Voščilo

Zamujena priložnost

Z bolečino gleda mamo, kako nemočna, visoko podprta z belimi blazinami, leži v bolniški postelji. Vsa siva je. Ustnice imajo barvo pepela. Bleda lica mrežijo temno sive proge pregloboko zarezanih gub. Na modre oči brez leska silijo sivi prameni las. Modrikasto siva roka gladi rumeno pregrinjalo. S komaj zaznavnim nasmehom dahne:
„Pridi, sedi k meni, na posteljo.“
Sede. Sili se k lahkotnemu klepetu. Seveda, vse je v redu. Vsi so dobro, tata, otroci, mož. Ne, ne, najstarejši ne piše, zakaj bi, saj prihaja vsak vikend domov. Tako je vesela, da je njegov brat popravil oceno iz angleščine. Ta mala je nekoliko muhasta, daje jo puberteta. Mož veliko dela, tudi popoldne, takrat šušmari, da lažje plačujejo položnice. Tata, on sprašuje, kdaj ona, mama, ozdravi in pride domov. Res, doma je vse dobro. Z muko stresata poslednje minute iz nekoč, ne tako davno, polnega mošnjička življenjskih ur.
„Tudi ti si danes bolje,“ se zlaže in obmolkne.
Skozi senco žalosti pokuka in nato zasveti sonce. Je še čisto majhna deklica. Prebuja se v kmečki sobi, na podu, v hiši ob potoku. Mama sedi na njeni postelji, z zgaranimi prsti ji nežno gre skozi svetle kodre.
„Deklič, vstati bo treba!“
V času kosila sedijo za mizo v prostorni kuhinji. Z velikim užitkom jé mineštro, svojo najljubšo jed. Klepeta. Zelo se razvnema, hiti pripovedovati, da skoraj pozabi na hrano. Skupaj se smejejo. Čuti pripadnost, ljubezen, varnost.
Miren večer. Sliši se samo prasket ognja. Mama vzame knjigo, sede tik pod petrolejko, ki brli na steni. Lažnivi baron jih sili v smeh. Prostor preveva domačnost.
Podobe lebdijo v jasnini, združujejo se v roje davno doživetih trenutkov. Blagih, žalostnih, veselih, trenutkov iz nekega drugega časa, obenem tako živih, kot bi se ravnokar odvili. Mlada ženska jih lovi, si jih ogleduje in jih ljubeče polaga v predalčke spomina.
Ve, tam so varni, tam jo bodo čakali. Samo nekoliko zbledeli bodo na dolgi poti skozi čas. Iz njih se ji bo vedno smehljala mama, zvenela ji bo njena blaga beseda, božala jo bo njena dlan.
Dnevi in dogodki se vrstijo, vsak je po svoje lep, vsak drugačen od prejšnjega.
Potem se zave: z veliko hitrostjo se bliža čas, ko se bo v ta barviti roj vtisnil še zadnji dogodek, žalosten, črn, kot velika pika na koncu stavka. Čas, ko bodo veke prekrile ljubljene oči in bo življenje zdrsnilo v prepad onstranstva.
Boli. Globoko v njej vpije misel, kako je dolžna mami reči vsaj, da jo ima rada in ji je hvaležna. Molči, ker se boji, da bi s temi besedami razkrila resnico. Privabila strah. Zaplodila bolečino.
„Ne, ne, tega ne smem in ne zmorem.“
Vstopi sestra. Brklja med aparati. Si nekaj zapisuje. Prijazno se obrne k bolnici.
„Saj ste dobro, ali ne? Če boste karkoli potrebovali, mi pozvonite, prosim,“ reče in odide skozi vrata.
Mamo skrbi, namršči čelo in s suhim komaj slišnim glasom pravi:
„Prosim, poskrbi za očeta!“
„Zakaj, mama, zakaj vedno misliš samo na druge? Zakaj si se in se še vedno žrtvuješ?“
Odgovora ni. Le plitko neenakomerno dihanje. Oči so zaprte. Roke mlahavo ležijo ob telesu. Obraz postaja odsoten, pokrit s kot meglica rahlo sivino. Spi.
Hči obsedi. Čuti: zamudila je še zadnjo priložnost.



na podu – v prvem nadstropju (v nadstropju)

