Hiša gospe Eme

Točno ob devetih sem se pred hišo sestala z nepremičninskim agentom. Simpatični črnolasec mi je energično stisnil roko, se predstavil kot Jan in prijazno rekel:
»Kot sem vam že po telefonu povedal, ta hiša bi bila najbližje tistemu, kar iščete. Majhna je, stara in proračuna vam ne bo treba prekoračiti, še več, prihranili boste par tisočakov.«
Pobrskal je za ključem, ki se mi je zdel veliko premajhen, da bi z njim lahko odklenil težke masivne duri. V ključavnici je rahlo zaškrtalo in vrata so se vdala.
»Vstopite, prosim! Ogledala si bova prostore in pohištvo, ki sodi zraven. Verjamem, da vam bo všeč.«
Znašla sva se v veliki kvadratasti predsobi. Opremljena je bila s težkimi izrezljanimi omarami, zdelo se mi je, da stojijo tam že zelo dolgo, verjetno še izpred druge svetovne vojne.
Počutila sem se čudno. Nekaj težkega je bilo v zraku. Za trenutek sem si zaželela, da bi odšla. Žal se mi je anagram dogodkov, ki so si sledili zadnjega pol leta in me skoraj dotolkli, izkristaliziral v eno samo besedo HIŠA.
Zato sem v petek, bilo je ravno pred enim tednom, telefonirala v nepremičninsko agencijo in poprosila za pomoč pri nakupu. Zdaj sem bila tu.
Agent je stopil k vratom na desni in jih na stežaj odprl. Pogled se mi je ustavil na kovinski banji in velikem bojlerju, ki je visel nad njo, tudi ta ni mogel prikriti svoje častitljive starosti. Pozelenele medeninaste pipe so kot ogromni kavlji štrlele iz stene, prekrite z dotrajanimi ploščicami. Razočarano sem obstala med vrati. Potiho sem se spraševala, ali me morda ni posrkal časovni stroj in me izpljunil v trideseta leta prejšnjega stoletja. Zazdelo se mi je, da slišim hišo, ki mi pritajeno šepeta:
»Ta prostor je bil tisto, kar je sodu izbilo dno. Prestrašil jo je tisti padec. Takrat je ure ležala na tleh. Drgetala od mraza in ječala zaradi neznosne bolečine, ki ji je parala levi bok. V svetlih trenutkih med omedlevicami je potiho molila. Upala je, da jo Bog usliši in se na vratih pojavi kdo, ki ji bo pomagal vstati, ali vsaj poklical pomoč. Zvečer jo je našla soseda. S kavča je potegnila prevleko in jo premraženo prekrila. Pod glavo ji je položila nekajkrat prepognjeno brisačo.
'Tako vam bo udobneje,' je rekla, pograbila telefonsko slušalko in odtipkala številko prve pomoči. Cel mesec je stara gospa preležala v bolnišnici. Prisiljena v odločitev je spoznala, da mora narediti tisto, česar si ni nikoli želela. Kopalnica jo je pregnala v dom.« 
Črnolasec je stopil proti sredinskim vratom, ki so vodila v kuhinjo. Sredi velikega prostora je stala miza, ob njej osem stolov. V desnem kotu, tik pod oknom, sem uzrla zidan štedilnik. Okrašen z umetelno izdelanimi vratci in okvirjem iz medenine. Kredenca ob drugi steni mi je, svoji starinskosti navkljub, v trenutku prirasla k srcu. Stopila sem k njej in pokukala vanjo. Ob pogledu na servis iz krhkega porcelana mi je zastal dih.
Po podu sem naredila tistih nekaj korakov, ki so me ločili od okna. Odprla sem ga in zadihala, tako sem želela ubežati hiši, ki je razpredala:
»Kuhinjo je imela rada, tu se je dobro počutila. Po cele dneve je posedala ob štedilniku in pletla. Če bi se ne bala kopalnice in visoke kadi, v katero, betežna kot je bila, ni mogla sama stopiti, ne bi odšla.«
Usta so se mi napolnila z nečim grenkim. V prsih me je tiščalo. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se z globokim dihanjem umirila in sledila mlademu agentu skozi škripajoča vrata v spalnico. Sonce se je lesketalo mimo odgrnjenih zaves. Čez zakonsko posteljo je ležala senca topola, ki je v rahlem vetru šumel na drugi strani ozkega dvorišča.
