki so vodila v kuhinjo. Sredi velikega prostora je stala miza, ob njej osem stolov. V desnem kotu, tik pod oknom, sem uzrla zidan štedilnik. Okrašen z umetelno izdelanimi vratci in okvirjem iz medenine. Kredenca ob drugi steni mi je, svoji starinskosti navkljub, v trenutku prirasla k srcu. Stopila sem k njej in pokukala vanjo. Ob pogledu na servis iz krhkega porcelana mi je zastal dih.
Po podu sem naredila tistih nekaj korakov, ki so me ločili od okna. Odprla sem ga in zadihala, tako sem želela ubežati hiši, ki je razpredala:
»Kuhinjo je imela rada, tu se je dobro počutila. Po cele dneve je posedala ob štedilniku in pletla. Če bi se ne bala kopalnice in visoke kadi, v katero, betežna kot je bila, ni mogla sama stopiti, ne bi odšla.«
Usta so se mi napolnila z nečim grenkim. V prsih me je tiščalo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se z globokim dihanjem umirila in sledila mlademu agentu skozi škripajoča vrata v spalnico. Sonce se je lesketalo mimo odgrnjenih zaves. Čez zakonsko posteljo je ležala senca topola, ki je v rahlem vetru šumel na drugi strani ozkega dvorišča.
Stala sem sredi sobe in poslušala zgodbo o gospe Emi, ki je odmevala od sten.
»Vselila sta se v predpustnem času. Mladoporočenca. Zaljubljena in igriva. Oba mlada, skoraj otroka. Ona je kar žarela. Sanjala sta o družini, speti z lesketajočimi glasovi otroškega smeha. Njuna sreča je bila kratkega daha. Razblinila se je zaradi kosa papirja. Vpoklica. Dober teden po poroki je prikolesaril stari pismonoša in mu ga je izročil. Ožigosan papir je pomenil slutnjo, ki je nemo posedala po hiši in v nočeh brez spanca, vsa sluzasta in hladna, legala mednju v zakonski postelji.
Noč pred slovesom je mlada nevesta sanjala stepo. Poledenelo snežno prostranstvo se je lesketalo v jutranjem soncu. Vendar oko ni moglo uživati v zimski idili. Preko pokrajine se je zlovešče pretakala srhljiva tišina. V razcapane uniforme oblečeni mrliči so ležali vsepovsod. Nemo je zrla v zmrznjena trupla.
Zjutraj, ko je prišel čas slovesa, sta se mlada zakonca objela. Molče se je stiskala k njemu in se ob tem zavedala, da je morda poslednjič. Potem sta se odtrgala drug od drugega. Rahlo jo je odrinil in ji položil kazalec prek ustnic, kot bi ji hotel reči:
'Ne govori, saj veva!' Naglo se je obrnil in skoraj stekel na cesto. Stala je tam na robu dvorišča. Ni jokala, le zrla je za njim, dokler ni izginil za vogalom. Trepetala je in kolena so se ji šibila. Za trenutek se ji je zazdelo, da bo padla.
V naslednjih mesecih sta si izmenjala nekaj pisem. Pisal ji je o splošnih stvareh; kako da je dobro in da misli nanjo. Iz skope vsebine je razbrala njegov strah pred cenzuro. Že zaradi ene nepravilno zapisane besede pošta ne bi prišla do nje, zato je bila tudi sama previdna. Sledil je molk. Vsako jutro je čakala zaman. Pismonoša se je odpeljal mimo, niti ozrl se ni proti njeni hiši.
Časi so postajali vse bolj negotovi. Začela se je vojna. Delala je v pisarni očetovega podjetja. Ob nedeljah je takoj po maši zavila h staršem, tam je ostala na kosilu. Domov se je vračala pred nočjo. Skrušena. Upognjenih ramen. Tako se je skušala zoperstaviti teži, ki jo je vse bolj in bolj pritiskala k tlom. V prsih jo je neznosno skelelo. Skrb se ji je zažirala globoko v drobovje. Njen odsoten pogled je odslikaval strnjeno podobo samote in bolečino, ki ju je v tistem času živela. Pozno v noč je posedala ob brljavi svetilki. Izza tesno zagrnjenih oken ni slišala niti glasu. Policijska ura je izpraznila kraj in v strašljivi tišini je nemalokrat budna pričakala jutro. Njena kalvarija je postala še hujša, ko so Nemci odpeljali mamo in očeta. Takrat je spoznala, da je sama.
Konec vojne ji je prinesel drobec svetlobe. Kresničko. Vedno znova je odhajala pred pisarno Rdečega križa, tam je stopila na rep neskončne vrste. Ure se je po polžje premikala proti vratom in upala.
