Ko sem stopal proti Šestici, mi je krulilo v želodcu. Seveda, lačen sem, kdaj sem imel nazadnje kaj omembe vrednega v ustih? V napol praznem lokalu ni bilo nikogar poznanega. Naslonil sem se na šank in se nasmehnil Metki, ki je pomivala kozarce. Naročil sem pivo in jo povprašal, če je videla Mrkega, Aksla ali vsaj Meha. »Že dolgo ne,« je odkimavala in nadaljevala z delom. Na dušek sem izpil, s kretnjo sem ji pokazal, naj mi zapiše, in šel naprej.
V Presti sem srečal nekaj znancev. Nihče ni imel za posojati, a častili so me in mi ponujali čike. Naprej sem se odmajal, ni mi bilo pomembno, kam grem. Ne spomnim se, kod sem hodil. Niti kakšne butaste štose sem poslušal za gostilniškimi pulti od pijanih neznancev, ki so s težkimi jeziki pripovedovali neslanosti o naši državi in njenem pravosodnem sistemu. Da bi vsaj vedel, kaj sem pil. Kdaj in kako sem prišel domov, mi je neznanka.
Zbudil sem se na pobruhani preprogi in se spraševal, kje sem in zakaj sem. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Sonce se je prešerno smejalo na najvišji točki neba. Kazalca stare budilke sta naveličano kazala proti dvanajsti.
Odvlekel sem se v kopalnico. Bil sem bled, moje oči so bile krvave in temno podplute. Zamižal sem. Želel sem si, da bi lahko pregnal svetlobo, ki mi je rila skozi glavo, v kateri se je neprestano vrtel tisti scefran in na več delih zabrisan film od sinoči. Skozi nepregledne ovinke sivih celic se mi je podilo krdelo mijavkajočih pošasti. Praskale so me do neznosnega in me ponovno silile na bruhanje. V ustih sem imel okus po gnilih jabolkih. S tresočimi prsti sem brskal za poslednjim aspirinom in si želel umreti, preden mi bo razneslo trhlo čelado.
Čez kakšno uro se je bolečina unesla, le usta sem imel suha. Zato sem si natočil kozarec mrzle vode in jo na dušek izpil. Sedel sem za računalnik in poskušal pisati. Nimam izbire, moram napisati to presneto zgodbo, samo tako mi bo kapnilo nekaj cvenka, ki ga krvavo potrebujem. Pri Orbiti so redni plačniki, res da so honorarji bedni, miloščina, ki mi pomaga, da se pretolčem skozi mesec in poravnam vsaj nekaj dolgov. Saj bi šel k očetu, vesel bi me bil, posebno zdaj ko je sam v tistih rovtah. Mamina smrt ga je skoraj dotolkla. Takrat po pogrebu mi je nekaj omenil. Mencal je, kako bi bilo za oba dobro, če pridem domov in poprimem za delo na kmetiji. Vendar ne, že v šoli sem sanjal o mestu. Ko bi vedel, kako naj začnem, potem se mi gotovo odpre in pisanje bo steklo samo od sebe. Ne gre ... Vidim, moj navdih se je izgubil v slepi ulici. Nič čudnega, kako naj si vedno znova izmislim čim bolj izviren umor? Kje naj izbrskam motiv zanj? Kako naj pišem o nekajkrat spregledanih dokazih, tako drobnih, in vendar za inšpektorja Šraufa tako pomembnih? Mož je glavca, vse razbere iz malenkosti, kot so prestavljen lonček pelargonij, morilčev perfekcionizem, da izklaplja internet ob vsaki plohi zaradi strahu pred udarom strele. Ali njegovo strastno zbirateljstvo serviet, da si ne more kaj, da ne bi na kraju zločina izmaknil primerka, ki si ga je žrtev lani prinesla z izleta po Islandiji. Tega preprosto ne zmorem več. Skril sem se za krinko slabega počutja. Vstal sem od pisalne mize in si poravnal razbolelo hrbtenico. Naredil sem tistih nekaj korakov do okna in ga na stežaj odprl. Nekajkrat sem globoko vdihnil. Brez misli sem obstal, prižgal sem si cigareto in prisluhnil utripu ulice. Sosed je spet poganjal kosilnico čez tistih nekaj metrov angleške trate. Nekje se je oglašala papiga. Rahla sapica je z igrišča na drugi strani ceste prinašala otroški smeh. Vsakih nekaj minut je mimo odbrzel avto.
Potem sem ga zagledal. Marko je prihajal z nasprotne strani, od reke, ki je tiho šumela za nizkim grmičjem. Hodil je počasi, s podrsavajočimi koraki in z rokami globoko v žepih scefranih kavbojk. »Daj, stari! Pridi, greva navijat! Na stadion. Si pozabil, naši igrajo.«
Noge sem potisnil v zdelane superge in odšel s prijateljem. Ob tem sem se sam sebi opravičeval – jutri je še en dan.