Delo krepi

Srečala sta se na parkirišču luksuznega hotela, le nekaj kilometrov iz mesta. Samozavestno sta si zakorakala nasproti in se v pozdrav lopnila čez ramena.
Pogovor je začel Eden:
„Kako si stari?“
„Ni se za pritoževat, ravno sem prišel z dopusta. Človek mora nekaj naredit zase. Štirinajst dni smo bili, z družino na smučanju v Švici.“
Sedla sta na teraso k eni izmed prostih miz. Polna sama sebe, nista zaznala čudovitega razgleda.
„In kje si bil ti zadnji mesec?“ je nadaljeval Šeden.
„Hja, za smučanje ni bilo časa, bil sem na Kitajskem, službeno. Razmišljam, da bi preselil proizvodnjo na vzhod. Vendar ni še nič dokončnega. Sedaj se ravno dogovarjam za križarjenje v juliju. Tihomorski otoki. Bomba ti rečem.“
„Sam nameravam poleti v Južno Ameriko, tam bo takrat zima, jaz pa sem nor na smučanje“
„Si opazil, da sem menjal avto?“
„Ja, lepo zverinico si si privoščil. Tudi moj terenec je čisto nova pridobitev, res super, čisto nov model z vso mogočo dodatno opremo, le Japonci so sposobni narediti nekaj podobnega.“
 „Kako pa kaj posli, sam imam kar nekaj težav z odplačevanjem kreditov,“je zanimalo Edena.
„Ni se nama treba sekirat, bo že država priskočila na pomoč. Nekaj so mi brskali okrog firme, vendar me ne gane. Naj mi dokažejo. Še vedno imam dovolj denarja za dobrega advokata.“
„Jaz imam nekaj težav z zaposlenimi. Res je, plačal jim nisem že tri mesece, toda dajem jim delo, lahko bi mi bili hvaležni. Saj je znano, kako delo krepi človeka.“
„Ja, kdo lahko razume dandanašnji folk, ki ne zna pokazati vsaj malo hvaležnosti.“
Umolknila sta, ko je pristopil natakar.

Haiga

Haiga

Haiga

Haiga

Razmišljam o pravljicah - P.S. za eDnevnik

Vnukinja je v spanju veliko jokala, starša sta se spraševala, kaj je temu vzrok. Povsem po naključju sta odkrila, da otrok joka takrat, ko mu pred spanjem bereta Janka in Metko, Rdečo kapico, Sneguljčico, … Odločila sta se, da ji bosta brala samo moderne pravljice. Od takrat je deklica mirno spala in nočne more so za vedno prenehale krasti spanec, tako otroku, kot staršema.
Takrat sem se spomnila na svoja predšolska leta, ko mi je mama brala in pripovedovala pravljice. Vsak večer sem upala, da mi ne bo treba ponovno slišati Rdeče kapice, Sedem kozličkov ali Janka in Metke. Bala sem se za junake, ki sem jih imela rada. Še bolj sem se bala volka, ki jih je požrl, isto je poskušala narediti tudi hudobna čarovnica. Ob poslušanju pravljic, ki naj bi bile lepe in bi otroke marsičesa naučile sem neznosno trpela. Že res, da je na koncu prišel lovec, ki je volku razparal trebuh, vanj so mu naložili kamenje in pretežka zverina je utonila. Živela sem na kmetih, velikokrat sem opazovala mačko, kako je zgrizla in prežvečila miško, šele potem jo je pojedla. Zato nisem mogla verjeti srečnim koncem, ko naj bi iz volkovega trebuha zlezli živi in zdravi babica, Rdeča kapica in neubogljivi kozlički.
Veliko raje sem prisluhnila dogodivščinam Lažnivega barona ali vragolijam Naših paglavcev. To so bile zabavne obenem verjetne zgodbe.
Pozneje, ko sem sama brala, sem se iz knjig veliko naučila, žal tudi tega, da je življenje kruto. V lepem spominu so mi ostale: Pestrna, Pastirci, Grivarjevi otroci, Lukec in njegov škorc, Rudi, Deček z dvema imenoma, Mrzla reka, Deklica iz Luisiane in še gora podobnih zgodb.
Svoje otroke sem hotela zaščititi pred krutostjo pravljic, kar mi ni povsem uspelo saj so obiskovali vrtec in hodili v šolo. Doma sem jim brala Pikija Jakoba, Mačka Murija in podobno.
Pred kratkim sem mlajšima vnukoma kupila pravljico Kometek Raketek – Aleksandre Kocmut, bila sem prijetno presenečena. Avtorica z lepo besedo igrivo popelje malčke v vesolje in jih o njem, na njihovim letom primeren način, pouči. Knjiga je lepo ilustrirana, kar jo dela še bolj privlačno.
Mimogrede bi omenila še Smeholovčke – Katjuše Trampuž, ta knjigica je po moji presoji primernejša za deklice. Junakinji sta sošolki in prijateljici Živa in Katarina. Deklici bereta pesmi o tem in onem, potem si o prebranem izmenjujeta SMS – se.

Haiga

Haiga

Morje 3

Morje 2

Morje 1

Haiga

Haiga

Haiga

Krnska jezera 2.

Krnska jezera 1.