Vrnitev

Ajdovščina - slika/internet
»Domov, domov, končno gremo domov,« si je po tihem ponavljala, ko je zvedela, da se lahko vrnejo na Goriško. V ljubljeno domačo vas, v hišo, ki je bila topel dom.
Hitela je zlagati mizerno premoženje na voz, vse tisto malo, kar je njena družina premogla.
»Da bo čim več pripravljenega, takoj ko bodo Ofelkovi rekli, bomo krenili na pot,« si je ob tem mislila.
Zvečer je stekla k sosedovim, tam so našli zatočišče starejša zakonca, njuna nevesta in štiriletni vnuček Ladko, to so bili Ofelkovi iz Čikavca, vasice blizu Ozeljana, njenega domačega kraja. Spoznali so se v Rodinah kmalu po prihodu v begunstvo in družini sta si bili v veliko pomoč. Lojze in Ivanka sta bila krstna botra male Danice.
Zmenili so se, da skupaj odrinejo proti domu že naslednje jutro.
Nanca je legla k svojim otrokom, a spanca ni in ni bilo, jutro je pričakala budna. Bila je vesela, obenem jo je davil strah, v glavi so se ji motala vprašanja in dvomi. Spraševala se je:
»Bo šlo, bom zmogla, bom otroke varno pripeljala domov?«
Zjutraj je na voz zložila še zadnje stvari in vpregla kravo. Poslovila in zahvalila se je domačim, ki so jo sprejeli in ji nudili zavetje. Dvignila je najmlajše in jih posadila na voz, potem je pogumno zapeljala na prašno cesto. Vedela je, da jo čaka dolga in naporna pot, kljub temu je bila srečna.
Ceste so bile polne vračajočih se beguncev, vendar med njimi ni bilo nikogar poznanega.
Potovali so počasi. Od časa do časa je zajokal lačen in utrujen otrok. Mama je stopila k vozu, nežno pobožala malčkovo glavo, mu zašepetala par besed v tolažbo. Otrok je utihnil in voz je drdral naprej.
Ustavili so se le, da so počivali, pojedli in se pomenili, kako naprej. Takrat je Nanca tudi najmlajše postavila na tla. Posebno Danica je bila tega vesela, vsa nasmejana je racala ob vozu. Vozili so se mimo lepih vasi in pustih nenaseljenih krajev. Otroci so zastavljali vprašanja, ko so videli kaj zanimivega. Ona je skušala odgovarjati in zadostiti njihovim radovednostim.
Potovanje je bilo naporno, pot se je vlekla, vendar so se kilometer za kilometrom bližali domu. Prispeli so v Vipavsko dolino. Kako domač je bil pogled na kamnite hiše in na strehe, obložene s kamenjem, ki jih je varovalo pred močnimi sunki burje. Na enem izmed križišč, na južnem delu te prelepe doline, sta se družini poslovili. Ofelkovi so obljubili, da pridejo kmalu na obisk, zavili so na desno v hrib, proti domači vasici, ki je čepela v strmini na pobočju hriba.
Kmalu so tudi oni ugledali domačo vas. V njihovih pogledih se je zrcalila ljubezen do rojstnega kraja.
Na nekaterih dvoriščih so stali vozovi, kar je pomenilo, da so se domači že vrnili. Ljudje so hiteli, urejali so najnujnejše v hišah in okoli njih. Veseli so pozdravljali pravkar prispelo družino. Končno so se vrnili živi in zdravi. Spraševali so Nanco, kako je preživela te dolge žalostne mesece. Dobro je, tako kot je, lahko bi bilo veliko huje, je odgovarjala in se zanimala, kaj in kako je bilo z drugimi.
Še kilometer po kolovozu in stali so pred domačo hišo, ki je samevala sredi polj ob žuborečem potoku. Nepopisna sreča se je v trenutku razblinila. Domačija, njen sen v dolgih mesecih begunstva, je bila izropana, pokradeno je bilo prav vse, kar se je ukrasti dalo. Izginile so deske iz novih lesenih podov, bile so izruvane in odpeljane neznano kam.
Ženska se je sesedla in obupana jokala. V dušo se ji je zažirala skrb, v glavi so se ji porajala vprašanja:
»Kako naprej? Kako naj poskrbim za tisto najnujnejše? Za zavetje v mrzlih nočeh in slabem vremenu?«
Šestnajst parov otroških oči jo je prestrašeno gledalo, želeli so pomagati in potolažiti nesrečno mamo. Niso vedeli, kaj lahko naredijo, zato so si le želeli, da ne bi bila žalostna. Tisti najmlajši so zajokali.
Ona je vzdihnila, vstala, zavihala rokave in s pomočjo večjih otrok uredila prostor, kjer so lahko prespali.
Prebudili so se v novo jutro, v svetlobi jutranjega sonca je bil pogled v prihodnost bolj vesel. Hitela je, delala in urejala najbolj potrebne stvari, da se je prazna hiša počasi spreminjala v dom.
Poslušala je žuborenje potoka, veselila se je teh šumov domačnosti, ki so ji budili lepe spomine. Upala je, da se Pepč kmalu vrne. Njene želje so se uresničile že tretji dan. Prišel je, ves prašen in utrujen, vendar vesel, da je končno doma. Nanca je jokala in tarnala, kaj vse je izginilo iz hiše, on pa je mirno rekel:
»Bomo že, bomo že, samo da smo skupaj, živi in zdravi.«
Lotili so se dela, skušali so si urediti življenje, ga spraviti na stare tirnice.