sreda, 14. januar 2015

Deček z napačnim imenom



Šestdesetletnica. Obrača glavo zdaj levo, zdaj desno, da bi našla udoben položaj na blazini, prepojeni z vzdihi. Kako se bo to končalo? Kaj ti je namenjeno? Ko bi lahko bila to noč ob tebi. Naj prižge luč? Ne! V temi, med pregreto posteljnino, pada v spomine. Pogreznjena v misli išče ritem otroštva. Nisva mogla drug brez drugega, nemo razpreda. Barvite polovinke vpleta v melodijo preživetega. Grebe v sebi, istoveti se z medlimi sledmi, z ostanki tistega časa. Noči pusti, da jo muči z nespečnostjo. Za priprtimi vekami sestavlja mozaik.
Tisti predbožični dan se mi še vedno zdi tako nizek in tih. S sivega neba so se v rahlem padu spuščale bele mrvice, okruški oblakov, in sedale na travo. Svet so prekrile s puhasto mehkobo. Samo spogledala sva se. Brez besed sva se razumela. Ali sva se bala zmotiti tišino? Sva čutila, da govorjenje ne sodi v zimsko idilo? Iz omare sva vzela očetove škornje. Gumijaste. Tiste z globokimi zarezami na podplatih. Stopila sva v isti par in nerodno zagazila v nedolžno belino. Uživala sva. Obenem nama je bilo žal oskrunjene lepote. Gaz sva oblikovala v krog, nato v osmico. Potem naju je preblisnilo: »Narediva rožo!« Izoblikovala sva snežni cvet. Skoraj neopazno je padla noč. Mama naju je klicala v hišo. Nisva takoj ubogala. Zato je prišla na dvorišče in naju nagnala noter. Zjutraj je deževalo.
Prek ustnic ji huškne nasmešek. Doda še kamenček, še eno sliko, lepšo od prve.
Bilo je sredi februarja. Burja je žvižgala okrog vogalov. Ihtavo se je zapletala v še vedno olistano krošnjo hrasta. Puhala je in cvilila sredi vej. Midva sva vsa premražena tekala čez dvorišče in skakljala prek tistih treh stopnic, ki so vodile do potoka. Vodo je prekrivala ledena skorja. Mlinček ob bregu je miroval, vklenjen v beli obroč. Lenoben pretok okrog kamnov, ki jih je zima obložila z debelo plastjo ledu, je bil neslišen. Oči so se nama solzile, lica ledenela pod vlažnimi sragami. Pordele roke so se spreminjale, obarvale so se v nek čuden odtenek med modro in vijolično. Bolečina je postajala neznosna, zato sva stekla v hišo. Mama nama ni pustila k štedilniku, da bo potem še huje, nama je rekla.
Telo skrči. Kolena potisne h prsim, čeznje si potegne spalno srajco in jih tesno objame. Za nekaj minut ponikne v nemiren sen. Potem odpre oči in se zazre v temo. Na nočni omarici tiktaka stara budilka. Spomin na mamo, na mrzlo goriško ulico in urarja Slovenca, ki se je bil, res da po dolgem prerekanju, pripravljen pogoditi za dovolj nizko ceno. Od takrat natančno meri čas. Skozi desetletja se ni utrudila, nikoli se ni pokvarila. Samo naviti jo je treba vsak večer. Posluša, kako spalnico polni njen polglasen tik- tak. Vse se enkrat začne in enkrat konča, se kopiči v njej.
Nona. Nekega poznojesenskega jutra ni vstala. Mama je rekla: »Nina.« V hiši je zavel čuden nemir. Prihajali so sosedje. Molili. Mama je jokala. Naslednji dan je prišel župnik, pomolil je in odnesli so spečo ženico. Ne vem, kaj sem si takrat mislila, zdaj se mi zdi, da mi je bilo hudo. Nono sem imela rada. Pogosto sva se igrali skrivalnice. Nosila me je ob potoku, potem je stekla in skrili sva se v gosto grmovje. Da naju lovijo Nemci, mi je rekla. Mami najina igra ni bila všeč. Iztrgala me je iz starkinega naročja in jo jokaje rotila, naj gre domov. Nemcev da ni več in vojna da je že dolgo končana. Nona si je popravila predpasnik in nama ubogljivo sledila. Vsako jutro je pripravila skodelico bele kave, vanjo je nadrobila popečene polente in jedli sva, »eno žlico zate, eno žlico zame,« tako dolgo, da je bila posoda prazna. Mama je bila zadovoljna, ni jokala vse do takrat, ko sva se ponovno igrali skrivalnice. Se skrivali nevidnim vojakom.
