petek, 16. september 2011

Kopitnik






Jutro je žarelo v skoraj poletni svetlobi sonca, ki je prijetno grelo z za ta letni čas neverjetno močjo.
Po enournem sprehodu, sem si polna energije, zaželela še nekaj gibanja.
Na hitro sem se odločila in krenila navkreber po najtežjem delu tematske pešpoti od Lijaka do Sekulaka.
„Greva gor!“ Sem rekla Ajši, ki mi je veslo pomahala s košatim repom.
Pot je lepo urejena in večinoma teče v prijetni senci visokih dreves.
Prva markacija me je opozarjala na stezo, bližnjico do lovske koče. Nisem se odločila zanjo, ker vem, da je na zgornjem delu zelo strma, jaz pa se bojim višine. Zato sem pogumno zakorakala proti Velikemu zidu. Na Napoleonovi cesti sem se ustavila in občudovala lep razgled. Naredila sem tudi nekaj fotk. Posebno so mi všeč posnetki Marijine cerkve na Vitovljah.
Takrat sem dobila dva SMS -a, ki sta me opozarjala na možnost brezplačnega klica v sili. Bilo mi je skoraj neprijetno.
„Kaj če mi zdrsne?“Sem za trenutek oklevala.
Vendar mi je bilo prelepo, da bi se vrnila.
Pri odcepu za Sekulak sem se odločila, da grem naprej vsaj do Kopitnika, morda še do Krnice.
Hodila sem pod visokimi drevesi in poslušala prijetno tišino. Iz sanjarjenja me je prebudila Ajša, ki je opazila umirajočega polha, ležal je tik ob poti in le rahlo trzal.
Na Kopitniku sem spet fotografirala in odsanjala, kako lepo bi bilo poletet z zmajem. Potem sva se spustili k lovski koči. Velikokrat sem bila tam ob praznovanjih različnih obletnic. Tokrat je bilo nekaj posebnega, tišino je motil le šelest vetra in redki avtomobili zgoraj na cesti. Med fotografiranjem me je zmotil telefon, bila je soseda.
„S Kom si gor?“
„Sama, no z Ajšo. Prišli sva peš in zdaj se mi ful mudi nazaj.“
Pogled na uro mi ni bil niti malo všeč.
„Le ura in pol mi ostaja do kosila,“ sem si rekla in se pognala v dolino. Nisem razmišljala kako mi lahko zdrsne, tudi bolečine v prstih me niso ovirale.
Kljub naglici sem si privoščila ovinek do studenca, ker se je psička odžejala.
Pohod je trajal štiri ure. Doma sem bila deset minut pred časom za kosilo, dovolj, da sem pogrela zjutraj pripravljene jedi.

6 komentarjev:

  1. pridna, pridna...
    pa ne toliko zaradi skrbi za kosilo... kot za to, da si si vzela čas - zase.
    in ti naši kužki so res pravi zaklad.
    le naj vaju poti še dalje razveseljujejo
    <3 in lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Ana:), ja, prijetne ure:)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  3. Prav imaš Tetka,
    ura izgubljena ne vrne se nobena:)

    Lp, Lea

    OdgovoriIzbriši
  4. Uvav, lep izlet. In pridna Ajša, ki te je spremljala. Ma kakšen klic v sili - človek ki uživa, ga ne potrebuje - s tem kosilom pa sploh pretiravamo - ženske in tisti, ki čakajo nanj, hehe.
    Lep pozdrav, M.

    Aja, - po mailu se oglasim v nekaj dneh - trenutno imam s temi mojimi mušketirji cel kup opravkov. M.

    OdgovoriIzbriši
  5. Oj, Marjana:)
    v celoti se strinjam:)))

    za meil si kar vzemi čas, prav nič se ne mudi.

    Lp, Lea<3

    OdgovoriIzbriši