Potep

Stopila sem v popoldne, oblito s sončno svetlobo. Psički nista hoteli z mano, tega sem bila skoraj vesela, sama bom in lahko pohitim, sem pomislila na možnosti, ki se mi tako odpirajo. Najprej sem se namenila na hribček, tam ob domujejo pozitivne energije.
.
.

Pozitivne misli so me ob kažipotu, napotile na desno, po poti, ki vodi tik pod robom planote.
Sonce je počasi drselo k obzorju, na morju, vidnem s te višine, je ležal njegov odblesk. Nekajkrat sem se ustavila, uživala in sem ter tja skušala ujeti to lepoto.
.
.

Ob skali s spominsko ploščo sem se odločila, da jo mahnem po markirani stezi na planoto.
.
.
ščebetanje ptic
morje škrlati slutnja
novega jutra
.
.

Sonce je poniknilo za hrib, nezadržno se je bližala januarska noč. Koliko časa še imam, sem se spraševala in pogumno zagrizla v hrib. Markacije so izginile. Tudi steza je postajala vse manj vidna, potem se je skrila med šope posušene trave.
.
.

Tipaje sem iskala prehode med skalnimi grebeni in pri tem pazila, da ne zdrsnem v globino. Lasje so se mi postavili pokonci. Strahu nisem pustila preblizu, saj sem vedela, da sem blizu razpotja in kolovoza po katerem se lahko spustim domov.
.
.

.
soj mesečine
preko previsa pleza
grčava senca
.
.
Na poti navzdol se mi je pridružila luna. Širok nasmeh ji je sijal na polovičnem obrazu.
.
.

