sobota, 01. marec 2014

Svetinja 4

Stric Gušto

V Rožni Dolini sta iz prenatrpanega avtobusa stopila v mrzlo vsakdanjost zimskega jutra. Hitrih korakov sta se napotila proti mesnici, tam je Pepina kupila kilogram najboljše govedine in prosila za dodatno polo oljnatega papirja. Ustavila sta se še v trafiki tik mejnega prehoda in vzela še zadnje, kar sta rabila, dve škatlici cigaret.
-Danes je preveč ljudi, ne bova hitro, še manj dobro prodala, je pojamrala nona.
Res, na pločniku ob stranskem vhodu v Pokriti plac je stala kopica žensk. Nekatere izmed njih so imele ob sebi majhne otroke, ti so se sramežljivo tiščali maminega plisiranega krila in se skušali skriti za njimi. Marjan je bil začuden, ko je med samimi ženskami zagledal tršatega kmeta trdih potez z velikim črnim klobukom. Moški je mimoidočim ponujal žganje, tako da je glasno ponavljal besedico -grappa-. Zadaj v kotu je opazil žensko, ki je imela v cekarju živo kokoš, žival se je sem ter tja prestrašeno oglašala s kokodakanjem. Mimo so hodile ponosno dvignjenih glav goriške šjore. Še dolgo je za njimi vel nek prijeten vonj. Spet druge so se ustavile, vprašujoče rekle za dečka nerazumljivo besedo, kot carne, burro ali uova … Pristopale so bliže k ženskam, si ogledovale robo, potem so se prerekale o ceni, ko je ta postala primerna za obe strani, so iz torbice potegnile denarnice in odštele nekaj lir. Kupljeno je izginilo v globino njihovih nakupovalnih torb.
K Pepini je pristopil starejši gospod in rekel: -Sigarette?
Ona je odkimala, deček ni mogel prikriti začudenja: -Ma, nona, saj imava cigarete.
-Teh ne prodajava, za strica so, včeraj je imel rojstni dan. Takoj, ko prodava, skočiva k njim.
Njun cekar se je počasi praznil. Najtežje jima je bilo prodati meso, šele proti poldnevu je k njima pristopila drobna ženica in se zelo hitro pogodila za tisti kos najboljše pečenke.
Odhitela sta v predmestje. Ulice so postajale ožje, vrtovi večji, hiše slabše ohranjene.
Pričakala ju je teta, ki je hitela s pripravo kosila. V naslednjih desetih minutah se je hiša napolnila, najprej so prišli domov štirje šolarji. Torbe so zagnali na klop ob štedilniku in vsi neučakani sedli za veliko mizo. Počakati so morali še očeta in tri starejše brate, ki so bili vajenci vsak na svojem koncu mesta.
Gušto je bil vesel sestrinega obiska, še bolj tistih dveh zavojčkov cigaret, ki mu jih je stisnila v roko. Kar nekajkrat se ji je zahvalil zanje.
Teta je postavila na mizo velik lonec s paradižnikovo omako prelitih makaronov. Na kratko so pomolili in začeli jesti. Otroci so bili tiho, starejši so se menili o tem in onem; mižerji in bolezni tete Melanije. Marjan, navajen okusne nonine hrane, je s težavo požiral slabo kosilo in vlekel na ušesa. Zabolele so ga stričeve besede:
-Tamladi te izkoriščajo. Lepo nadlogo so ti naložili.
-Nimaš prav, mali mi je na tisti samoti v veliko veselje in uteho, se mu je zoperstavila sestra.
Deček je odložil vilice, velike oči je uprl v nono in vprašal:
-Greva domov?
Potem je prišel čas, ko sem moral v šolo. Nisem čutil prevelike želje po mirnem posedanju v ozki leseni klopi, ki me je tam čakala še iz časov kraljevine Italije. Edino, kar mi je bilo všeč, je bilo druženje z otroki iz obeh vasi in vznemirljive poti po samotni strmini.

Božje oko

Zdolgočaseni otroci so pogledovali skozi okna. Zunaj je divjala burja. S sabo je nosila zgoraj na planoti ukradene mraznice. V razredu je bilo hladno, saj ga dotrajana peč ni zmogla ogreti. Otroci so si trepetaje pihali v od mraza pordele prste in brezvoljno barvali. Marjan je užival. Rad je risal. Učiteljica ga je vedno pohvalila. Njegove risbe je z risalnimi žebljički pripenjala na stenčas.
S premrlo roko je na hrapav list narisal oblak. Želel si je belega, a barvica ni pustila sledi, vzel je sivo, ta je bila vidna, a se mu je zdela pusta. Zato mu je kuštrave robove obarval svetlomodro. S treh strani ga je prebodel s puščičastimi oranžnimi in rumenimi žarki. V sredino je skrbno izrisal trikotnik, iz katerega je gledalo veliko oko. Zadovoljno se je zravnal in občudoval svoji izdelek.
-Kaj si narisal? se je zadrla prestrašena učiteljica. Divje je hlastala za zrakom. Kazalo je, da se bo vsak hip zadušila. Zaškrtala je z zobmi in besno zakričala: -Beležko!
Pero je ihtavo potopila globoko v črnilnik in začela pisati. Členki prstov so se ji pobelili in pero se je razkrečilo od pritiskanja.
Prestrašen deček ni vedel, kaj je naredil narobe. Zatrepetal je. V glavi so mu zaplesale čudno pomešane misli. Z velikimi očmi je opazoval učiteljico. Ta mu je pomolila beležko: -Daj noni! Naj podpiše!

In si podpisala, zraven si me tolažila: -Nič ne maraj otrok, danes je tak čas. Božje oko, kar gospodu župniku pokaži. Boš videl, kako bo vesel.
se nadaljuje ...

6 komentarjev:

  1. Ohla, pa sem le pridrvela do tebe.
    In ja, bil je tak čas - ki ga otroci (še) niso razumeli.
    LP M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljena, Marjana :)

    Vedno, v vsakem času se najde kaj, kar otroci ne razumejo. Velikokrat niti odrasli :)

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdo bi razumel, res.
    Prav včeraj sem se spet spomnila na to, kako je naš najmlajši rekel, da pred Bogom ne more nihče ubežati, saj je Bog prevelik.
    Bili pa so taki časi in tudi danes so, ko marsikdo misli, da lahko uide.
    Učitelji so pa morali ubogati tiste zgoraj.

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je Ana, učiteljica je bila prestrašena :(

    OdgovoriIzbriši