On je spal. Ležal je vznak in rahlo smrčal. Sapa mu je zaudarjala po kislem.
Vino. Bog ve, kod je hodil? Kod ga je nosilo, potem ko je nagnil prvi kozarec? Najprej samo enega, da bi breme izgubilo vsaj nekaj svoje teže. Z vsakim naslednjim je postajal brezskrbnejši, tudi pogumnejši. V družbi nadelanih prijateljev se je najbrž širokoustil, kako da ni stvari, ki je ne bi zmogel.
- Razumem te, dragi, še kako te razumem. S pomočjo maliganov si postal nekdo. Možakar, gospodar, predvsem pa cenjen delavec. Nič več se ti ni bilo treba sramovati. Nič več žreti. Težave so naenkrat postale rešljive. Izginile so za rožnato meglico. Nič več nisi uboga para v množici poražencev. Nič več žrtev kapitala. Nič več nisi prisiljen klečati v blatu in s spoštovanjem zreti navzgor k peščici povzpetnežev. K bogovom našega časa, ki se šopirijo v sončni plimi, v pozlati nepošteno pridobljenega bogastva. Ujede. Razumem te, dragi, še kako te razumem.-
Kisloba je polnila prostor in se zažirala vanjo.
- Vem, ne zmoreš drugače, kot da vedno pogosteje segaš po kozarcu. V njem utapljaš strah. Iščeš tolažbo. Ti, brezposelni oče. Oropan pravice, da z delom poskrbiš za svojega otroka. Žal te razmnoženi promili vedno znova ujamejo v svoj ples. Dvignejo se in odbrbotajo čez rob v sesutje in samopomilovanje.-
V sobi je bilo še temačno, s pogledom je poiskala okno. Skozi odstrto šipo se ji je nasmihal prvi svit. Tiho je obležala in se prepustila toku misli.
Takrat, pred sedmimi leti, jim je bilo lepo. Mala je ravno prerasla plenice in dobila mesto v bližnjem vrtcu. Postajala je ljubka klepetuljica. Njeno neprestano čebljanje, srčkanost in smeh so ju nagovarjali, da je že čas, da se odločita za še enega otroka. Potem sta čakala. Sanjarila sta o njem. Vsak mesec znova sta bila razočarana, ker se ni zgodilo.
V tovarni se je začelo šušljati. Jutranja kofetkanja so postala tiha, brez običajnega smeha, včasih že prav moreča. Besede, ki so vse razločneje vrele na dan, so bile vedno glasnejše. Dokler niso z vso težo padle na stočlanski kolektiv.
Šivalnico bodo zaprli.
Nemški partner je prekinil pogodbo.
Globalizacija.
Vsega so krivi Kitajci, ki so pripravljeni delati za pest riža.
Svet in čas sta se vrtela v začaranem krogu. Poleti se je vse ustavilo. Nekaj zaradi dopustov, še več zato, ker ni bilo dela. Postalo je tiho, še zrak v tistih dneh ni premogel piša. Negotovost je kot debela plast smetane prekrila še zadnje požirke upanja. Tako je tistega avgustovskega jutra sklenila, da se morata pogovoriti, pogoltnila je slino in potiho začela:
»Spet pojdem po recept.«
»Kako? Zakaj si se tako odločila?«
»Šivalnica. Ni dela. Nemec seli proizvodnjo. Strah me je, da pristanem na zavodu.«
Potem jo je zlomilo. Ramena ji je stresalo ihtenje. Solze so ji kapljale na bluzo in se vpijale v mehko tkanino.
»Prav, prav, ne skrbi! Bova že kako, bova.«
S toplo dlanjo ji je prekril premrle prste. Njegov dotik jo je pomiril.
Res se je uredilo. Mama ji je povedala za gospo v Gorici, ki je rabila nekoga za pomoč pri čiščenju. Enkrat tedensko za štiri ure. Dobro jo je plačala in jo kot pridno in zanesljivo priporočila prijateljicam. Dela je imela na pretek, tudi denarja ni bilo malo. Veliko so ji pomenila darilca pred prazniki, ki so jo prijetno pogrela in ji pokazala, da je cenjena. Primanjkovalo ji je časa. Manjkal pa ji je tudi občutek varnosti, vedno znova se je spraševala, kaj ji prinese jutri.
Kriza je udarila tudi na drugi strani meje. Trgovine so zapirale svoja vrata, majhna družinska podjetja so propadala. Gospe so ena za drugo ugotavljale, da zmorejo same. Ne rabimo te več, so govorile, preden je po opravljenem delu odhajala domov. Ostala ji je le starejša ženska na invalidskem vozičku. Ni bogata, vendar zaradi težke bolezni še vedno potrebuje njeno pomoč.