Hiša gospe Eme

Točno ob devetih sem se pred hišo sestala z nepremičninskim agentom. Simpatični črnolasec mi je energično stisnil roko, se predstavil kot Jan in prijazno rekel:
»Kot sem vam že po telefonu povedal, ta hiša bi bila najbližje tistemu, kar iščete. Majhna je, stara in proračuna vam ne bo treba prekoračiti, še več, prihranili boste par tisočakov.«
Pobrskal je za ključem, ki se mi je zdel veliko premajhen, da bi z njim lahko odklenil težke masivne duri. V ključavnici je rahlo zaškrtalo in vrata so se vdala.
»Vstopite, prosim! Ogledala si bova prostore in pohištvo, ki sodi zraven. Verjamem, da vam bo všeč.«
Znašla sva se v veliki kvadratasti predsobi. Opremljena je bila s težkimi izrezljanimi omarami, zdelo se mi je, da stojijo tam že zelo dolgo, verjetno še izpred druge svetovne vojne.
Počutila sem se čudno. Nekaj težkega je bilo v zraku. Za trenutek sem si zaželela, da bi odšla. Žal se mi je anagram dogodkov, ki so si sledili zadnjega pol leta in me skoraj dotolkli, izkristaliziral v eno samo besedo HIŠA.
Zato sem v petek, bilo je ravno pred enim tednom, telefonirala v nepremičninsko agencijo in poprosila za pomoč pri nakupu. Zdaj sem bila tu.
Agent je stopil k vratom na desni in jih na stežaj odprl. Pogled se mi je ustavil na kovinski banji in velikem bojlerju, ki je visel nad njo, tudi ta ni mogel prikriti svoje častitljive starosti. Pozelenele medeninaste pipe so kot ogromni kavlji štrlele iz stene, prekrite z dotrajanimi ploščicami. Razočarano sem obstala med vrati. Potiho sem se spraševala, ali me morda ni posrkal časovni stroj in me izpljunil v trideseta leta prejšnjega stoletja. Zazdelo se mi je, da slišim hišo, ki mi pritajeno šepeta:
»Ta prostor je bil tisto, kar je sodu izbilo dno. Prestrašil jo je tisti padec. Takrat je ure ležala na tleh. Drgetala od mraza in ječala zaradi neznosne bolečine, ki ji je parala levi bok. V svetlih trenutkih med omedlevicami je potiho molila. Upala je, da jo Bog usliši in se na vratih pojavi kdo, ki ji bo pomagal vstati, ali vsaj poklical pomoč. Zvečer jo je našla soseda. S kavča je potegnila prevleko in jo premraženo prekrila. Pod glavo ji je položila nekajkrat prepognjeno brisačo.
'Tako vam bo udobneje,' je rekla, pograbila telefonsko slušalko in odtipkala številko prve pomoči. Cel mesec je stara gospa preležala v bolnišnici. Prisiljena v odločitev je spoznala, da mora narediti tisto, česar si ni nikoli želela. Kopalnica jo je pregnala v dom.« 
Črnolasec je stopil proti sredinskim vratom, ki so vodila v kuhinjo. Sredi velikega prostora je stala miza, ob njej osem stolov. V desnem kotu, tik pod oknom, sem uzrla zidan štedilnik. Okrašen z umetelno izdelanimi vratci in okvirjem iz medenine. Kredenca ob drugi steni mi je, svoji starinskosti navkljub, v trenutku prirasla k srcu. Stopila sem k njej in pokukala vanjo. Ob pogledu na servis iz krhkega porcelana mi je zastal dih.
Po podu sem naredila tistih nekaj korakov, ki so me ločili od okna. Odprla sem ga in zadihala, tako sem želela ubežati hiši, ki je razpredala:
»Kuhinjo je imela rada, tu se je dobro počutila. Po cele dneve je posedala ob štedilniku in pletla. Če bi se ne bala kopalnice in visoke kadi, v katero, betežna kot je bila, ni mogla sama stopiti, ne bi odšla.«
Usta so se mi napolnila z nečim grenkim. V prsih me je tiščalo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se z globokim dihanjem umirila in sledila mlademu agentu skozi škripajoča vrata v spalnico. Sonce se je lesketalo mimo odgrnjenih zaves. Čez zakonsko posteljo je ležala senca topola, ki je v rahlem vetru šumel na drugi strani ozkega dvorišča.