Tistega večera, ko so odnesli nono in jo položili v sveže skopano jamo pod cipreso na pokopališču, mi je mama povedala, da bomo kupili Jožka.
Leži v mehki poležani vdolbini. Med pomečkanimi rjuhami vdihuje vonj po mehčalcu. Misli na dan, ko je dobila brata.
Kristina me je držala za roko. Tiho sva vstopili v spalnico. S pogledom sem poiskala mamo. Bila je bleda in do vratu pokrita. Zraven nje je ležalo dete. Bratec da je, tisti, ki ga je v veliki torbi prinesla babica. Boris. »Ne, ne in ne,« sem se uprla. »Kje je Jožko?« Da je babica samo tega dobila v trgovini, je pohitela Kristina. Saj sem vedela, tista debela baba je prepočasna, pustila je, da so Jožka prodali. Jokala sem in cepetala z nogami.»Tega nočem! Nesite ga nazaj!« Niso me poslušali. Otrok je ostal pri nas. Mama mi je vedno znova ukazovala, naj mu govorim in cingam naj ga, ko se je, ta nebodigatreba, drl. Ne bom delala tega. Vzela sem šibo, tisto, ki mi jo je prinesel Miklavž, in začela mlatiti po košari. Dete je utihnilo. Zato sem vedela, da delam prav. Ga že naučim, ujokanca. Takrat je prišla mama. Zakričala je. Šibo mi je vzela iz rok in me z njo nekajkrat udarila. Jokala sem, za vse je bil kriv on, ta Boris. Kako sem pogrešala Jožka, njega bi zibala, njemu bi govorila, povedala bi mu pravljico, tisto lepo o sedmih kozličih, on bi bil moj brat.
Spet se obrne proti oknu. V sobi postaja svetleje. Prebedela je skoraj celo noč. Res jo skrbi zanj.
Že več kot pol stoletja je od takrat. Občutek krivde ostaja. Zakaj sem tako ravnala? Ker ni bil Jožko? Pozneje sem se izgovarjala, da je bilo po nesreči. Ni res. Namenoma sem ga zadela z gugalnico. Ko sem zagledala kri, ki mu je pricurljala med redkimi kodri, sem se zbala zanj. Bo umrl? Strah me je bilo zase. Kaj naredijo z mano? Pojdem v zapor? Stekla sem k teti. Potolažila me je in poskrbela za rano na dečkovi glavi. Ni umrl. Postala sva nerazdružljiva.
Vstane. Gre v kuhinjo in pristavi džezvo. Brklja po kopalnici. Umiva se, češe. Ko voda zavre, vanjo vsuje tri zvrhane žlice kave, počaka in s skodelico pred sabo sede za mizo. Počasi sreba vročo tekočino.
Vedno me je reševal iz zagat, ki sem si jih zakuhala. Takrat, ko sem, zdrava, skušala prepričati mamo, kako bolna da sem. Kako naj dobim vročino? sem se spraševala. Termometer sem podržala nad svečo, razletel se je in živo srebro se je kotalilo po mizi. Mami je rekel, da je bil radoveden, zanimalo da ga je, kaj se bo zgodilo.
Tista kakijeva veja. Zdela se mi je primerna zamenjava za drog iz šolske telovadnice. Na njej sem vadila vzmik. Dokler ni počila in sem obsedela z odlomljeno vejo v naročju. Vztrajala sem, da jo je zlomila sosedova Ivanka. Pritrdil je moji zgodbi, kar mi ni veliko pomagalo. Oče je stvar razčistil. Nisva bila kaznovana, a žalost, ki je odsevala iz njegovih oči, me še vedno boli.
Zmoti jo zvonjenje telefona. Sunkovito vstane in se oglasi. Tiho posluša, potem plane v jok. V slušalko jeclja:
»Samo da se je zbudil. Dobro, da se je zbudil. Kako sem vesela.«

2 komentarja:

  1. hvala za to nauživanje tega spominjanja...
    zdaj pa grem čisto potiho, da ne zmotim...
    dalje
    lp iz ceršaka, kjer pa trenutno namočno sneži

    OdgovoriIzbriši
  2. hvala za dotik, Tetica :)

    tu pa ni snega, no, nekaj snežink je privrtinčilo.

    lp, Lea

    OdgovoriIzbriši