petek, 28. februar 2014

Svetinja 3

Naši so prihajali vsako poletje, vsi trije, mama, tata in Alenka. Vesel sem bil teh obiskov. Ostali so samo nekaj dni. Potem so se vrnili v mesto, klicali so jih različni opravki in delo v tovarni. Kako tiho je postalo prve dni po njihovem odhodu Midva sva ostajala, skrbela za živali in obdelovala skromne zaplate zemlje. Nisva veliko hodila naokrog, le k maši sva odšla vsako nedeljo, navadno k prvi.

Nedeljsko jutro

-Zaspanec, vstati bo treba, je mehko rekla Pepina. Marjan se je pretegnil, zazehal in skočil pokonci. Samo nekaj minut je potreboval, da se je oblekel in stekel v kuhinjo, kjer ga je čakala skodelica bele kave in dve rezini hrustljavo zapečene polente.
Nona si je zavezala svež predpasnik in vzela s klopi z vezenim prtičkom prekrito pletenico. Zatopljena vsak v svoje misli sta se molče spuščala po strmini.
Najprej sta zavila v farovž. Grbasta kuharica Žefka ju je bila vesela, medtem ko si je v predpasnik brisala roke, je tožila:
-Kakšni časi, skoraj nihče se ne oglasi več, kaj šele, da bi gospodu kdo kaj prinesel. Ja, težko je, gospod tolčejo revščino. Ti, ki sama nimaš, veš, kaj se spodobi.
Vzneseno je praznila košaro. Na mizo je polagala maslo, jajca, glavico solate in opojno dišeče hruške, manjkala ni niti platnena vrečka koruzne moke.
-Buh lunej!
Iz predala je vzela polovico črnega hleba in odrezala tanko rezino.
-Na, gotovo si lačen.
Ni se ji utegnil niti zahvaliti, ko se je obrnila k Pepini:
-Kako, a tamladi kaj pišejo? Ti pošljejo kakšen dinar?
-Ja, pišejo, denarja še zase nimajo.
Na visokem zvoniku se je oglasil zvon, ki je vabil k maši, zato sta pohitela proti cerkvi.
-Nona, kaj midva potrebujeva denar? je vprašal Marjan, preden sta stopila v hladen, po kadilu dišeč prostor.
Pepina je začutila otrokovo stisko. -Hruške sva prodala in sva nekaj zaslužila, je tiho rekla.
Vsak teden sva se z avtobusom odpeljala v Rožno Dolino in potem šla peš preko mejnega prehoda v Gorico. Morala si tja, na placu si prodala nekaj pridelkov in jih pretopila v lire za tisto najnujnejše, petrolej, sol, …

Vieni, vieni bambino

Gorice ni maral. Mučno mu je bilo že na mejnem prehodu, ko so cariniki brskali po Pepinini košari, šteli jajca, tehtali maslo. Velikokrat sta se morala sezuti, da ja ne bi česa pretihotapila. Potem malo naprej tisti dolg drevored, tako samoten, da je v njem budil strahove. Nemalokrat je tam pomislil, kaj bi naredil, če se nona nenadoma zgrudi in brez zavesti obleži.
Še najmanj mu je bil všeč Pokriti plac, vedno prenapolnjen z reko gospodinj in dekel iz boljših hiš, ki so nakupovale sadje in zelenjavo. Med njimi so se mu zdele branjevke tako uboge, ponižno so se silile v prijazen nasmeh in z medenim glasom ponujale svojo robo.
Tiste srede se je zgodilo nekaj čudnega. Pristopila je lepo oblečena gospa, poiskala je njegovo roko in se je oklenila z ledenimi prsti. Čez rdeče, našobljene ustnice so ji pljusnile čudne, dečku nerazumljive besede:
-Vieni, vieni bambino, ti compro bonboni.
Začutil je tesnobo, ki je hitro prerasla v strah in se mu zažirala globoko v prsi. Z velikim naporom se je skušal rešiti. Obupan je pogledoval k noni, ki, zatopljena v klepet z branjevko, ni ničesar opazila.
Glasno je zajokal.
Ženski sta postali pozorni.
Elegantna gospa se je na visokih petah odzibala z množico.

se nadaljuje ...

6 komentarjev:

  1. Ajajaj. A ga je hotela ženska ukrast? M.

    OdgovoriIzbriši
  2. Verjetno, bonbone bi mu lahko podarila kar tam na placu.
    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Ojej ... Ubogi fantek. Še dobro, da je glasno zajokal in da ga je nona slišala.

    OdgovoriIzbriši
  4. Otroci se branijo z jokom, velikokrat je to dovolj.

    OdgovoriIzbriši