Stala sem sredi sobe in poslušala zgodbo o gospe Emi, ki je odmevala od sten.
»Vselila sta se v predpustnem času. Mladoporočenca. Zaljubljena in igriva. Oba mlada, skoraj otroka. Ona je kar žarela. Sanjala sta o družini, speti z lesketajočimi glasovi otroškega smeha. Njuna sreča je bila kratkega daha. Razblinila se je zaradi kosa papirja. Vpoklica. Dober teden po poroki je prikolesaril stari pismonoša in mu ga je izročil. Ožigosan papir je pomenil slutnjo, ki je nemo posedala po hiši in v nočeh brez spanca, vsa sluzasta in hladna, legala mednju v zakonski postelji.
Noč pred slovesom je mlada nevesta sanjala stepo. Poledenelo snežno prostranstvo se je lesketalo v jutranjem soncu. Vendar oko ni moglo uživati v zimski idili. Preko pokrajine se je zlovešče pretakala srhljiva tišina. V razcapane uniforme oblečeni mrliči so ležali vsepovsod. Nemo je zrla v zmrznjena trupla.
Zjutraj, ko je prišel čas slovesa, sta se mlada zakonca objela. Molče se je stiskala k njemu in se ob tem zavedala, da je morda poslednjič. Potem sta se odtrgala drug od drugega. Rahlo jo je odrinil in ji položil kazalec prek ustnic, kot bi ji hotel reči:
'Ne govori, saj veva!' Naglo se je obrnil in skoraj stekel na cesto. Stala je tam na robu dvorišča. Ni jokala, le zrla je za njim, dokler ni izginil za vogalom. Trepetala je in kolena so se ji šibila. Za trenutek se ji je zazdelo, da bo padla.
V naslednjih mesecih sta si izmenjala nekaj pisem. Pisal ji je o splošnih stvareh; kako da je dobro in da misli nanjo. Iz skope vsebine je razbrala njegov strah pred cenzuro. Že zaradi ene nepravilno zapisane besede pošta ne bi prišla do nje, zato je bila tudi sama previdna. Sledil je molk. Vsako jutro je čakala zaman. Pismonoša se je odpeljal mimo, niti ozrl se ni proti njeni hiši.
Časi so postajali vse bolj negotovi. Začela se je vojna. Delala je v pisarni očetovega podjetja. Ob nedeljah je takoj po maši zavila h staršem, tam je ostala na kosilu. Domov se je vračala pred nočjo. Skrušena. Upognjenih ramen. Tako se je skušala zoperstaviti teži, ki jo je vse bolj in bolj pritiskala k tlom. V prsih jo je neznosno skelelo. Skrb se ji je zažirala globoko v drobovje. Njen odsoten pogled je odslikaval strnjeno podobo samote in bolečino, ki ju je v tistem času živela. Pozno v noč je posedala ob brljavi svetilki. Izza tesno zagrnjenih oken ni slišala niti glasu. Policijska ura je izpraznila kraj in v strašljivi tišini je nemalokrat budna pričakala jutro. Njena kalvarija je postala še hujša, ko so Nemci odpeljali mamo in očeta. Takrat je spoznala, da je sama.
Konec vojne ji je prinesel drobec svetlobe. Kresničko. Vedno znova je odhajala pred pisarno Rdečega križa, tam je stopila na rep neskončne vrste. Ure se je po polžje premikala proti vratom in upala.
Leta so tekla. Ostajala je sama. Obiskov skoraj ni imela. Včasih se je tu oglasila njena kolegica, skupaj sta delali v tovarni emajlirane posede. Njuno prijateljstvo se je ohranilo še nekaj let po upokojitvi. Potem tudi te ženske ni bilo več na spregled. Kdo ve, kaj se je zgodilo z njo? Je umrla? Zbolela? Ali se je samo preselila daleč stran?« 
Zazdelo se mi je, da vidim Emin odsev v uokvirjenem ogledalu. Hlastala sem za zrakom in se s ščemečimi očmi ozrla proti vratom. Skušala sem prikriti potrtost. Zanikati bolečino. Strah.
Potem sem se obrnila k črnolascu, ki me je z negotovim nasmeškom na ustnicah opazoval. Počasi in razločno sem mu povedala svojo odločitev:
»Strašno mi je žal, a te hiše ne morem kupiti.« 

