„Tako omaka je pripravljena, ko se vrnem, skuham še testenine in začinim solato,“ pomislim in poškilim na uro.
Še tričetrt ure, časa imam ravno dovolj, celo kakšno minuto preveč. Ceste so še vedno dopustniško prazne in po vključitvi pri Treh hišah, vozim ves čas po prednostni cesti.
V kopalnico si nesem obleko in si privoščim osvežitev pod tušem.
„Mmm..., kako prijetno.“
Temeljito se namilim s tistim italijanskim milom, ki naj bi bilo najprimernejše za mojo vrsto kože. Tako mi je rekla zadnjič dermatologinja in mi ponudila zavitek po nekoliko zasoljeni ceni.
„Oh, škoda, sedaj moram na hitro izprati zdravilno peno.“Razmišljam medtem, ko do konca odprem ročico. Od groze me kar strese, ma, saj ne more biti res. Ni vode.
Kaj naj storim?
Zajokam? Dvomim, ne premorem dovolj solz, da bi izprala vso to peno.
Molim za dež? Prepozno.
Preklinjam? Ne znam najbolje, vendar vem, potem bi se počutila občutno bolje.
Počasi zlezem iz kadi in se po prstih, da ne umažem tal, približam vratom, jih na stežaj odprem in zakličem:
„Uoda je zmenkala!“
