petek, 21. junij 2013

Marjutine sanje


slikanje/internet

Goričani so zaslutili nesrečo, ki se jim je bližala, že veliko prej, kot je bil izdan ukaz. Začelo se je šušljati, ljudje so trepetali v strahu, kam jih bo popeljala usoda. Vedeli so, da jih čaka žalostno življenje beguncev, morali bodo v neznano, trepetali so, kako bodo sprejeti v novem okolju.
Na Marjutino dušo je legla skrb, hromil jo je strah. Njeno srce je hrepenelo po Giovaninu, oh, ko bi ga lahko vsaj za nasvet vprašala, koliko lažje bi ji bilo.
V hišah, kjer je delala, je videla, kako se lastniki pripravljajo na skorajšnji odhod. Pomagala je pakirati. Kaj vse bodo ti bogati ljudje odpeljali s seboj! Imetje so ukazali natovarjati na tovorne vozove, oni se bodo odpeljali v svojih kočijah. Njihov cilj so bile hiše in stanovanja, ki so jih imeli na Dunaju, v Gradcu, Celovcu ... Nekateri so imeli v notranjosti monarhije sorodnike, ki so jih bili pripravljeni sprejeti k sebi. To so bili ljudje, ki so imeli denar, namesto njih pa so delali dekle in hlapci.
Marjuta je bila sama in revna, njeno edino bogastvo so bili njeni trije otroci, zanje je trepetala.
Ob večerih, ko so otroci zaspali, je zbirala svoje borno imetje, bilo ga je malo in bolje je bilo tako, s seboj je smela vzeti le to, kar sta s Tončetom lahko nosila.
Pozno je legla, a spanca ni bilo, v njej se je razraščal strah, v srcu so kljuvali dvomi, porajala so se ji vprašanja:
»Kam nas bo vodila usoda? Bom našla prostor, kamor bom lahko položila otroke spat? Bom imela srečo, da bom lahko delala in zaslužila dovolj, da otroci ne bodo stradali? Bomo na tej težki poti srečevali dobre ljudi, ki bodo pripravljeni pomagati?«
Stiska je bila tako huda, da je reva zajokala, vsa nesrečna je hlipala v temni sobi. Zdrznila se je, ko je nekaj slišala, bil je Tonče, ki je prišel zelo potiho in jo začel tolažiti.
»Ne jokaj, mama! Jaz ti bom pomagal, skupaj bova zmogla.«
Njegove besede so ji bile v tolažbo, veliko bolje se je počutila, čeprav je vedela, da je deček le prezgodaj odrasel otrok, do katerega je bilo življenje kruto vse od njegovih prvih ur. Nanj se je lahko zanesla, že do zdaj ji je veliko pomagal. Nekoliko se je pomirila, utonila je v nemiren spanec, spala je le nekaj ur. V sobo se je prikradla prva jutranja svetloba, za Marjuto se je začel nov dan.
Zvečer jo je obiskala tašča, bila je prestrašena, tako da ji ni bila v tolažbo, prav nasprotno, Marjuta je tolažila ženico, ki je vila roke in vzdihovala, kako zelo jo tepe življenje. Stokala je, da se boji za moža, ki je bolan, strah jo je dolge poti v neznano. Skrbelo jo je tudi za drugo snaho, kako bo z njo ob kopici majhnih otrok, saj je bila nesrečnica še v blagoslovljenem stanju.
»Le zakaj nas Bog tako preizkuša?« so bile zadnje besede, ki jih je ženica izrekla pred odhodom domov.
Ninčko in Fani sta bila začudena ob njunem obnašanju, z velikimi otroškimi očmi sta opazovala jokajoči ženski, takšnih ju nista bila navajena. Nona je bila vedno nasmejana, mama pa odločna, stroga ...
Marjuta je dala otroka spat, nato pa rekla Tončetu:
»Najbolje, da tudi midva leževa, morava se spočiti, mogoče bo že jutri treba na pot.«
Ugasila je luč, sobo je preplavila tema, počasi sta tonila v nemiren spanec.
Marjuta je sanjala o soncu in kmetiji, tam nekje daleč proč.
Stala je v travi, obsijana od zlatega sonca, ki je sijalo na jasnem nebu. Nebo je bilo modro, na njem ni bilo niti najmanjšega oblačka. Bilo je toplo, pihal je rahel vetrič in ji nežno božal obraz. Slišala je pesem ptičkov v krošnjah mogočnih dreves. Lahkih nog je hodila po mehki travi, prijeten občutek je bil to. V toplem zraku je bil vonj po cvetju.
Njen pogled je zaplaval proti veliki hiši, kjer sta bila Tonče in Ninčko. V tistem trenutku je prišla Fani, hodila je narahlo, tal se je dotikala le s konicami prstov, zdelo se je, da lebdi. Oblečena je bila v lahko pisano obleko. V rokah je držala šopek poljskega cvetja. Stegnila je roko in ponudila cvetje presenečeni mami.
Zbudila se je spočita, bila je dobre volje, pripravljena na tegobe, s katerimi se bo morala spoprijeti v naslednjih urah, dneh.

2 komentarja:

  1. ja, ja,...
    kolikokrat so bile prav sanje o lepšem in boljšem tisti tapravi vzrok za nepopustiti in neobupati
    kako lepo ti je spet teklo pero...
    tako nežno in tako ganljivo
    hvala!
    lp
    gita

    OdgovoriIzbriši
  2. Pozdravljena še tu, Tetka :)

    Ja, sanje, ki so pomagale preživet :)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši