Ženska (cikel)

srebrna
ob robu
kuhaš samo zase

ko najdeš sebe
hočeš proč

pozabljena
zaman iščeš sonce

***

Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
požiraš tišino

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš

odrineš se daleč
za rob čistine

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Pozabljena

spotikaš se ob lastne vzdihe

v praznini e-pošte
pestuješ domotožje

med prsti
ti podrhteva
orumenel list

pogled utapljaš
pod gladino črk

z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo

v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj

zaspiš zvita v klobčič mor

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

***

stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime

zgrbljena vase
zakleneš besede

dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica
.
.