Deček z napačnim imenom

Šestdesetletnica. Obrača glavo zdaj levo, zdaj desno, da bi našla udoben položaj na blazini, prepojeni z vzdihi. Kako se bo to končalo? Kaj ti je namenjeno? Ko bi lahko bila to noč ob tebi. Naj prižge luč? Ne! V temi, med pregreto posteljnino, pada v spomine. Pogreznjena v misli išče ritem otroštva. Nisva mogla drug brez drugega, nemo razpreda. Barvite polovinke vpleta v melodijo preživetega. Grebe v sebi, istoveti se z medlimi sledmi, z ostanki tistega časa. Noči pusti, da jo muči z nespečnostjo. Za priprtimi vekami sestavlja mozaik.
Tisti predbožični dan se mi še vedno zdi tako nizek in tih. S sivega neba so se v rahlem padu spuščale bele mrvice, okruški oblakov, in sedale na travo. Svet so prekrile s puhasto mehkobo. Samo spogledala sva se. Brez besed sva se razumela. Ali sva se bala zmotiti tišino? Sva čutila, da govorjenje ne sodi v zimsko idilo? Iz omare sva vzela očetove škornje. Gumijaste. Tiste z globokimi zarezami na podplatih. Stopila sva v isti par in nerodno zagazila v nedolžno belino. Uživala sva. Obenem nama je bilo žal oskrunjene lepote. Gaz sva oblikovala v krog, nato v osmico. Potem naju je preblisnilo: »Narediva rožo!« Izoblikovala sva snežni cvet. Skoraj neopazno je padla noč. Mama naju je klicala v hišo. Nisva takoj ubogala. Zato je prišla na dvorišče in naju nagnala noter. Zjutraj je deževalo.
Prek ustnic ji huškne nasmešek. Doda še kamenček, še eno sliko, lepšo od prve.
Bilo je sredi februarja. Burja je žvižgala okrog vogalov. Ihtavo se je zapletala v še vedno olistano krošnjo hrasta. Puhala je in cvilila sredi vej. Midva sva vsa premražena tekala čez dvorišče in skakljala prek tistih treh stopnic, ki so vodile do potoka. Vodo je prekrivala ledena skorja. Mlinček ob bregu je miroval, vklenjen v beli obroč. Lenoben pretok okrog kamnov, ki jih je zima obložila z debelo plastjo ledu, je bil neslišen. Oči so se nama solzile, lica ledenela pod vlažnimi sragami. Pordele roke so se spreminjale, obarvale so se v nek čuden odtenek med modro in vijolično. Bolečina je postajala neznosna, zato sva stekla v hišo. Mama nama ni pustila k štedilniku, da bo potem še huje, nama je rekla.
Telo skrči. Kolena potisne h prsim, čeznje si potegne spalno srajco in jih tesno objame. Za nekaj minut ponikne v nemiren sen. Potem odpre oči in se zazre v temo. Na nočni omarici tiktaka stara budilka. Spomin na mamo, na mrzlo goriško ulico in urarja Slovenca, ki se je bil, res da po dolgem prerekanju, pripravljen pogoditi za dovolj nizko ceno. Od takrat natančno meri čas. Skozi desetletja se ni utrudila, nikoli se ni pokvarila. Samo naviti jo je treba vsak večer. Posluša, kako spalnico polni njen polglasen tik- tak. Vse se enkrat začne in enkrat konča, se kopiči v njej.
Nona. Nekega poznojesenskega jutra ni vstala. Mama je rekla: »Nina.« V hiši je zavel čuden nemir. Prihajali so sosedje. Molili. Mama je jokala. Naslednji dan je prišel župnik, pomolil je in odnesli so spečo ženico. Ne vem, kaj sem si takrat mislila, zdaj se mi zdi, da mi je bilo hudo. Nono sem imela rada. Pogosto sva se igrali skrivalnice. Nosila me je ob potoku, potem je stekla in skrili sva se v gosto grmovje. Da naju lovijo Nemci, mi je rekla. Mami najina igra ni bila všeč. Iztrgala me je iz starkinega naročja in jo jokaje rotila, naj gre domov. Nemcev da ni več in vojna da je že dolgo končana. Nona si je popravila predpasnik in nama ubogljivo sledila. Vsako jutro je pripravila skodelico bele kave, vanjo je nadrobila popečene polente in jedli sva, »eno žlico zate, eno žlico zame,« tako dolgo, da je bila posoda prazna. Mama je bila zadovoljna, ni jokala vse do takrat, ko sva se ponovno igrali skrivalnice. Se skrivali nevidnim vojakom.
Tistega večera, ko so odnesli nono in jo položili v sveže skopano jamo pod cipreso na pokopališču, mi je mama povedala, da bomo kupili Jožka.
Leži v mehki poležani vdolbini. Med pomečkanimi rjuhami vdihuje vonj po mehčalcu. Misli na dan, ko je dobila brata.
Kristina me je držala za roko. Tiho sva vstopili v spalnico. S pogledom sem poiskala mamo. Bila je bleda in do vratu pokrita. Zraven nje je ležalo dete. Bratec da je, tisti, ki ga je v veliki torbi prinesla babica. Boris. »Ne, ne in ne,« sem se uprla. »Kje je Jožko?« Da je babica samo tega dobila v trgovini, je pohitela Kristina. Saj sem vedela, tista debela baba je prepočasna, pustila je, da so Jožka prodali. Jokala sem in cepetala z nogami.»Tega nočem! Nesite ga nazaj!« Niso me poslušali. Otrok je ostal pri nas. Mama mi je vedno znova ukazovala, naj mu govorim in cingam naj ga, ko se je, ta nebodigatreba, drl. Ne bom delala tega. Vzela sem šibo, tisto, ki mi jo je prinesel Miklavž, in začela mlatiti po košari. Dete je utihnilo. Zato sem vedela, da delam prav. Ga že naučim, ujokanca. Takrat je prišla mama. Zakričala je. Šibo mi je vzela iz rok in me z njo nekajkrat udarila. Jokala sem, za vse je bil kriv on, ta Boris. Kako sem pogrešala Jožka, njega bi zibala, njemu bi govorila, povedala bi mu pravljico, tisto lepo o sedmih kozličih, on bi bil moj brat.
Spet se obrne proti oknu. V sobi postaja svetleje. Prebedela je skoraj celo noč. Res jo skrbi zanj.
Že več kot pol stoletja je od takrat. Občutek krivde ostaja. Zakaj sem tako ravnala? Ker ni bil Jožko? Pozneje sem se izgovarjala, da je bilo po nesreči. Ni res. Namenoma sem ga zadela z gugalnico. Ko sem zagledala kri, ki mu je pricurljala med redkimi kodri, sem se zbala zanj. Bo umrl? Strah me je bilo zase. Kaj naredijo z mano? Pojdem v zapor? Stekla sem k teti. Potolažila me je in poskrbela za rano na dečkovi glavi. Ni umrl. Postala sva nerazdružljiva.
Vstane. Gre v kuhinjo in pristavi džezvo. Brklja po kopalnici. Umiva se, češe. Ko voda zavre, vanjo vsuje tri zvrhane žlice kave, počaka in s skodelico pred sabo sede za mizo. Počasi sreba vročo tekočino.
Vedno me je reševal iz zagat, ki sem si jih zakuhala. Takrat, ko sem, zdrava, skušala prepričati mamo, kako bolna da sem. Kako naj dobim vročino? sem se spraševala. Termometer sem podržala nad svečo, razletel se je in živo srebro se je kotalilo po mizi. Mami je rekel, da je bil radoveden, zanimalo da ga je, kaj se bo zgodilo.
Tista kakijeva veja. Zdela se mi je primerna zamenjava za drog iz šolske telovadnice. Na njej sem vadila vzmik. Dokler ni počila in sem obsedela z odlomljeno vejo v naročju. Vztrajala sem, da jo je zlomila sosedova Ivanka. Pritrdil je moji zgodbi, kar mi ni veliko pomagalo. Oče je stvar razčistil. Nisva bila kaznovana, a žalost, ki je odsevala iz njegovih oči, me še vedno boli.
Zmoti jo zvonjenje telefona. Sunkovito vstane in se oglasi. Tiho posluša, potem plane v jok. V slušalko jeclja:
»Samo da se je zbudil. Dobro, da se je zbudil. Kako sem vesela.«