sreda, 05. marec 2014

Svetinja 7

Danes vem, kako rada si me imela, nona. Vedno si mi skušala ustreči, vesela si bila, če si mi izpolnila željo. Tudi tisto, da bi imel liščka, s katero se nisi strinjala.

Lišček

Tiste nedelje je bilo v cerkvi nenavadno veliko vernikov. Marjan se je nestrpno presedal v prvi klopi, zdelo se mu je, da se je ustavil čas. Z očmi je begal po velikem prostoru, tu in tam mu je pogled zataval proti oltarju, tam je na hitro oplazil duhovnika, sošolca, ki sta ministrirala in se za nekaj časa ustavil na kinkajočem cerkovniku. Potem je sledil snopu sončnih žarkov, ki je padal skozi visoko okno in rezal senčno mrakobnost cerkvene ladje. Na levi je na belo steno preslikaval živobarven vitraž, katerega lepota je pričala o nadarjenosti nekega že pred stoletji umrlega gotskega umetnika.
Poslednji blagoslov pojdite v miru je z vonjem kadila odlebdel visoko pod strop. Zahrumele so orgle in se ritmično zlile z ubranimi glasovi cerkvenega zbora. Maše je bilo konec. Ljudje so se začeli ozirati, vstali so in se počasi premikali proti izhodu. Ob kropilnikih so za trenutek postali, se še zadnjič obrnili proti oltarju in se pokrižali. Nato so tiho stopili iz božjega hrama. Otroci, ki so sedeli v prvih klopeh, so odšli zadnji. Igrivo so se zapodili v sončno jutro. Marjan je pohitel, prečkal je vaški trg in stekel v breg. Doma se je preoblekel in pohitel na bližnjo senožet. Z Jožkom, katerega oče je bil stari partizan in partijec, zato mu ni bilo treba hoditi v cerkev, sta se zmenila, da se mu bo po končanem obredu pridružil pri lovu na liščke. Še več, skupaj naj bi tistega dne ujela ptico, ki bi bila čisto njegova.
Fanta sta se brez besed pozdravila in tiho legla v drhtečo senco košate trepetlike. Piš, ki je zavel pod kot safir jasnim nebom, jima je mršil lase. Topel zrak je bil nasičen z opojnim vonjem travniškega cvetja. Marjan je z roko segel v travo, utrgal je bilko, jo ponesel v usta in jo začel grizljati. Od tolmuna na drugi strani travnika se je slišala liščkova pesem. Iz kletke, ki jo je Jožko skril pod staro vrbo, je osamljena ptica klicala družbo. Že čez nekaj minut je v grmovju zafrfotalo. Dečka sta planila pokonci in stekla pogledat. Ujeta ptica je panično zamahovala s prostim krilom in se skušala osvoboditi lepila, ki jo je pripenjalo k limanici. Marjan jo je pazljivo vzel v roke in ji začel čistiti zabeskano perje. Potem je trepetajočo živalco položil v preluknjano papirnato vrečko. Dečka sta jo veselo mahnila proti domu. Njuna volja je splahnela ob pogledu na Pepinin obraz. -Veš, Marjan, nočem da bi ptica živela v kletki. Nesrečna bo, želela si bo odleteti, želela bo v svobodo. Dečkove oči so se napolnile s solzami in potiho je izjecljal svojo prošnjo: -Prosim, nona! Lepo bom skrbel zanjo.
Ni mu mogla odreči. Lišček je ostal, ostala je tudi senca nestrinjanja in legla mednju. Skoraj cel mesec sta bila tih boj. Potem se je Marjam odločil. Tistega jutra je odprl vratca žičnate kletke in z očmi pospremil ptico, ki je odletela visoko pod nebo.
Ni se mi zdelo čudno, da ne živim pri starših. V šoli nas je bilo nekaj takih. Bil je čas, ko so ljudje morali v službo daleč stran, na drugi konec države. Tam jih ni čakalo stanovanji in ni bilo vrtca, kjer bi popazili na njihove malčke. Ti si mi vedno znova prebirala njuna pisma, ki nama jih je sem gor prinašal stari Jošt. Vse slike, ki so bile priložene tem pismom, si zataknila za okvir Srca Jezusovega, ki je viselo v izbi. Veliko si mi pripovedovala o očetu in o tem kako si spoznala mamo. Znala si mi pokazati kako ti je ta mlada deklica, ki jo je oče spoznal tam daleč, takoj prirasla k srcu. Tudi o Alenki si mi veliko govorila. Vedno znova si mi ponavljala, kako radi me imajo, in da ni več daleč čas, ko prideta pome.
Leta pozneje, bilo je prav tako julija, med zadnjimi osnovnošolskimi počitnicami, takrat sta me starša vzela k sebi. Ob slovesu nisi jadikovala, le tvoje oči so bile bolj vlažne in rdeče obrobljene.




Slovarček:
Vieni, vieni bambino, ti compro bonboni. - Pridi otrok, ti bom kupila bonbone*
buro - maslo
carne - meso
grappa – žganje
sigarette - cigareti
uova - jajca
Buh dej – Bog daj
Buh lunej – Bog povrni
mižerja – revščina
zatakmašna obleka – nedeljska obleka



9 komentarjev:

  1. Lepa zgodbica Lea. In treba jih je povedati. Treba je povedati tudi - da otroštvo nekoč niso bile samo zlate sanje - kljub ljubezni. In take ljubezni potem bolijo. Hvala. M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala, Klotilda :)
    Res je ni bilo vse zlato, življenje je bilo skromno ... v takih, ko so bili otroci pri starih starših je bilo veliko ljubezni in ob slovesu bolečina.

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo lepa zgodba. Bo še kakšno nadljevanje? Kako je bilo potem s Pepino, in kako z Marjanom? Verjetno je bilo obema težko ne samo ob ločitvi, ampak tudi potem. Skupen čas je rodil veliko lepega med njima.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala!

      V bistvu je vse v zgodbi. Marjan pride na nonin pogreb in se spominja, vse do dneva, ko je moral v mesto, k staršem zaradi šolanja.
      Ker je urejen, s kravato itd., vemo da je doštudiral ...

      Izbriši
  4. Tudi pri nas v Kanalu so na latniku gnezdili liščki. Še mladičke jih je tata dal v kletko, kjer so jih starši hranili. Enega samčka smo mi obdržali in še vedno se spominjam njegovega krasnega petja in perja. Rada imam te ptice in vedno me spomnijo na dom.
    Lepo si zapisala.
    Lp Evelina

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi mi smo v imeli liščka v kletki, bil je tako lep in lepo je pel.
      Hvala za lep komentar, Evelina :)

      Lp, Lea

      Izbriši
  5. ja, poznam to...
    tudi jaz sem svojih prvih osem let preživela pri stari mami...
    no, samo pri meni pa ni bil vzrok samo v ne imeti možnosti bivati pri starših...
    ampak...
    na stara leta pa sem spoznala, da je bilo tako pa le vseeno najbolje zame
    ;-)
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  6. ja, v tistih časih je bilo veliko takih otrok :)
    večina je bila pri starih starših samo zato, ker starši v mestu niso imeli stanovanja,
    pa tudi mest v vrtcih ni bilo dovolj.
    tudi Marjan je bil tak otrok. :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši