ponedeljek, 03. marec 2014

Svetinja 6

Angel varuh

Cel teden je lilo skoraj brez presledka. Nedeljsko jutro se je zbudilo sivo in zabuhlo od vlage, na pobočje nad hišo so se lepile koprene jesenske megle. Slišalo se je šumenje dežja. Z desne strani hiše, kjer so velike kaplje glasno udarjale na pločevinasto streho stare lope, je enakomerno bobnelo.
Kuhinja je bila prijetno topla. Na velikem zidanem štedilniku, v katerem je že od jutra prasketal ogenj, se je kuhalo kosilo.
Nekaj pred enajsto je dež pojenjal. Nenadoma je postalo nenavadno tiho. Pepina se je vznemirila. Glasno je poklicala vnuka. Ni se ji oglasil. Sama pri sebi je mrmrala:
-Le kam se je izgubil? Oh, ta presneti otrok! Preveč tih je. Ne, to ne bo dobro. Kaj je spet ušpičil?
Takrat je na dvorišču zalajal Tarzan. Na prekratki verigi se je zaganjal proti potoku, ki je ves penast in blaten drl mimo. Divji lajež se je vse bolj spreminjal v srhljivo cviljenje.
Ženska si ni niti za trenutek pomišljala. Urno je stekla po spolzki poti. Spodaj ga je zagledala, otrok je nemočno čofotal v bajerju. Grabil je proti plavajočim vejam, ki jih je odnašala narasla voda.
Pognala se je k utapljajočemu dečku. Nemalo se je namučila, preden ga je uspela trdno zagrabiti in odvleči na breg. Šele potem, ko je bil rešen, je začel neutolažljivo jokati. Stiskal se ji je na prsi in hlipaje spraševal:
-Saj me ne bi pustila? Saj ne bi pustila, da me odnese?
-Oh, Marjan, zakaj me ne ubogaš? Ti nisem rekla, da je voda nevarna? Angelu varuhu se lahko zahvaliva, da si se živ.
Odnesla ga je v kuhinjo, tam ga je na toplem osušila in preoblekla v suha oblačila. Medtem mu je na dolgo pripovedovala o dobrem angelu, ki bedi nad nami. Prav angel ji je s pasjim laježem povedal, kaj se dogaja in kje naj ga išče.
Mali jo je odprtih ust poslušal. Ko je končala, ji je, nekoliko pomirjen in prijetno pogret, rekel:
-Pridi, nona, greva se mu zahvalit!
Naglo se je povzpel po stopnicah. V spalnici je pokleknil ob posteljo in se zazrl v sliko v izrezljanem okviru. Na njej sta bila upodobljena deček in deklica, kako po ozki brvi previdno prečkata potok. Tik nad njima je lebdelo lepo, krilato bitje in ju varovalo.

se nadaljuje ...

8 komentarjev:

  1. No, pa sem te spet ujela. In dečkov angel varuh je bila za gotovo kar nona. Kot je bila meni moja - botra. Za vse, kar je mami zmanjkalo časa, ker je pač hodila delat - je našla čas ona. Vedno trdim, da nimajo vsi angeli (vidnih) krilc.
    Lep pozdrav, M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Seveda jih nimajo vsi :)
    Saj to je nona govorila Marjanu, da jo je k potoku napotil angel varuh :)
    Tu je bil pes in seveda njena skrb :)

    OdgovoriIzbriši
  3. oj, ne vem, ali je požrlo moj komentar?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pisala sem o angelu, tistem na sliki nad mojo posteljico, ko sem bila še majhna. :)
      Sem zelo vesela, da je nona uspela rešiti vnučka ...

      Izbriši
  4. Veš, Ana, tudi mi smo imeli tako sliko in bila mi je ljuba.

    OdgovoriIzbriši
  5. ah ne...
    prav takšne slike se pa tudi jaz spomnim...
    je visela nad posteljo moje stare mame in stariga ateja...
    in sem jo kot otrok pred spanjem vedno taaakooo rada gledala (tak od spodaj gor)
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  6. Tetica, lepe so bile tiste slike,
    ob njej sem se počutila varno :)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši