Sestop

Daleč od sonca, ko jutro
še ni potegnilo s svetlobnim prstom,
se pogrezaš v zatohlost.
Brskaš znotraj skrinje
potopljene v somrak.

Drug drugemu sta zrla v besede,
si grebla skozi možgane.
Z molkom odtujila pogled.

Ovila si se v izrabljene trenutke.
Odvisnost.
Blodnje.

Misli polagaš na lice vetra, deliš jih
z odmevi v nenapisanem epilogu.