Bolna od osamljenosti sedim na klopi v skoraj praznem parku. Nočem misliti o sebi. Nočem se primerjati s Charlotte iz Francoskega testamenta. Z njeno pretresljivo usodo. S Charlotte, ujeto med Francijo in Rusijo, med kolesja dveh vojn, med posilstvo in režim. Med drobce ljubezni, ki kot blaga začimba blažijo krutost in ustvarjajo lažno prevaro o možnosti svobodnih odločitev. Namesto v knjigo, ta mi odprta leži na kolenih, strmim v kažipot cvetnega prahu, ki se vrtinči navzgor proti prostrani jasnini.
Mimo pride mlada družina. On visok, na kratko postrižen, kljub džinsu in vetrovki daje videz uspešnega poslovneža. Ona je krhka, svetli lasje ji svedrasto padajo prek ramen. Ne bi ji prisodila več kot petindvajset let. Oblečena je v pajkice in tuniko iz mehkega flisa. Za temnimi očali slutim pogleda, ki ljubeče sledita otroku, obutem v nove superge s sijočima lučkama, pravzaprav kljukicama, ob strani. Deček se podi po pokošeni travi, na dolgi vrvici vodi pisanega zmaja, ki se dviga visoko med krošnje platan.
Srce se mi razleze v prsnem košu in sončni pletež postaja prijetno topel.
Nedeljsko popoldne. Oče in mama sedita za kamnito mizo v senci gostega latnika. Mama iz krep papirja šiva kroge in jih spleta v barvito kito. Oče z enakim papirjem oblači v križ zbiti letvici. Z bratom sediva zraven in tiho zadržujeva dih. Potem oboje združita. Mama z nekaj navskrižnimi šivi pritrdi pisan rep ob en vogal in drugemu doda dolgo vrvico. Midva v en glas zakričiva - ZMAJ! Sledijo dnevi igre. Radostno se podiva naokrog, visoko nad nama poplesuje dolgorepi zmaj. Najlepša so jutra, ko nama rosna trava umiva stopala. Prav rosa je kriva, da preprosta igrača razpade.
Mlada človeka sedeta na bližnjo klop. Držita se za roke in polglasno kramljata. On dvigne pogled, nasmehne se in pokaže visoko med veje. Tam veverica s košatim repom spretno krmari svoje vratolomne skoke z drevesa na drevo. Mladenka se zvonko zasmeje. Tudi deček se smeje. Zmaju poje pesem o Zmaju.
Opazujem jih s kančkom zavisti. Vračam se štiri desetletja nazaj. Midva si ne moreva privoščiti česa podobnega. Zaradi varstva sva ukleščena v nasprotni izmeni. Otroci imajo tako vedno enega od naju, nikoli obeh. Hudo je. Skoraj ne poznava se več.
Otrok krikne. Starša se zdrzneta. Skočita pokonci. Oče je v dveh korakih ob njem. Dvigne ga v naročje. Mama, vsa prestrašena, išče vzrok za glasen jok. Opazi mesto pika. Osa.
- O Bog, kaj če je alergičen? Lahko umre. Takoj mora k zdravniku! z vreščavim glasom prepričuje moža. Ali naj pristopim in jima povem o hčeri? Morda ju lahko pomirim.
Niti šest mesecev ni stara. Smo na moževem domu visoko v hribih. Z deklico sediva v senci pod lipo. Zrak je nasičen s prijetnim vonjem njenih cvetov. Pribrenči osa. Nekajkrat naju obleti. Spusti se na otrokovo nogo. Obmiruje. In piči. Mala neutolažljivo joka. Obraz ima zaripel in moker od solz. Popade me strah. V žlički me stiska. Skoraj ne morem dihati. Do mesta in dežurnega zdravnika je daleč. Bolečine ji lajšam z edinim, kar mi je na voljo, v kisu in vodi namočeno plenico. Vreščanje se umirja v jok, potem utihne, le tu in tam zahlipa. Oddahnem si.
Ne, nič ne bom rekla. Bolje, da sem tiho. Nočem, da me imata za vsiljivko, za staro vsevednico, ki se v vse vtika.
V parku je tiho. Na travi leži pozabljen zmaj. Sonce mi vztrajno krade senco. Ko se razleze čez celo klop, zaprem knjigo. Vstanem in se počasi odpravim proti domu.
Ob poti, posuti z grobim peskom, zagledam soseda. Njegovi gibi so v skladnem sozvočju s soncem in zelenilom, ki ga obdaja. Vadi tai či. Začudeno se spogledava, nasmehneva se, izmenjava pozdrav, mu dodava nekaj obrabljenih fraz. Pridruži se mi in odpraviva se v staro vilo na robu mesta, kjer sta v drugem nadstropju najini samotni gnezdi. Upam, da že jutri premagava razdaljo širine hodnika, ki naju loči.