Kakšen dolgčas, sem si mrmral, medtem ko sem gledal za igralci, ki so se ležerno premikali po zeleni površini. Slabo je, da sta si moštvi tako enakovredni. Le zakaj nisem ostal doma, napisal bi par strani, morda bi dobil navdih in končno pogruntal, kako naj zgodbo vsaj začnem, če že ne kako naj jo končam. Pogledoval sem na uro in odšteval minute, ki so se mi zdele dolge kot ure.
Po tekmi sva zavila na pivo. S kančkom grenkobe, ki je mejila na samopomilovanje, sem prisluhnil prijatelju. Pravil mi je, kako mu je uspelo priti v knjižnico in kako zanimivo delo opravlja tam. Govoril mi je o Južni Ameriki, avgusta se z dekletom odpravljata tja. Povabljena sta na sestričnino poroko. Pot jima bodo plačali bogati sorodniki iz Buenos Airesa. Sama bosta še nekaj primaknila in si privoščila enomesečno potovanje po Argentini in Čilu.
Pomolčal je in zmajal z glavo:
»Denar je sveta vladar, a kljub temu ne vem, kaj je punco prijelo, da se ženi s tem trideset let starejšim tovarnarjem.«
Takrat se mi je utrnilo, imel sem motiv za nov umor. Začelo se mi je muditi. Samo domov in bo steklo, sem si rekel, ko sva se razšla pred njegovim domom.
In je steklo. Črke sem z veliko naglico nizal v besede in jih združeval v stavke. V dolgih odstavkih sem opisoval srhljive prizore krutosti in brezbrižnega odnosa negativnega junaka do žrtve, ki je bila kriva samo tega, da je pred časom dahnila usodni – da. S tem je postala nepremostljiva prepreka, da ni mogel udejanjiti svojih sanj.
Nakladal sem, si izmišljal, dolival kri in za konec odvlekel truplo na vrt. Tam ga je morilec zakopal pod gredico cvetočih narcis.
Zdaj so prišli na svoj račun kriminalisti. Inšpektor Šrauf je vohljal. Postavljal je vprašanja in poslušal iz trte izvite izgovore.
Potem je pozvonilo.
Na pragu se je prestopal stari pismonoša.
»Podpisati bo treba, uradna pošta,« je hitel pojasnjevati s sesljajočim glasom nekoga, ki mu manjkajo sprednji zobje. Pod nos mi je molil svetlomodro kuverto. S tolstim, od cigaret ožganim kazalcem je pokazal tik pod njenim zgornjim robom.
»Tu napišite datum z besedo!« Prst mu je zdrsnil nekaj centimetrov niže in obstal na prekinjeni črti. »Tu se še podpišite!« Odtrgal je potrdilo in ga vtaknil v prsni žep, potem mi je izročil pismo. Zamomljal je pozdrav in odhitel na ulico.
Le kaj je spet? sem se spraševal in vrtel kuverto med prsti. Iz predala sem vzel nož in jo z enim potegom odprl. Niti malo nisem dvomil, da taka uradna pošta ne pomeni nič dobrega. Roke so se mi tresle, ko sem razgrnil lista in bral. Nekaj minut sem potreboval, da sem dojel skopo napisano vsebino.
Revija Orbita je šla v stečaj. Enostransko mi odpovedujejo pogodbo. Ne, ni mi treba pošiljati novih zgodb. Počutil sem se, kot bi me polili z ledeno mrzlo vodo. Ravno zdaj se je moralo zgoditi, ko se mi je odprlo. Pisanje mi je steklo. Še pred nekaj minutami sem verjel vase, še bolj v honorar, ki sem ga krvavo potreboval.
Kako naj vrnem denar? Kje naj dobim tiste stotake, ki sem jih sposodil od prijateljev in jih porabil za najnujnejše?
Legel sem v posteljo in se skrčil v položaj zarodka. Trepetal sem, kot da bi mi bilo mraz. Meglilo se mi je pred očmi. Roke sem dvignil k ušesom, v katerih mi je glasno odzvanjalo. Neznosna bolečina se mi je širila iz žličke in me pekla v želodcu, kar mi je povzročalo slabost.
Čez nekaj časa sem si toliko opomogel, da sem stopil do omare. V nahrbtnik sem stlačil svoje cunje, na vrh sem dal še osebni pribor. Potem sem zaprl prenosnik in ga položil v še nikoli uporabljeno torbo. Ne da bi poznal vozni red, sem odkorakal na železniško postajo. Kupil sem karto do odročnega kraja. Oče me bo vesel, na kmetiji bo treba trdo poprijeti za delo, a lačen ne bom. Pišem lahko ob večerih. Ne bom se mučil s kriminalkami, pisal bom o tistem, o čemer si že dolgo želim.