Leta so tekla. Ostajala je sama. Obiskov skoraj ni imela. Včasih se je tu oglasila njena kolegica, skupaj sta delali v tovarni emajlirane posede. Njuno prijateljstvo se je ohranilo še nekaj let po upokojitvi. Potem tudi te ženske ni bilo več na spregled. Kdo ve, kaj se je zgodilo z njo? Je umrla? Zbolela? Ali se je samo preselila daleč stran?« 
Zazdelo se mi je, da vidim Emin odsev v uokvirjenem ogledalu. Hlastala sem za zrakom in se s ščemečimi očmi ozrla proti vratom. Skušala sem prikriti potrtost. Zanikati bolečino. Strah.
Potem sem se obrnila k črnolascu, ki me je z negotovim nasmeškom na ustnicah opazoval. Počasi in razločno sem mu povedala svojo odločitev:
»Strašno mi je žal, a te hiše ne morem kupiti.« 

Deček z napačnim imenom

Šestdesetletnica. Obrača glavo zdaj levo, zdaj desno, da bi našla udoben položaj na blazini, prepojeni z vzdihi. Kako se bo to končalo? Kaj ti je namenjeno? Ko bi lahko bila to noč ob tebi. Naj prižge luč? Ne! V temi, med pregreto posteljnino, pada v spomine. Pogreznjena v misli išče ritem otroštva. Nisva mogla drug brez drugega, nemo razpreda. Barvite polovinke vpleta v melodijo preživetega. Grebe v sebi, istoveti se z medlimi sledmi, z ostanki tistega časa. Noči pusti, da jo muči z nespečnostjo. Za priprtimi vekami sestavlja mozaik.
Tisti predbožični dan se mi še vedno zdi tako nizek in tih. S sivega neba so se v rahlem padu spuščale bele mrvice, okruški oblakov, in sedale na travo. Svet so prekrile s puhasto mehkobo. Samo spogledala sva se. Brez besed sva se razumela. Ali sva se bala zmotiti tišino? Sva čutila, da govorjenje ne sodi v zimsko idilo? Iz omare sva vzela očetove škornje. Gumijaste. Tiste z globokimi zarezami na podplatih. Stopila sva v isti par in nerodno zagazila v nedolžno belino. Uživala sva. Obenem nama je bilo žal oskrunjene lepote. Gaz sva oblikovala v krog, nato v osmico. Potem naju je preblisnilo: »Narediva rožo!« Izoblikovala sva snežni cvet. Skoraj neopazno je padla noč. Mama naju je klicala v hišo. Nisva takoj ubogala. Zato je prišla na dvorišče in naju nagnala noter. Zjutraj je deževalo.
Prek ustnic ji huškne nasmešek. Doda še kamenček, še eno sliko, lepšo od prve.
Bilo je sredi februarja. Burja je žvižgala okrog vogalov. Ihtavo se je zapletala v še vedno olistano krošnjo hrasta. Puhala je in cvilila sredi vej. Midva sva vsa premražena tekala čez dvorišče in skakljala prek tistih treh stopnic, ki so vodile do potoka. Vodo je prekrivala ledena skorja. Mlinček ob bregu je miroval, vklenjen v beli obroč. Lenoben pretok okrog kamnov, ki jih je zima obložila z debelo plastjo ledu, je bil neslišen. Oči so se nama solzile, lica ledenela pod vlažnimi sragami. Pordele roke so se spreminjale, obarvale so se v nek čuden odtenek med modro in vijolično. Bolečina je postajala neznosna, zato sva stekla v hišo. Mama nama ni pustila k štedilniku, da bo potem še huje, nama je rekla.
Telo skrči. Kolena potisne h prsim, čeznje si potegne spalno srajco in jih tesno objame. Za nekaj minut ponikne v nemiren sen. Potem odpre oči in se zazre v temo. Na nočni omarici tiktaka stara budilka. Spomin na mamo, na mrzlo goriško ulico in urarja Slovenca, ki se je bil, res da po dolgem prerekanju, pripravljen pogoditi za dovolj nizko ceno. Od takrat natančno meri čas. Skozi desetletja se ni utrudila, nikoli se ni pokvarila. Samo naviti jo je treba vsak večer. Posluša, kako spalnico polni njen polglasen tik- tak. Vse se enkrat začne in enkrat konča, se kopiči v njej.
