Potep

Stopila sem v popoldne, oblito s sončno svetlobo. Psički nista hoteli z mano, tega sem bila skoraj vesela, sama bom in lahko pohitim, sem pomislila na možnosti, ki se mi tako odpirajo. Najprej sem se namenila na hribček, tam ob domujejo pozitivne energije.
.
.

Pozitivne misli so me ob kažipotu, napotile na desno, po poti, ki vodi tik pod robom planote.
Sonce je počasi drselo k obzorju, na morju, vidnem s te višine, je ležal njegov odblesk. Nekajkrat sem se ustavila, uživala in sem ter tja skušala ujeti to lepoto.
.
.

Ob skali s spominsko ploščo sem se odločila, da jo mahnem po markirani stezi na planoto.
.
.
ščebetanje ptic
morje škrlati slutnja
novega jutra
.
.

Sonce je poniknilo za hrib, nezadržno se je bližala januarska noč. Koliko časa še imam, sem se spraševala in pogumno zagrizla v hrib. Markacije so izginile. Tudi steza je postajala vse manj vidna, potem se je skrila med šope posušene trave.
.
.

Tipaje sem iskala prehode med skalnimi grebeni in pri tem pazila, da ne zdrsnem v globino. Lasje so se mi postavili pokonci. Strahu nisem pustila preblizu, saj sem vedela, da sem blizu razpotja in kolovoza po katerem se lahko spustim domov.
.
.

.
soj mesečine
preko previsa pleza
grčava senca
.
.
Na poti navzdol se mi je pridružila luna. Širok nasmeh ji je sijal na polovičnem obrazu.
.
.