Haiku

na pragu noči
nebo vpleta sončno nit
v zimski ornament

Sončna modrina

Niz korald

Megla plete pajčevinast klobuk. Siv je s pridihom brezupnosti.
Vračaš se. Pod pelerino neodločnosti ti razmočen asfalt šteje korake.
S pogledom se iščeš globoko spodaj, tam kjer se začnejo korenine.
Tiho odvijaš klobec. Zreš v zabrisane prizore. Slike. Želje uokvirjaš v grenek nasmeh.
Nežno kot gladka svila ti čez ustnice zdrsne: Oprosti!
Dan postaja čist. Preprost.