Stala sem sredi sobe in poslušala zgodbo o gospe Emi, ki je odmevala od sten.
»Vselila sta se v predpustnem času. Mladoporočenca. Zaljubljena in igriva. Oba mlada, skoraj otroka. Ona je kar žarela. Sanjala sta o družini, speti z lesketajočimi glasovi otroškega smeha. Njuna sreča je bila kratkega daha. Razblinila se je zaradi kosa papirja. Vpoklica. Dober teden po poroki je prikolesaril stari pismonoša in mu ga je izročil. Ožigosan papir je pomenil slutnjo, ki je nemo posedala po hiši in v nočeh brez spanca, vsa sluzasta in hladna, legala mednju v zakonski postelji.
Noč pred slovesom je mlada nevesta sanjala stepo. Poledenelo snežno prostranstvo se je lesketalo v jutranjem soncu. Vendar oko ni moglo uživati v zimski idili. Preko pokrajine se je zlovešče pretakala srhljiva tišina. V razcapane uniforme oblečeni mrliči so ležali vsepovsod. Nemo je zrla v zmrznjena trupla.
Zjutraj, ko je prišel čas slovesa, sta se mlada zakonca objela. Molče se je stiskala k njemu in se ob tem zavedala, da je morda poslednjič. Potem sta se odtrgala drug od drugega. Rahlo jo je odrinil in ji položil kazalec prek ustnic, kot bi ji hotel reči:
'Ne govori, saj veva!' Naglo se je obrnil in skoraj stekel na cesto. Stala je tam na robu dvorišča. Ni jokala, le zrla je za njim, dokler ni izginil za vogalom. Trepetala je in kolena so se ji šibila. Za trenutek se ji je zazdelo, da bo padla.
V naslednjih mesecih sta si izmenjala nekaj pisem. Pisal ji je o splošnih stvareh; kako da je dobro in da misli nanjo. Iz skope vsebine je razbrala njegov strah pred cenzuro. Že zaradi ene nepravilno zapisane besede pošta ne bi prišla do nje, zato je bila tudi sama previdna. Sledil je molk. Vsako jutro je čakala zaman. Pismonoša se je odpeljal mimo, niti ozrl se ni proti njeni hiši.
Časi so postajali vse bolj negotovi. Začela se je vojna. Delala je v pisarni očetovega podjetja. Ob nedeljah je takoj po maši zavila h staršem, tam je ostala na kosilu. Domov se je vračala pred nočjo. Skrušena. Upognjenih ramen. Tako se je skušala zoperstaviti teži, ki jo je vse bolj in bolj pritiskala k tlom. V prsih jo je neznosno skelelo. Skrb se ji je zažirala globoko v drobovje. Njen odsoten pogled je odslikaval strnjeno podobo samote in bolečino, ki ju je v tistem času živela. Pozno v noč je posedala ob brljavi svetilki. Izza tesno zagrnjenih oken ni slišala niti glasu. Policijska ura je izpraznila kraj in v strašljivi tišini je nemalokrat budna pričakala jutro. Njena kalvarija je postala še hujša, ko so Nemci odpeljali mamo in očeta. Takrat je spoznala, da je sama.
Konec vojne ji je prinesel drobec svetlobe. Kresničko. Vedno znova je odhajala pred pisarno Rdečega križa, tam je stopila na rep neskončne vrste. Ure se je po polžje premikala proti vratom in upala.
Leta so tekla. Ostajala je sama. Obiskov skoraj ni imela. Včasih se je tu oglasila njena kolegica, skupaj sta delali v tovarni emajlirane posede. Njuno prijateljstvo se je ohranilo še nekaj let po upokojitvi. Potem tudi te ženske ni bilo več na spregled. Kdo ve, kaj se je zgodilo z njo? Je umrla? Zbolela? Ali se je samo preselila daleč stran?« 
Zazdelo se mi je, da vidim Emin odsev v uokvirjenem ogledalu. Hlastala sem za zrakom in se s ščemečimi očmi ozrla proti vratom. Skušala sem prikriti potrtost. Zanikati bolečino. Strah.
Potem sem se obrnila k črnolascu, ki me je z negotovim nasmeškom na ustnicah opazoval. Počasi in razločno sem mu povedala svojo odločitev:
»Strašno mi je žal, a te hiše ne morem kupiti.«