On je brez dela. Njegovo podjetje je že pred enim letom šlo v stečaj. Gradbinci. Veljali so za zlato jamo, ki ji ni bilo videti dna, za neusahljivi vir dobička. Bogastvo na dosegu roke. Ne za tiste, ki so garali, oni so ostali brez vsega. O tem molčita. Zadnje mesece se pogovarjata samo o najnujnejšem. Ne poznata več lahkotnih kramljanj, dobre šale, ki ob koncu izzveni v sproščenem smehu. On vedno pogosteje išče uteho v polnem kozarcu. Njej prepušča v kupčkanje tistih nekaj evrov in skrb, kako prebroditi iz meseca v mesec.
Zavzdihnila je. Sedla na rob postelje. Prsti so ji vajeno zdrsnili na budilko, tudi to jutro je izključila alarm, ki ga je vse redkeje potrebovala. Brez naglice je šla proti kopalnici. Malo je slišala, kako šari po kuhinji. Sama pri sebi se je zadovoljno nasmehnila ob misli na hčerko.
Kako pridna in samostojna je za svojo starost.
Stopila je pod tuš in se prepustila razpršenemu curku, da ji je nežno masiral še vedno čvrsto telo. Sprostila se je. Pozabila. Uživala … Zdrznila se je, ko je skozi šumenje vode zaslišala: »Mami, mami, margarine je zmanjkalo in tudi kosmičev ni več.«
Na hitro se je otrla z grobo frotirko, na še vlažno kožo si je navlekla star kopalni plašč. Bosa je stekla v kuhinjo. Mala je stala pri mizi. Nemočno, skoraj zgroženo je zrla v prazno škatlico. Potem je dvignila velike rahlo vlažne oči in s pogledom desetletnice vprašujoče zavrtala v njen obraz. Z njega je skušala razbrati resnico, odgovor na vprašanja, ki so se ji porajala v zadnjem času. Zakaj? A smo revni? Kaj naj jem, mami?«
»Kruh si nadrobi v skodelico, prelij ga s toplim mlekom, pa žličke sladkorja ne pozabi dodati. Boš videla, kako je dobro. Veš, ko sem bila majhna, sem tudi sama pogosto tako zajtrkovala,« ji je rekla, medtem ko si je z velikim naporom na ustnice risala nasmešek. Ta je bil v resnici krinka za neznosno bolečino, ki ji je vedno globlje razila razmajano samozavest. Deklica je ubogala. Zadovoljno se je lotila hrane, dovolj dobre, da ji je v resnici prijala.
Ona se je vrnila v kopalnico. Med oblačenjem je tuhtala.
- Moram po nakupih, še danes moram kupiti nekaj hrane, ne veliko, le tisto najnujnejše. Gospa mi bo plačala šestintrideset evrov za šesturno delo, bom imela dovolj za vse, kar moram kupiti? -
Z nekaj gibi spretnih prstov si je uredila pričesko, za lase je znala poskrbeti sama. Zadovoljno je pogledala svojo podobo v ogledalu in odšla v kuhinjo. Kot vsako jutro si je pripravila skodelico močne nesladkane kave. Izpila jo je stoje, na hitro, v dveh velikih požirkih.
Stopila je v čevlje, ponošene, zato pa bolj udobne. Oblekla si je plašč, star, še iz časov, ko je delala v šivalnici. Z omarice za čevlje je vzela športno torbico. Rada je imela take torbe, všeč ji je bilo, če je vanje lahko spravila manjši nakup.
Zagledala ga je v velikem ogledalu tik ob izhodu. Ves ubog, bled, razmršenih las, podplutih oči se je naslanjal na podboj spalničnih vrat. Kar videlo se mu je, da ima mačka, ki mu mijavka v notranjosti lobanje in ga sili na bruhanje. Zastal ji je dih. Skozi možgane ji je preblisnilo. Pod čelom jo je zaskelelo, za trenutek si je s prsti prekrila oči. Globoko je zajela sapo in čisto počasi izdihnila. Tako ne more iti naprej.
Naredila je tistih nekaj korakov čez hodnik in stopila k njemu, se mu nasmehnila in ga poljubila. Trezno in odločno mu rekla:
»Bodi pripravljen, popoldne greva na proteste. Čas je za spremembe. Adijo!«
Zunaj je začutila toploto sončnih žarkov, ki so prodirali skozi gole veje dreves in se dotikali njenega lica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar