nedelja, 2. marec 2014

Svetinja 5


Cepljenje

Prebudilo ga je glasno škripanje lesenih stopnic. Sedel je na posteljo, si pomel oči in pogledal proti oknu, skozi katero je padal snop sončne svetlobe. Že naslednji trenutek ga je prešinilo – cepljenje. Spet je legel in se pokril preko glave.
Pepina je stopila k postelji, mu je razkrila obraz in ga pobožala po od spanja razmršenih laseh.
Šlo mu je na smeh. Široko je odprl oči in stekel po stopnicah v kuhinjo. kjer ga je že čakal zajtrk. Z velikim užitkom je izpraznil do roba polno glineno skodelico svoje najljubše jedi.
Na cepljenje se je ponovno spomnil šele, ko mu je nona v roke potisnila zatahmašno obleko in mu ukazala, naj si obuje nove belo-rjave čevlje. Tiste, ki mu jih je poleti prinesla mama, ko je prišla na krajši obisk. Počasi se je oblekel, obotavljaje si je obul nogavice in porinil noge v še vedno preveliko obuvalo iz mehkega usnja. Nekajkrat si je potegnil z mokrim glavnikom skozi štrleče lase. Medtem ga je Pepina opominjala, naj pohiti, vzel je šolsko torbo, se nasmehnil in zaklical: -Adijo!- Stekel je po strmini, a le do prvih leskovih grmov, ki so ga skrili ženičkinim zaskrbljenim očem. Naprej je šel po polžje. Sledil je pisanim metuljem in stikal za gnezdi. Po brežini je splezal do skale, v njeni razpoki so gnezdile sinice. Ptica ga je opazila in se prestrašeno oglasila. Na hitro se je umaknil, stopil je tako nerodno, da mu je zdrsnilo. Kljub iskanju opore je spolzel navzdol, ustavil se je šele na kolovozu, ki je med vinogradi vil proti spodaj ležeči vasi. Ko se je dvignil, si je začel ogledovati od trave pozelenele hlače in blatne rokave svetlomodre srajce. Z rokami je drgnil zelene madeže, tako da so se ti še globlje vpili v tkanino. Tik pod kolenom se je na hlačnici začela širiti mokra rjavkasta lisa, ki se je hitro večala. Deček si je pogledal v roke in na levem mezincu opazil kapljo krvi. - Kri – ga je prešinilo. Bal se je krvi. Ustnice so mu zatrepetale, oči so postajale vse bolj vlažne. Zatrepetal je in planil v glasen jok. Potem je skozi solze zagledal postavo, ki se mu je bližala, ko je bila samo še za korak, morda dva stran, jo je spoznal, bila je sosedova dekla stara Francka. Ni si pomišljal, obraz si je obrisal v zamazan rokav, s tal je pobral torbo in mimo začudene starke stekel proti šoli.
V razredu je bilo tiho. Pražnje oblečeni in skrbno počesani otroci so mirno sedeli na svojih mestih. Učiteljica je nekam negotovo stala pred tablo. Zdela se mu je bleda. V roki je med tankimi prsti vrtela košček krede, kot bi si želela nekaj napisati, a bi si tega ne upala storiti.
Marjan je tiho zdrsnil na svoje mesto v drugi klopi tik ob oknu. Preplašeno je pogledal proti pisalni mizi, tam je na eni strani stal debelušen zdravnik, oblečen v dolgo odpeto haljo. Na drugi strani je stala drobcena, kot peresce lahka sestra. Svetlolasa z mehkimi kodri se mu je zdela kot angel, a vedel je, da ga videz vara, saj je to nežno bitje zabadalo veliko injekcijo v Ivanovo razgaljeno nadlahet. Ko je pogledal pozorneje, je opazil nekaj trdega v pogledu njenih modrih oči. Zatrepetal je od strahu. Zaželel si je, da bi lahko odšel.
Učiteljica je v enakih presledkih poklicala h katedru Adama, Lojzeta in Andreja. Dečki so med zbadanjem mižali in trdo stiskali ustnice.- Boli.- je pomislil. Takrat se je izpred table zaslišalo Marjan Cigoj! Pogledal je po učilnici, morda le ni slišal prav … Ni si upal naprej. Tako zelo ga je bilo strah, da se je spustil na kolena in se po vseh štirih odplazil v najtemnejši kot pod zadnjo klopjo.
Zdravnik je stopil za njim, kljub debelosti se je spretno sklonil in tolsta roka je poiskala dečkovo ramo, jo trdno zgrabila in ubežnika privlekla na svetlo.
-Pa ga imamo junaka, je rekel zdravnik in ga porinil proti sestri.
Tudi tistega dne si me pričakala vsa nežna in ljubeča: -Ne skrbi, Marjan. Bolečina bo pojenjala. Otroci hitro pozabljajo, zato se ti ne bojo posmehovali. Učiteljica te ima rada, ni ti zamerila. Še najmanj je pomembna obleka, oprala ti jo bom in nič se ne bo poznalo.

se nadaljuje ...

6 komentarjev:

  1. bbbrrr, cepljenje. itak nekaj zoprnega.
    ampak nona je izredna in čuteča.

    OdgovoriIzbriši
  2. cepljenja so bila v tistem času posebno zoprna ...
    zdravnik in sestra sta prišla v razred in špikanje je potekalo
    brez lepe besede, še celo brez vzpodbudnega nasmeha :(

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tudi iglice so bile verjetno tedaj bolj igle .. iglače ... ;)
      Sama se spomnim cepljenja v šoli, peljali so nas v ZD, in meni s eje zdelo imenitno, ko so mi nekaj brkljali po rami, mislim, da ej bilo tisto proti kozam ... tedja še ... Mi je rekel zdravnik, da se mu je zlomila igla, ker imam tako trdo kožo ... Zdaj se mi zdi, da se je najbrž le hecal. Jaz sme mu pa verjela. :)

      Izbriši
    2. verjetno se je res hecal :)

      meni je bilo bolj zoprno, da so me špikali pred celim razredom, o iglah ne vem več veliko.

      Izbriši
  3. No ja, kar priznam, da tudi mene ni nič kaj veselilo, kadar so me pičili. No, pod klop vseeno nisem ravno zlezla.

    OdgovoriIzbriši
  4. Haha, Klotilda ;)
    jaz tudi ne, a nekaj se mora zgoditi, drugače nimam zgodbe ;)

    OdgovoriIzbriši