srebrna
ob robu
kuhaš samo zase
ko najdeš sebe
hočeš proč
pozabljena
zaman iščeš sonce
***
Srebrna
ne spiš
s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine
samoti dodaš okus
mentol bonbona
nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa
Ob robu
ko strasti odigrajo
sklepni akord
za črno zaveso
požiraš tišino
z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha
ob prvem svitu
pometaš
odrineš se daleč
za rob čistine
Kuhaš samo zase
na pogorišču
zacvetiš v živo rano
besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik
sredi ničesar
iščeš zavetje
odmisliš bolečino
vetru ne dovoliš
da podivja v vihar
Ko najdeš sebe
trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice
neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze
med vejami platan
uzreš sonce
podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev
Hočeš proč
na črnem atlasu
spijo zvezde
odpiraš se
v krvavo krhkost maka
v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne
povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz
Pozabljena
spotikaš se ob lastne vzdihe
v praznini e-pošte
pestuješ domotožje
med prsti
ti podrhteva
orumenel list
pogled utapljaš
pod gladino črk
z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo
v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj
zaspiš zvita v klobčič mor
Zaman iščeš sonce
okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra
zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine
cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz
za prsnico začutiš
udarec lastnega krika
iz grla
ti uide
jecljaj
***
stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime
zgrbljena vase
zakleneš besede
dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica
.
.
uf...
OdgovoriIzbrišikako težko, trdo, boleče...
globok vzdih
in iskrena želja
da naj čas čimprej zaceli te rane
lp
gita
Hvala, Gita :)
OdgovoriIzbrišiSicer je samo poezija, ki hoče priti do dna.