Noč, ko je odšla

Tistega večera le nekaj dni pred božičem je bila Anastazija sama doma. Sedela je za šivalnim strojem in hitela z delom. Tišino v praznem stanovanju je motilo enakomerno škrabljanje dežja. V mislih je podoživljala popoldanski obisk v bolnišnici. Videla je pomečkane rjuhe, sredi visoko dvignjene blazine je nemočno ležal Magdalenin vročični obraz. Blede, razpokane ustnice so hlastale za zrakom, v rjavih očeh je ugašal pogled. Slišala je njen hrapavi šepet, ki jo je prosil: „Poslušaj me. Dovoli mi, da ti povem. Vem, da umiram.“ Mlado žensko so oblile solze. Vstala je in opotekaje stopila k oknu. Dolgo je strmela v prazne peskovnike, osvetljene z medlo svetlobo oddaljenih cestnih svetilk. Ko se je nekoliko umirila, je ponovno sedla in nadaljevala s šivanjem. Spat je odšla pozno in v trenutku zaspala. Sanjala je poletje, sonce, mestni park, visoke topole, ki so snežili vatasta semena. Pod najlepšim drevesom sta na zeleno prepleskani klopci sedeli prijateljica in njena hči. Oblečeni sta bili v trenirki, kot bi se pravkar vrnili s trim steze. Živahno sta se o nečem pomenkovali in se veselo smejali. Mama je bila lepša od dolgolase, lepo raščene najstnice. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Zavel je rahel piš in sonce je potemnelo. Ženska se je začela sesedati, dobesedno izhlapela je iz trenirke, ki je prazna, kot zavržena krpa, obležala na tleh. Dekle je zajokalo in počasi, ne da bi se ozrlo, odšlo po ozki poti, ki je vodila proti mestu. Anastazija je bila povsem budna. Začutila je, da je v sobi še nekdo. Tik ob postelji je v mehkem soju čudne svetlobe zagledala Magdaleno. Oblila jo je zona. Vročina in hlad sta ji zavalovala po žilah in se srečala globoko v njenih prsih. Zavrtala sta ji globoko v korenine zavesti. „Ne boj se, prišla sem samo toliko, da se posloviva. Rada bi ti še zadnjič stisnila roko.“ Stisk njenih prstov je bil prijeten, občutek toplote ji še dolgo ni izzvenel iz dlani. Šok ob videnem in občutenem ji ni pustil spati. Vsa pretresena se je premetavala, jokala in čakala na prvi svit, ki ga ni in ni hotelo biti. Še v mraku je odšla ven. V močnem dežju je brez cilja tavala po ulicah. Ni videla okrašenih izložb. Sem ter tja je srečala koga poznanega. Odgovarjala je na pozdrave in brez besed odšla naprej. Domov se je vrnila vsa premočena. Hči ji je hotela nekaj povedati, a ustavila jo je s krikom: „Ne, nikar ne govori, vem, VSE VEM.“ In glasno zahlipala.