Nona. Nekega poznojesenskega jutra ni vstala. Mama je rekla: »Nina.« V hiši je zavel čuden nemir. Prihajali so sosedje. Molili. Mama je jokala. Naslednji dan je prišel župnik, pomolil je in odnesli so spečo ženico. Ne vem, kaj sem si takrat mislila, zdaj se mi zdi, da mi je bilo hudo. Nono sem imela rada. Pogosto sva se igrali skrivalnice. Nosila me je ob potoku, potem je stekla in skrili sva se v gosto grmovje. Da naju lovijo Nemci, mi je rekla. Mami najina igra ni bila všeč. Iztrgala me je iz starkinega naročja in jo jokaje rotila, naj gre domov. Nemcev da ni več in vojna da je že dolgo končana. Nona si je popravila predpasnik in nama ubogljivo sledila. Vsako jutro je pripravila skodelico bele kave, vanjo je nadrobila popečene polente in jedli sva, »eno žlico zate, eno žlico zame,« tako dolgo, da je bila posoda prazna. Mama je bila zadovoljna, ni jokala vse do takrat, ko sva se ponovno igrali skrivalnice. Se skrivali nevidnim vojakom.
Tistega večera, ko so odnesli nono in jo položili v sveže skopano jamo pod cipreso na pokopališču, mi je mama povedala, da bomo kupili Jožka.
Leži v mehki poležani vdolbini. Med pomečkanimi rjuhami vdihuje vonj po mehčalcu. Misli na dan, ko je dobila brata.
Kristina me je držala za roko. Tiho sva vstopili v spalnico. S pogledom sem poiskala mamo. Bila je bleda in do vratu pokrita. Zraven nje je ležalo dete. Bratec da je, tisti, ki ga je v veliki torbi prinesla babica. Boris. »Ne, ne in ne,« sem se uprla. »Kje je Jožko?« Da je babica samo tega dobila v trgovini, je pohitela Kristina. Saj sem vedela, tista debela baba je prepočasna, pustila je, da so Jožka prodali. Jokala sem in cepetala z nogami.»Tega nočem! Nesite ga nazaj!« Niso me poslušali. Otrok je ostal pri nas. Mama mi je vedno znova ukazovala, naj mu govorim in cingam naj ga, ko se je, ta nebodigatreba, drl. Ne bom delala tega. Vzela sem šibo, tisto, ki mi jo je prinesel Miklavž, in začela mlatiti po košari. Dete je utihnilo. Zato sem vedela, da delam prav. Ga že naučim, ujokanca. Takrat je prišla mama. Zakričala je. Šibo mi je vzela iz rok in me z njo nekajkrat udarila. Jokala sem, za vse je bil kriv on, ta Boris. Kako sem pogrešala Jožka, njega bi zibala, njemu bi govorila, povedala bi mu pravljico, tisto lepo o sedmih kozličih, on bi bil moj brat.
Spet se obrne proti oknu. V sobi postaja svetleje. Prebedela je skoraj celo noč. Res jo skrbi zanj.
Že več kot pol stoletja je od takrat. Občutek krivde ostaja. Zakaj sem tako ravnala? Ker ni bil Jožko? Pozneje sem se izgovarjala, da je bilo po nesreči. Ni res. Namenoma sem ga zadela z gugalnico. Ko sem zagledala kri, ki mu je pricurljala med redkimi kodri, sem se zbala zanj. Bo umrl? Strah me je bilo zase. Kaj naredijo z mano? Pojdem v zapor? Stekla sem k teti. Potolažila me je in poskrbela za rano na dečkovi glavi. Ni umrl. Postala sva nerazdružljiva.
Vstane. Gre v kuhinjo in pristavi džezvo. Brklja po kopalnici. Umiva se, češe. Ko voda zavre, vanjo vsuje tri zvrhane žlice kave, počaka in s skodelico pred sabo sede za mizo. Počasi sreba vročo tekočino.
Vedno me je reševal iz zagat, ki sem si jih zakuhala. Takrat, ko sem, zdrava, skušala prepričati mamo, kako bolna da sem. Kako naj dobim vročino? sem se spraševala. Termometer sem podržala nad svečo, razletel se je in živo srebro se je kotalilo po mizi. Mami je rekel, da je bil radoveden, zanimalo da ga je, kaj se bo zgodilo.
Tista kakijeva veja. Zdela se mi je primerna zamenjava za drog iz šolske telovadnice. Na njej sem vadila vzmik. Dokler ni počila in sem obsedela z odlomljeno vejo v naročju. Vztrajala sem, da jo je zlomila sosedova Ivanka. Pritrdil je moji zgodbi, kar mi ni veliko pomagalo. Oče je stvar razčistil. Nisva bila kaznovana, a žalost, ki je odsevala iz njegovih oči, me še vedno boli.
Zmoti jo zvonjenje telefona. Sunkovito vstane in se oglasi. Tiho posluša, potem plane v jok. V slušalko jeclja:
»Samo da se je zbudil. Dobro, da se je zbudil. Kako sem vesela.«