nasmeh vzhoda: avgust 2012

„Samo da nisi prazna, ljubica. Ti me znaš zadovoljiti, vedno znova, popolnoma zadovoljiti. Le nikar se prehitro ne izprazni. Prazna si pravo prekletstvo. Prazna si taka kot ona – hladna in votla. Mrha frdamana ...“
Mimoidoči se muzajo. Posmehljivi pogledi se lepijo na zanemarjenega pijančka, ki se na klopci v parku pogovarja z napol prazno steklenico. On ničesar ne opazi, niso mu mar pogledi. Vse, kar hoče, potrebuje, si želi, je v steklenici. Z opojno tekočino si izpira kepo, ki se mu že dolgo razrašča v grlu.
„Reci, si želiš vedeti, kako sva se s kačo spoznala ... Bilo je pri tisti goski, Aniti, na njeni domači zabavi. Kaj vem, kaj smo takrat praznovali, morda je imela rojstni dan.
Vesna je prišla pozno. Zelo dobro se spomnim. Ona in njena prijateljica, tisto na kratko postriženo, drobno, kaj drobno, kot trska izsušeno bitje. Potem si zamisli Vesno, ki je bila njeno pravo nasprotje. Sočne ustnice, črna griva … Joški so ji silili iz preglobokega dekolteja. Rit pod nekaj centimetrov dolgim črnim mini krilom … da bi mi skoraj oči ven padle. Seks bomba, ti rečem.
Tiste noči skoraj nisva govorila. Medtem ko sem kot bebček stal v najbolj oddaljenem kotu, se je okrog nje vrtelo več frajerjev.
Ampak hudič je hotel, da sva se ponovno srečala že čez dva ali tri dni. Bilo je v knjižnici. Pozdravil sem jo. Najprej me je začudeno pogledala, potem se je zasmejala:
'Aja, saj res, zdaj se spomnim, bil si na žuru pri Aniti, a ne?'
V zadregi sem pokimal.
'No, in, kako, ti je bilo fajn? Anita zna, njena praznovanja so vedno in.'
Nerodno sem se izmotaval:
'Ja, ja, bilo, še kar.'
'Sama sem se blazno zabavala. Prehitro je minilo.'
V roke je vzela drobno knjigo s kričečimi platnicami.
'Končno! … Že dolgo jo iščem, kriminalka enega najboljših avtorjev.'
Preden sva se razšla, mi je na roko napisala svojo telefonsko številko. Ta mi je v naslednjih dneh povzročila peklenske skomine. Vedno znova sem v roke jemal slušalko, vtipkal številko in odložil, še preden sem pritisnil tipko kliči. Prišel je petek. Povabljen sem bil na koncert neznanega, pravkar ustanovljenega jazz benda.
'Zdaj ali nikoli,' sem pomislil, zbral pogum in jo poklical.
'Kako lepo, sem se že bala, da ti nisem niti malo všeč, da si me kar skenslal,' je žgolela na drugi strani.“
Za trenutek je obmolknil, kot bi zbiral pogum za nadaljevanje samogovora. Odvil je zamašek in krepko potegnil iz steklenice. Z rokavom si je obrisal usta, na hitro pogledal naokrog in nadaljeval:
„Vidiš, ljubica, tako se je začelo. Jaz bedak sem plesal po njenem taktu. Štor. Sprejel sem ponudbo, da se vselim v njeno stanovanje. Privoščila si ga je lahko na očetove stroške, njen stari je bil direktor velikega izvozno-uvoznega podjetja. Posli so cveteli in denarja je imel kot peska.
Nekateri prijatelji so me pomilovali, češ, zaljubljen, da mu ni pomoči. Drugi so mi bili nevoščljivi. Tisti, ki so Vesno poznali, so se mi posmehovali.
Zalomilo se je že po nekaj mesecih. Želel sem si družino. Otroka. Ona je sanjala o karieri. Če sem besedo napeljal na najino prihodnost, se je začela prepirati. Očitala mi je, da ji ne morem omogočiti takega življenja, kot si ga želi in ga tudi zasluži. Vsakemu pogovoru so sledili dnevi kujanja in njen zakrknjeni molk.
V družbi je kazala povsem drugačen obraz. Razigrano je klepetala in se prešerno smejala. Po nekaj kozarčkih, ki se jih ni branila, se je začela odkrito spogledovati. Od besa sem stiskal zobe in skušal kazati miren obraz.
Vesna je ostajala dolgo v noč na sestankih, jaz sem službeno potoval.
Telegram, da mi je umrla mama, me je dohitel v Parizu. Sedel sem na prvo letalo. Pogrešal sem besedo tolažbe. Verjel sem, da mi jo lahko reče le moja draga.
Doma sem jo zasačil s svojim najboljšim prijateljem. Golo. Z nogami na njegovih ramenih. Nabadal jo je v najini postelji. V najini!
On me je prvi zagledal in jo jadrno popihal. V prepiru, ki je sledil, sem, prizadet od boleče izgube, ne, ne, ne bom se izgovarjal, predvsem zaradi ranjenega ponosa sem jo mahnil.
Na pogreb je ni bilo.
Zvečer sem ostal pred zaklenjenimi vrati. Imela je več kot dovolj časa, da je dala zamenjati ključavnico.
Naslednjega dne me je poklical na pogovor tast, moj direktor. Sovražno me je pogledal in mi svetoval, naj si poiščem novo službo.“
Spet je odvil zamašek in naredil dva dolga požirka. Narahlo je odkimal in se s tresočim glasom začel prepričevati:
„Dobro je, dobro, prav je tako, ni mi hudega. Kurba. Naj se goni, ničvrednica, kaj me briga. Tako povaljano babo si lahko najdem na vsakem vogalu. Pa nočem. Kaj mi sploh manjka? Zdaj imam tebe, samo tebe, zato se ne izprazni prehitro.“